Šel sem iz mesta ob zgodnji spomladi; tiho je bilo; še ponoči je stresal zemljo vihar, zdaj so bili na nebu tenki beli oblaki in se niso genili, še zemlja, zdí se mi, ni dihala.
Prišel je mimo siroten par; starec ob palici, upognjen, v težko suknjo zavit; sonce je sijalo na sivi obraz kakor na lobanjo ob gomili; s koščenimi, tenkimi prsti se ga je oklepala starka, vsa zavita v dolgo črno ruto; pokimavala in stresala je z glavo, oči so mežikale in so se bale luči. Postal je starec, zasenčil je oči in ni gledal nikamor.