nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Tam daleč, na desni, se je svetlikal pas mirne Krke, ki je tekla počasi, kakor bi se med temnim zelenjem res sprehajala vabljiva, toda nevarna, temnooka gospa. Ob robovih doline so po policah nad poljem in nad reko sedeli košati gradovi, ki pa so se držali nekam sitno in celo mrko, najbrž zaradi tega, ker so jih bili prekrili z novimi, kričečimi rdečimi strehami, kar je za tako stare in imenitne gospode res skoraj preveč žaljivo. Po okroglih gričih so kakor nabrekle bradavice na polnih prsih stale drobne cerkvice in s svojimi zvoniki ščegetale jasno nebo, ki se je veselo smejalo nad tem blagim dolenjskim svetom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani