težko (1.301-1.400)

je pravil in tudi na fari sem čul ... da živi	težko,	da nima prijateljev ...Jaz sem se prestrašil in	A
ponudil roko v slovo -- in ohromele so mi noge,	težko	mi je klonila glava.Ker so bile moje misli čemerne	A
Poslovila sta se prijazno. Alma je zavzdihnila	težko,	ko se je napotila proti pustemu domu ...Odprla	A
njeno ime, ki ga je izgovarjal, kadar mu je bilo	težko	pri srcu? ...“ Velike, jasne oči so strmele	A
besedami. ”Hitro se povrni“ -- mu je pisala -- ”ker	težko	že čakam; da bi te videla!“--	A
se je spet omeglilo in je dremalo do večera.	Težko	je čakala Hanca. ”Kje se mudiš?	A
komaj izpregovorila. ”Ne, ni laž; bilo bi jima	težko,	če bi jima povedala resnico ...“ Svetlejši so	A
Pripravljena! Saj si tako dolgo odlašal in tako	težko	sem te čakala!“ Ponudila mu je roko, Mate	A
vežo in je stopil po prstih v sobo. Čul je	težko	sopenje, postal je na pragu.Mati se je zgenila	A
”Kaj ne bi rajša ostala? Glej, stara sva in	težko	nama bo samima!“ Hanca pa se je poslavljala	A
Objel jo je okoli pasu, okrenila sta se počasi,	težko	so se ločile oči, strmeče navzdol. ”Dale	A
črno oblečena. Zelo debela je bila, hodila je	težko,	lica so bila zabuhla in pegasta.Napol miže je	A
Odkleneš hišna vrata, prižgeš v veži svečko, sopeš	težko	po strmih stopnicah.In stopiš zehaje v svojo	A
imela na glavi. Moje slabotno in vendar tako	težko	truplo se je vzdignilo, da pozdravi gosta, kakor	A
so spale Markove štiri sestre. Vsi so sopli	težko,	kakor sami bolniki; ustnice so bile mokre in	A
vsak izmed teh deset tisoč krono v žepu?“ ”	Težko,	da bi jo imel!“ ”Prisrčna hvala, prijatelj	A
Časih je senca ponevedoma stopila mednje s	težko	nogo in je pomendrala celo faro, tako da so	A
Starka je bila zardela in potna v lica, sopla je	težko	in je plesala. ”Kje sem vaju videl?“ je pomislil	A
studenec veselja in hrepenenja, je občutilo	težko	bolest. Nagnil je glavo in močno je bil žalosten	A
trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod	težko	sovražno pestjo in praviš: ”Nikarte!Ta burka	A
tleh so ležale pohojene rože; luči na stropu so	težko	dihale, dremalo se jim je. Mladost je bila	A
/ stran 104 . / Stopil je do starca, ki je	težko	sopel. ”Kam?“ je vprašal Kurent.	A
”Kamorkoli!“ je reklo dekle.	Težko	je stopal korak, život je klonil, potna in prašna	A
med vrati se je prikazala Lavrínka, ogrnjena v	težko	haljo. ”Franca, Franca!	A
vesela bi bila smrt v boju in viharju. Ali	težko	je, težko mlademu, storiti smrt betežnega starca	A
bi bila smrt v boju in viharju. Ali težko je,	težko	mlademu, storiti smrt betežnega starca ...	A
rok potisnilo ob zid; mraz mi je šel počasi in	težko	od glave do nog, geniti nisem mogel niti s prstom	A
takih vzrokov je pri nas pisateljsko delo zeló	težko.	Izbirati je treba tuja, eksotična imena, v nadlego	A
odskakovali kozarci. Pri srcu mi je prihajalo	težko,	kakor od grenke slutnje. Drsal sem z nogami	A
Lisjak je bil z vso divjo močjo privlekel svojo	težko	kolibo do kolibe kuncev.Ko je bil premeril in	A
roko, ali vrag vedi, mrzla je bila. ”Ni mi	težko	zaradi koprnenja samega!“ je rekel.”Ni ga čustva	A
”Ni ga čustva bolj plemenitega. Ali	težko	mi je, da so oskrunili hrepenenje in da si dandanašnji	A
Dolgo nisva igrala. Tudi meni je bilo	težko	pri srcu in še preden sem jim branil, so se	A
