veter (601-700)

življenje. Prišla je odondod, kjer je mraz in	veter;	ali mislila je pač neprestano: »Kaj naj prinesem	A
razumljivo hrepenenje se je bilo vzdignilo kakor	veter	od juga in je zavalovalo po vsi božji zemlji	A
bile in materinske. Zapihal je časih hladnejši	veter,	zavisten je bil soncu in se je poigral hudomušno	A
do malih, gostih brk in pa visoki cilinder.	Veter	je zapihal po občinstvu, zašumelo je, zatrepetalo	A
mirno in njih obrazi so bili resni in osorni.	Veter	je zapihal močneje, zašumelo je glasneje in	A
bil mislil na dolgo pot, na sneg in na mrzli	veter,	temveč ker sem mislil na mesto, ki ga nisem	A
ruto, da bi me spremila. ”Kaj bi hodili v ta	veter?	Saj poznam pot in noč tudi ni, da bi me bilo	A
- Hlad nama je zapihal v lica;	veter	je pozibaval in stresal bršlinovo listje, voda	A
Kakor da bi jo bil odpihnil tisti sladko‐mehki	veter,	ki je pihal od juga, tako mu je izginila čemerna	A
je bila noč. In ko je dihnil na čelo hladen	veter,	sta se vračala v mesto po dolgi, temni aleji	A
in kožo, temveč komaj za silo zoper mraz in	veter	zastrto s prav tenkim, prozornim steklom, tako	A
je postalo hladno in zdaj pa zdaj je zapihal	veter	skozi drevje, ki se je lahno šepetaje priklanjalo	A
mnogih sob brez duri, z odprtimi okni; hladen	veter	je pihal od vseh strani.Naposled nisem vedel	A
šuma. V poljubu niti čutil ni, da je zapihal	veter	skozi sobo...Mirno in z jasno zavestjo sem ugasnil	A
dolina šentflorjanska je bila v senci in mrzel	veter	je zapihal ...“ ”Znamenja so!“ se je vdal Jareb	A
sem ubogal vetrnico, ker sem si mislil: če gre	veter	od juga, zakaj bi ne šel z jugom?Kajti zmerom	A
neprijazna je bila njih tuja svetloba. Hladen	veter	je zazibal kostanje. Dolgo je gledala v mesto	A
presekal noč; odgovora pa mu ni bilo. Zapihal je	veter	in mi je zagnal v obraz pest snežink, mrzlejših	A
zlomi vihar in kaj je list kriv, če ga odnese	veter?	Tako se je nama zgodilo.	A
tvojih in mojih sinov.‘ -- Rekel je in je šel,	veter	pa mu še lâs ni zrahljal.-- Zatorej vam povem	A
do hriba, zazeblo je do samih nebes, hladen	veter	je zapihal. ”Prizanesi nam, Bog!“ je rekel	A
tam in tod, nato je utihnila vsa dolina; tudi	veter	se ni več ganil in zvezde so romale bolj počasi	A
njegove besede, ali šle so mimo ušes, kakor gre	veter:	govorile so, rekle pa niso nič. Nenadoma	A
in celó njemu se je zdelo, da se hiša maje;	veter	pa ni bil tako močan, da bi strehe zibal.	A
hodi zdaj od mene, grešnika! Še hiša pojde;	veter,	ki bi vrbovega lista ne splašil, bo vzdignil	A
razločil temne sence kmetov, ki so čuvali, da bi	veter	ne vzdignil iskre izpod tramovja ter je ne zanesel	A
Od zdolaj ni bilo odgovora.	Veter	je zapihal, iz doline je švignila iskra in je	A
se je tajal sneg in je pihal od juga toplejši	veter,	se je Potnikov najmlajši napravljal v svet.	A
belilo na vzhodu; ali pihal je že hladni jutranji	veter	in na licih je čutil roso. Z urnim korakom	A
Takrat je šlo po dolini kakor spomladanski	veter.	Farani, kolikor jih je bilo, so se spogledali	A
rogovila!“ Zašumelo je po cerkvi, kakor zašumi	veter	preko pšeničnega polja. Tedaj pa je župnik	A
”Bratje in sestre v Kristu!“	Veter	je utihnil mahoma, kakor na Mojzesov ukaz.	A
sonce, že je zašumel preko doline veselo božajoč	veter.	Župnik in kaplan sta se spogledala.	A
tiho in bolestno, kakor se je rodil ... Zavel je	veter,	in visoke bukve so šumele in se nagibale ...	A
