Stopal je hitro, strastno, znoj mu je lil po obrazu In težko je hropel pod strašno pezo. V luninem svitu se je vila steza pred njim kakor rumena nit in hipoma se mu je v bolečih možganih dozdevalo, kakor bi stal vedno na enem in istem mestu, kakor bi se pot do vasi ne hotela krajšati. Obrnil je pogled proti hišam, mrgolele so pred njim v nočnem mraku, a končno pričele pred njim bežati.