kapalo v lica, siva ruta ji je ležala na plečih	težko,	kakor od razmočenega lesa. Ob cesti je stala	A
temnejšo meglo, kakor visi leno nad ozkimi ulicami,	težko	sopečimi poslopji.Bolj obljudena je bila cesta	A
velika je morala biti bridkost v njegovem srcu,	težko	je moralo tiščati breme na njegova pleča.	A
obema rokama, sklonila se je nazaj, vzdignila je	težko,	kri je šinila v lica.Ženska je narahlo upognila	A
”Kaj še nisi pogledala na mizo?“	Težko	obložena je bila miza z jedjo in pijačo; iz	A
Kljuka se je zgenila. ”	Težko	bo hodil, kdor hodi v to izbo ... okno je odprto	A
nerazumljive, iz nemirnih sanj izbruhle besede in	težko	sopenje. Marti je bilo pri srcu kakor po	A
nocoj!“ se je nasmehnil fant. ”Pride, ampak	težko	čakam ...Ti, človek znanosti, razuma in dvoma	A
po omizju, pogladil se je po čelu in je sedel	težko	na stol.Glava mu je omahnila, zadremal je in	A
ki je počival na kolenih. Ivanka je sopla	težko,	s polodprtimi ustnicami, ves obraz je razodeval	A
polne predpotopnih besed. Kadar skinem to	težko	masko, izlilo se bo iz mojih oči toliko vročih	A
ne vem povedati in pokazati. Radi te imamo in	težko	nam bo, kadar pojdeš; ali bil bi greh, da bi	A
je zabolela tako močno, kakor da mu je bilo	težko	kladivo udarilo na čelo.Planil je z divana in	A
sebe? ... Zato ne prosi več, da mi ne bo še bolj	težko,	in zapusti me ...Podaj mi roko v slovo, zakaj	A
čitala pismo od svoje sestre Marte: ”-- --	Težko	mi je, draga moja sestra, ali oprosti mi.Te	A
veži mi je stisnil obedve roki. ”Kadar vam bo	težko	pri srcu, vam mlademu popotniku, le k meni stopite	A
sem stopil v vežo. Tudi po stopnicah sem šel	težko	in trdo, kakor z bremenom na hrbtu; in trikrat	A
je godilo z njo; ali nenadoma mi je postalo	težko	pri srcu ... Zunaj je bil zrak poln toplega	A
ne odklenejo, glasu ni od nikoder. Temno in	težko	mu je bilo.Slišal je iz daljave zamolklo pesem	A
vidim ji v oči, ne razumem njenih jecajočih,	težko	sopečih besed.O bolečina!	A
krvi je tekel po belem čelu; sopel je počasi in	težko;	ustnice so bile napol odprte, kakor za poljub	A
potrta brez vzroka; telo je bilo utrujeno in	težko	brez dela.Zjutraj, ko je vstal ter se oblačil	A
drobnimi, vodenimi, mežikujočimi očmi. Sopel je	težko	in glasno, tudi če je sedel v naslanjaču.Milanu	A
je po obedu zleknil v naslanjaču, zasopel je	težko	ter je rekel Milanu: ”Mladi prijatelj, bolni	A
odel se čez glavo ter zaspal s skelečimi očmi,	težko	sopeč. Ko se je vzdramil, je odmahnil siloma	A
gospod se je sklonil, da bi ga pobral, pa se je	težko	in trdo zgrudil na obraz, da se je izba stresla	A
”Milena! Kako	težko	ti je pri srcu!“ Umeknila mu je roko, nasmehnila	A
brezčutni. Ko se je vzdramila, je imela glavo	težko,	oči so jo skelele in v licih ji je kipela vročina	A
Zmerom se je zdelo Mileni, da čuje njegov	težko	sopeči, pojemajoči, cukreni glas: ”Egidij	A
dela dan za dnem eno samo delo, pusto, trdo in	težko,	še tisti suženj ne zapre knjige, kakor si rekel	A
upam še pogledati na mizo, na stol, na stene;	težko	mi je srce, da se Bog usmili. Jaz sem človek	A
nezmotljivem dnu, da je poslednja. Pozno je pod noč,	težko,	da bi bile duri še kje odprte.Veselo pozdravljena	A
blagoslovljena, zadnja prijateljica! Dolgo in	težko	bom spal, hudo bom sanjal; toda spat bom domá	A
sanjalo, Jokec, da sem nosila butaro, veliko,	težko	butaro, in da sem mislila nanj in da mi je bilo	A
potni, tako nelepi obraz? O, in kam to veliko,	težko	butaro, ki jo nosim že toliko, toliko časa,	A
razumu starejši, nego po letih. Zato ti ne bo	težko,	razumeti resno stvar, ki te zanima prav tako	A
tako blizu! Lahko je meni, sreča meni; tebi	težko!	Edvard, siromak!“	A
če se boste ravnali po njih, vam bo vendar še	težko	na svetu.Prišel bi lehko sam Bog med ljudi,	A
mahoma drugače? Lehko je orati mehko grudo,	težko	nerodoviten kamen.“ Zašel je z velike ceste	A
zavzdihnil globoko, kakor da je bil odložil	težko	breme.Bolj močnega, bolj svobodnega se je čutil	A
Zardel je v lica in oči so se mu zalesketale. ”-	težko	meni, da bi vaša podoba ne bila v mojih mislih	A
smehljaja ni videl. ”In teh ljudi ne marajo in	težko	je njih življenje!- Jedo siromaki ovsenjak in	A
očesom in prestrašil se je svojih misli. ”	Težko	je moje srce ... Bog vedi zakaj.In zato so moje	A
in na lica. Šumelo mu je v glavi in dihal je	težko.	Izvila se mu je počasi iz rok.	A
treščil ob glavo!“ Župniku so se tresle roke in	težko	je sopel od srda. ”Ni znorel, ničvreden paglavec	A
Kaj si ti, Martin? Primi se me pod pazduho ...	težko	hodim ... en liter ga bova še spila!... E, Martin	A
alodušnost!“ Stopil je k oknu potrt in zamišljen, s	težko	glavo in vročim čelom.Kmet je šel po ulicah	A
sonce, ki mu je sijalo žarko naravnost v lica. ”	Težko	je takole... iz noči naravnost v prevelik dan	A
Umolknil je in je bil nenadoma ves žalosten. ”	Težko	meni!Zdaj bo že jesen, bo že zima - kakšna je	A
shodil in govoril je nerazločno, jecljaje in	težko	sopeč. Kadar sta se igrala in je stopila	A
opravičeval. ”Oprosti, Ferjan ... meni je res	težko	na svetu!... Kar sem doživel, vse kar sem videl	A
kozarca. Okrenil se je k Ferjanu, oddahnil se je	težko	in je izpregovoril z mirnim glasom. ”Ti,	A
siromašni postelji, je ležal Lojze in je sopel	težko,	počasi.Kačur je prižgal luč; otrok je počasi	A
v lice vročo sapo. ”Ata!“ je šepetal Lojze	težko	sopeč.”Povejte, če je res!	A
k postelji in se je sklonil. Lojze je dihal	težko,	tiho, v dolgih presledkih; izza polzatisnjenih	A
razlivalo zmerom više in je zalilo srce do vrha.	Težko	je bilo, tako da njegovi koraki niso bili več	A
Storila sem po tvoji volji!“ Sopla je	težko,	oči so ji bile polne solz, na njenih licih so	A
čas se je smehljala, in začutil sem, kako je	težko	legel njen pogled na moje čelo.Da bi se ne onesvesti	A
gube, strmel je na tiste ”Breze v mraku“ in je	težko	sopel. ”Kolika lepota, kolika lepota!“	A
to nevšečno skrpucalo, ki mi je bilo v roki	težko	kakor kamen, oddal postrežčku in zraven še lepo	A
motnimi, tujimi očmi, kakor iz sanj. In je šepetal	težko	sopeč: ”Prijatelj ... o prijatelj!“	A
odprte in trepetajoče. Nekdo se je naslonil	težko	na mojo ramo in v trenutku ko sem se hotel ozreti	A
zbiral to pozabljeno klasje, mi je bilo srce	težko	in zmerom težje.Mislil sem na prejšnje letine	A
povešenimi očmí ... Meni pa je postajalo tesno in	težko;	zdelo se mi je, da je vrgel raz sebe vsak odhajajoči	A
prijatelj, ali si okusil kdaj slavo, njeno opojno,	težko	slast?Jaz sem jo okusil.	A
sovražiti ne znajo. Komaj se mi je bilo grenko in	težko	zgenilo v srcu, že je tudi bistra pamet preudarila	A
krivičnega trpljenja in prezgodnjega spoznanja. Ali	težko	je tako pogledati nanjo. Nenadoma se razmakne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani