težko (1.401-1.500)

mraz od lic do nog in spet nazaj, počasi in	težko;	zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati	A
za malega ministranta. Prenašal sem debelo in	težko	evangeljsko knjigo.Pot mi je lil curkoma po	A
sem dalje, po klancu nizdol: srce mi je bilo	težko	in žalostno, kakor nikoli; in sonce samo ni	A
stran 26 . / Prav tiste dni sem imel sila	težko	in imenitno opravilo.Oj angeli in sveti posli	A
nam udirale v blato, tresli smo se od mraza,	težko	smo nosili polne malhe; ali v srcu je bila misel	A
in prosil, ni bilo glasu od nikoder. Pusto in	težko	mi je bilo srce. Okrenil sem se, da bi zastrl	A
zdelo mrzlo in trdo, novo oblačilo preohlapno,	težko	in nerodno.Sam sebi sem bil tuj in grd, kakor	A
govoriti, kdor se noče zaničevati sam, je bilo delo	težko,	se mi je beseda uprla.Spoštovanje ne prenese	A
žarke. Nebo ni več višnjevo: blišči se, da le	težko	gledam.Le polovica bliščeče plošče gleda še	A
izza mreže pa strmi starikav obraz, pokrit s	težko,	rdečkasto, globoko na čelo potisnjeno kučmo	A
vleklo po strmi rebri velik hlod, suho stebelce.	Težko	je bilo delo, da nikoli takega; vsi trije so	A
obema se je pod hlodom potil filozof, klonil je	težko	glavo, sôpel naglas, ravnal si naočnike; ali	A
Prav tako pride, kakor je prišla ona vprvič.	Težko	sôpe!- So tudi take, ki nikoli ne pridejo do	A
zvezda moja, ne pozabi name! In v sanjah, skozi	težko	rdečo zaveso trepalnic, sem ugledal bel obraz	A
življenja in ljudje bodo gledali nate ... To ni	težko	in družbe tudi ne boš imel slabe.Najvišje glave	A
drugačen in kako so se mi besede nerodno in	težko	kobalile z jezika. ”Torej, Marija ... pridi	A
nego na gostbi. In kadar je zaljubljeni ženski	težko,	tedaj je jasno, da je ljubosumna. Vrag vedi	A
obraz in tudi njen glas sem slišal še zmerom.	Težko	mi je bilo, kakor da bi bil storil nekaj hudobnega	A
takorekoč na braniku za pravice naroda je človeku	težko	in sitno, da bi se ukvarjal z neumestnimi čustvi	A
drsajočimi koraki, tako kakor da bi nosila na ramenih	težko	breme.Jaz sem šel za njo in ko sem se vrnil	A
me bila z obema rokama, držala si me trdno,	težko	sem že dihal ...Ali tedaj sem se izvil siloma	A
oblačno, če je padla slana na prostrano polje?	Težko	mi je pri srcu, ali ljubim jo bolj kakor takrat	A
Bilo je in je minilo ...“	Težko	sem govoril, besede so me dušile, skoraj ni	A
Ne morem torej zapisati, da je bilo moje srce	težko	v tistem trenotku, ko je sijala bela svetloba	A
vzdignil kozarec. Meni so stopile solze v oči,	težko	mi je bilo pri srcu, toda vendar sem trčil z	A
se ji je na presekanih besedah, da je dihala	težko	...V tistem trenotku, ko sem udaril ob klop, sate	A
”Zakaj ne odgovoriš?“	Težko	mi je bilo, resnično!In tudi posestvo je zelo	A
prijel za roko ... ”Márica!“ Zakaj mi je bilo	težko	pri srcu?Zdi se mi, da je nisem ljubil; ali	A
danes že suho, trezno življenje. Kakor je bilo	težko	slovo, vendar mi je bilo žal celo po slovesu	A
odprl vrata v blagoslovljeni hram, kjer je pod	težko	gomilo spala svetnica mučenica. Pet let sem	A
hodim na to svojo sveto božjo pot, kadar mi je	težko	pri srcu.Tudi nocoj, o mati, ob tej uri, ko	A
so se bolestno razširile. Palo mu je na dušo	težko	in žalostno, kakor spomin na sladko srečo, ki	A
ni prijazen; komaj se vzdrami, položí svojo	težko	roko na tvoje trepalnice in tvoje oči ugasnejo	A
in sem čakal: tisti dan pa je bilo moje srce	težko	in zato me je bilo strah. Daleč ni bilo več	A
ugasnile so. Morda je pravično, da leže še zmerom	težko	in mrzlo na najinih srcih; ni treba, da bi zaslužila	A
stopile visoko iznad splahnelih lic. Sopel je	težko,	govoril je hitro in sunkoma. ”Nikoli ji ne	A
mimo siroten par; starec ob palici, upognjen, v	težko	suknjo zavit; sonce je sijalo na sivi obraz	A
beseda svoj skrivnosten pomen. Bolnica je dihala	težko	in počasi; njene oči so bile zatisnjene; odprle	A
belo poslopje nasproti. Majhno je vzdignila	težko	zagrinjalo spodaj, sklonila se je in je gledala	A
je bilo tako blago in usmiljeno. Kadar mi je	težko	od življenja in je večer tako lep kakor nocoj	A
človeške oči so tatinske in lakomne. In kadar mi je	težko	in je večer, stopi dol in sede k meni in mi	A
raskave in rdeče roke in bojazen je legla spet	težko	na dno srca in razumel jo je ... V nedeljo	A
gledala skozi špranjo na drugi svet, v srcu	težko	in nerazumljivo koprnenje.-	A
je navzdol, proti malinu. Francka je sopla	težko,	dasi je šlo navzdol, ni mogla več dalje.Obšla	A
se ni ozrla. Ali ko je bila sama, ji je bilo	težko;	stala je ob oknu in gledala po dolini, po belem	A
sinjino. . / . / stran 54 . / Francki je bilo	težko	in sladko; spala je nemirno; blagodišeč vzduh	A
Začutila je, da ji je leglo na ramena strahovito,	težko	breme, ki ji je potisnilo život skoro do tal	A
domov ves trepetajoč in bled, je vzela na rame	težko	breme, ali tako težko je bilo in strašno, da	A
bled, je vzela na rame težko breme, ali tako	težko	je bilo in strašno, da je omahovala.Težko je	A
težko je bilo in strašno, da je omahovala.	Težko	je bilo, ker so se v tistem trenutku, ko ga	A
Breme, ki je bilo leglo na njene rame tako	težko	in strašno, je bilo zdaj lehko, da bi ga nosila	A
se izgubljale ... Francka se je napravila na	težko	pot.Stopila je komaj prvi korak in noge so bile	A
ljubil.“ Šla bi z njim, da bi delala zanj in	težko	ji je bilo, kadar si je mislila, da sedi zvečer	A
in strašno umiranje, ko se človek brani, sope	težko	in pada na kolena, pa se ubraniti ne more; smrt	A
še nekaj zadaj, poseben pomen, ki ga je bilo	težko	razločiti ...In to čudno, novo življenje mu je	A
tiho, da bi se ne predramila mati, ki je sopla	težko	za zastorom, in mala Francka, ki je ležala na	A
mir je bil v izbi. Za zagrinjalom je soplo	težko	in na skrinji se je premetavala mala Francka	A
legla megla na mesto in zakrila vso lepoto, tako	težko	je bilo obema pri srcu.Mati je držala Lojzeta	A
naslikane na očetovih knjigah. Očetu je bilo	težko	in zavidal je Mihovko, ki je imela drugačnega	A
Nikjer še niso zaškripala vrata - klanec je spal	težko	in zadehlo spanje pijanega berača, ki so ga	A
”Nič nisem truden.“ Truden je bil in	težko	je hodil; pot se mu je zdela brez konca; še	A
pred vratmi in gleda za njo. Obema je bilo	težko,	kakor da se je nekaj pretrgalo med njima in	A
deklo in pestrno. Francka se je poslavljala in	težko	ji je bilo slovo, ob poslednjem trenotku se	A
prideš tod - pa večer za večerom in ni te bilo.	Težko	sem te čakal, Fanny!“ Smehljal se je in njegove	A
in zato si prišla. Vedela si, da mi je spet	težko	pri srcu in da potrebujem tvoje ljubeznive tolažbe	A
skozi tenko suknjo. Izpočetka je hodil malo	težko	in slabo mu je bilo, potem pa se je polagoma	A
materino naročje, kadar mu je bilo pusto in	težko	... Ko ga je ugledala pred sabo, v motni megli	A
da se piše za Črička, itd. Človeku je nekako	težko,	kadar mu je dolžnost opisavati vse velike glave	A
čez cesto. Matičevka je stopila na prag s	težko,	nerodno košaro v roki. Zamežikala je z očmi	A
revež trpi toliko in nobenega veselja nima ...“ ”	Težko	bo, težko; pot ni tako kratka, kakor bi si kdo	A
toliko in nobenega veselja nima ...“ ”Težko bo,	težko;	pot ni tako kratka, kakor bi si kdo mislil	A
in kos kruha za kosilo. Noge so se premikale	težko	in leseno; oči so gledale utrujeno izza trepalnic	A
Upihnil je svečo. Napol že v sanjah je	težko	zavzdihnil in je zaspal. Ob njegovem vzdihu	A
možu v obraz. Kdo je človek, ki leži poten in	težko	sopeč ob njeni strani, koščene roke sklenjene	A
spomnil, da jo bodo zakopali, nasuli na rakev	težko	in visoko gomilo in da nikoli več ne bomo videli	A
kakor je bil tih in miren v smrti. Začel sem	težko	in trudoma, ker se mi je roka tresla in so me	A
kraljična, ali zaželela si je tiste besede in	težko	ji je bilo pri srcu ... Ko se je zmračilo,	A
skrito v somraku, spi trudno spanje in sope	težko	...Zadaj je bil že gozd, voz je bil dospel na	A
bilo več mraz, ali trepetala je in dihala je	težko.	Tako ji je bilo ob tisti uri, kakor da so	A
zvezane na hrbtu, noge zvezane in iztegnjene,	težko	odejo na prsih.Tema je bila naokoli in še dobro	A
imel in pisal je tako učeno, da je Metka včasi	težko	razumela.”Draga Metka!“ je pisal.	A
nič zanj, zatoži ga!“ In ker ji je bilo tako	težko	pri srcu, se je precej vdala hudobnemu duhu	A
videl in nihče drugi ga ni bil deležen. Tako	težko	je bilo breme, tiščalo jo je k tlom in kolena	A
telo je bilo utrujeno, mrtvo; roke so legle	težko	na blazino in kakor od kamena so bile trepalnice	A
glavo in se je bližala oltarju s ponižno dušo,	težko	obloženo. Cerkev je bila mračna in tiha.	A
Metka je hitela po stopnicah in teta jo je	težko	dohajala. ”Ali si misli morda, da ji ubežim	A
glasovi. Slonela je ob postelji in je dihala	težko.	”Pozno je že, čas bo skoro!	A
tistem trenotku ji je bilo zelo čudno pri srcu,	težko	in veselo obenem; sama je čutila, kako ji je	A
je trepetal nemirno. Ali roka je padla spet	težko	na odejo, glava se je premeknila, zavzdihnile	A
Takrat, ko sem sam še hrepenel, mi je bilo	težko	pri srcu. ”Kdaj, sosed, kdaj jih boste pozdravil	A
stopnicah; ves zaripel je bil v obraz in sopel je	težko.	”Tak falot!	A
doživel ničesar interesantnega ...“ Ana je hodila	težko;	slabost ji je legla na teló kakor težek plašč	A
sanjah; oči so jo skelele in v prsih ji je bilo	težko	in mučno do smrti ... ”To ni mogoče ... takó	A
se priklanjali. Blokar pa je čutil neznosno,	težko	vročino po vsem telesu in žile na sencih so	A
njegovem čelu so stale potne kaplje. Dihal je	težko	in z naporom in trepalnice so ga skelele.	A
iz postelje. V glavi mu je bilo še nejasno in	težko,	da se je opotekel in naslonil ob mizo.Luna se	A
sladko in nadvse bolestno obenem. Nekaj se je	težko	zvrnilo od mene, bil sem kakor osvobojen in	A
filozofe in vse proroke in vse svoje lastne	težko	priborjene nazore sem poslal k vragu.Najstarejše	A
Gjuro?“ je vprašal sosed. ”Siromaki smo in	težko	je hraniti človeka, ki je v tuji deželi potrosil	A
časih zmerjal, potem pa se je obrnil v steno in	težko	sopel.Mati ni rekla ničesar, dokler je bila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani