Metki so se smilili ubogi Francozi, pokopani tam pod snegom; ležijo tam, pač sto let že morda, in nikoli niso videli doline, niso užili žarke sončne luči. Morda se priplazijo kdaj, ob jasni noči, natihoma do ceste in se ozirajo doli; mesec sveti in v dolini se blešče bele vasi; mesto pa je skrito v somraku, spi trudno spanje in sope težko ... Zadaj je bil že gozd, voz je bil dospel na ravnino.