zapreti; če sem ga zapahnil in zadelal, ga je	veter	takoj žvenketaje odpahnil.Pod večer so se vsuli	A
zmerom še časih odpnè gumb, zapiha mi na prsa	veter	od zunaj, iz južnih krajev zapiha, tistih čudolepih	A
v petek, je naletaval sneg in je pihal mrzel	veter;	nenadoma pa je prišel vihar in ko je zjutraj	A
ko se je komaj stajal sneg, in če je zapihal	veter,	se je vzdignil kakor poleti bel oblak, bližal	A
Sonce je sijalo, svetile so se rdeče bluze,	veter	je vzdigal prah, drevje pa je stalo golo in	A
pajčolanom. Zapihal mi je v lica toplejši	veter,	čudno opojen, blagodišeč; visoko se je bil vzdignil	A
spodaj pod sivo meglo, zapihal v lica blagodišeč	veter	-- odkod je bil tisti pozdrav? In glej, človeka	A
Tam, tam se širi neizmeren, valoví v soncu,	veter	gladi po njem s tiho dlanjo ... Tam polja, narahlo	A
polja, narahlo se vzpenjajo v holm; kakor dahne	veter,	se zasvetijo zlata, ugasnejo v senco, zasvetijo	A
prijazna roka. Zapihal ji je bil v lica toplejši	veter,	čudno opojen, blagodišeč -- pozdrav iz domovine	A
ter čuval, da bi se je ne dotaknil najnežnejši	veter.	In takó drobne so bile njene ročice, takó boječ	A
Nikamor! Brez misli je tvoj smehljaj,	veter	v zraku, senca, ki pod oblakom beži preko polja	A
ter zgrabijo za meč. Zapihal je hladen nočni	veter,	kakor da so se bila nekje v daljnem mraku odprla	A
tudi drevje je molčalo; le malokdaj je zaplaval	veter	preko globeli in še takrat se je doteknil vrhov	A
Saj se mi je celo zdelo, da je bil posegel	veter	v globel, da je zastokal v lini ...“ Postal	A
Zastokalo je v lini, zaihtelo; tiho je bil zaplal	veter	preko globeli in rob njegovega plašča se je	A
tesno v suknjo in se je vračal proti vasi.	Veter	ni potihnil; zdelo se je Mateju, da stoka v	A
temno, doteknil se ga je s čelom. Ali ne stoka	veter	v lini, ihti kakor otrok? Ponižal bi se Mate	A
”Hanca!“ Ni bilo glasu, utihnil je tudi	veter;	mrzla, mirna noč vsenaokoli. ”Lahko noč,	A
črti preko globeli. Čez hrib je pihal močán	veter,	nebo se je oblačilo in jasnilo, jadrno so se	A
vse nebo in nočilo se je hitro. Pihal je močen	veter	in Hanci je bilo hladno.Poleg Toneta, ki je	A
bila žarko razsvetljena; odprta so še bila in	veter	je poigraval z zastori.Napotili so se po široki	A
išljevala Hanca. Hitreje so plavali oblaki po nebu;	veter	je zapihal močneje in v drevoredu so zašumele	A
ugašale. ”Glej, tudi cesto je že skoro posušil	veter!	Bolje bo, ko prideva na klanec; tam je pot nasuta	A
se poslavljal ... Zaspala je in sopla nemirno,	veter	je bil zunaj in je nalahko stresal okno, prišel	A
zasijalo svetleje nad globeljo, zapihal je večerni	veter	in kakor v radostni slutnji je zašumelo drevje	A
tem drevjem je bilo postavljenih nekaj miz;	veter	je privzdigoval in premetaval umazane prte.	A
kam? - kakor sreča v mojem srcu. Bušnil je	veter	odtod, odondod, planila je ploha prahu na nas	A
so se že vzdigale in krožile; če se je uprl	veter	v njeno krilo, so se prikazale prelepo ustvarjene	A
dežele; kadar je pojužinal, pa je šel, kakor gre	veter:	le Bog sam mu kaže pot in cilj. Vasi in ljudi	A
Pripetilo pa se je ob tistem času, da je Kurenta	veter	zanesel v vas, ko so se vračali farani od vélike	A
že brez števila. V gozdu je šumelo, topel	veter	je šel v dolino; Kurent je gledal v nebo, in	A
več videl. Njegova pesem je šla, kakor gre	veter	po svobodni poljani: jagnedi trepečejo ob cesarski	A
coprnice so se vračale s Kleka. Za njimi je zapihal	veter,	čist in bister; zašumelo je v drevju in rosa	A
Nobeden žarek izza hriba še ni pogledal tja, celó	veter	se je vzdignil, šel je od hriba do hriba in	A
Dolga in vesela je moja pot!“	Veter	je zapihal od juga, v gozdu je zašumelo in zavzdihnilo	A
skrbelo, ko je nenadoma razpuhnil soparico hladen	veter	in so debele kaplje udarile v cestni prah.	A
Oblak je visel nad pokrajino in se ni ganil; ne	veter	ga ni razmaknil, ne sonce ga ni raztopilo.	A
ustih, kdo si? Za kmeta si rojen, pa te je	veter	zagnal ali v črno šolo, ali v črno fabriko.	A
Na vzhodni strani se je belilo nebo, hladen	veter	je zazibal bele meglene valove. ”Zahvaljena	A
godec, sta tiho utonila v daljno noč. Hladen	veter	je zapihal od severa, zamolklo je v gozdovih	A
hlad in sneg. Živo življenje je bilo zunaj;	veter	je bil zapihal in sivi kosmi so se lovili jadrno	A
blagoslovil Martin svetli pogled ... Zapihal je	veter	preko izbe, duri so bile odprte. ”Jaz sem	A
sánje pa so ugasnile v spominu, kakor da je bil	veter	upihnil svečo.Nato ni zaspala več; trudna je	A
- Po širokih dunajskih cestah je gonil	veter	oblake prahú, razganjal jih po sivih parkih	A
pustom je bilo, koncem februarja. Močen, topel	veter	je bil v par dneh posušil ulice; v zraku je	A
svobodno, da je brez teže in bremena, kakor	veter,	ki gre z njim in kakor luč, ki breztelesna trepeče	A
iz ljubezni. Veranda je bila prazna; jesenski	veter	je otresal s kostanjev zlato listje, oral je	A
Zadnjič, Mira, sem videl jadrnico na tem jezeru;	veter	je bil tako močan, da se je prevrnila ... jadra	A
mojem srcu; in to je ostalo. Kletev odnese	veter,	solza se posuši na trepalnicah; žlahtna beseda	A
žalosti, njegovo upanje še ni bilo ranjeno; če je	veter	potisnil plamen k tlom, se je vzdignil nenadoma	A
pohotne, poželjive sanje so bile še v njem;	veter,	ki je prišel od onstran hribov, se je mešal	A
obnošena, ohlapna suknja je frfotala okoli njega in	veter	se je igral z dolgimi škrici. ”Bog mu odpusti	A
pravem času ... tako je! Biti cunja, kadar je	veter	... sem in tja in kamorkoli ... nekam jo bo že prineslo	A
biti samovoljen natič; če je v rahli zemlji, ga	veter	izruje in zaluči v razor; če je globoko zasajen	A
globlje v suknjo, v ovratnik. Mrzel zimski	veter	je vzdigal na ulicah zrahljani sneg inga je	A
vzdigal v oblakih z ulic in streh, kadar je bušil	veter.	Kmalu je pozabil Kačur na Ferjana in začutil	A
stenah, na mrtvem obrazu. Zunaj je snežilo;	veter	je udaril časih ob okno, da se je streslo.Iz	A
In šel je brez slovesa ...	Veter	je bil zunaj in sneg, njemu pa je bilo čudno	A
ulice. Zunaj vasi, na veliki cesti, je bil	veter	močnejši in je nosil sneg v gostih oblakih visoko	A
...“	Veter	mu je odpel suknjo, da je zavihrala ter ga potegnila	A
in kam so bile namenjene. Šle so pač kakor	veter.	Ona je molčala.	A
mu v obraz. ”Zakaj bi tudi jaz ne govoril v	veter?	Lovi jih po zraku, moje besede, in če katero	A
bili moji čevlji brez podplatov in je pihal	veter	skozi mojo tenko suknjo.Klatil sem se med umetniki	A
se je pod orehe in kostanje, kakor da je bil	veter	sunkoma zanesel ploho cvetja in listja na pesek	A
Valovale so počasi, trudno, kakor da bi jih zibal	veter	in kakor da bi jih zemlja ne hotela izpustiti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani