nova beseda iz Slovenije
luč ni dneva luč; dahnilo solnce je ta zračni | svit, | da bil bi bakljenosec tvoj ponoči in svetil | A |
zapiše potem moje ime, ako se mi delo posreči; | svit | velikega Bonifacija bode obseval mojo glavo | A |
znal. A čudno prinesó mu vsi novíco, Ko síne | svit: | »Sinóč umrl je nagle smrti sósed, Mejáš naš | A |
Zdrobila okóve je težke In plánila zopet na | svit! | « »Bogóvi zbog nje že jezé se, Do vrha je vskípel | A |
jesenjo se mi duša sklada! Odeva črni mrak mi | svit | v očeh. Proč, proč je hrepenenja doba mlada | A |
sobo in poleti lahkà med živi svet, pod sončni | svit | in srcem mladozornim vence pleti! O zénica življenj | A |
samotno Srce samotno, ne ugibaj, kdaj sreče | svit | se ti odgrne! Nikar te prazen up ne zibaj, da | A |
mar? Ah, kresnica sem samo, ki izžarja medel | svit. | Z medlim svitom je oblit zemlje del za dobro | A |
skoz okence odprto. Glej, nebeških zvezdic | svit, | čuj, sapic šepetanje... Kaj zvezdé, kaj sapice | A |
sanja. . /\ .. stran 66 . \/ Vsaj eden njenih | svit | oči, vsaj eden vzdih nje grudi da videl bi, | A |
vse zemljé zvonovi. Kakor sončni žar cvetice | svit | oči pijè mu duša, glas izvoljene device kot | A |
čarovnice čez temne krove, goré, vodé in mirni | svit | jezer. In potlej švigajo v poljanski mir z rogaške | A |
nasmehljala vitezu se deva, ljubko pozdravljala | svit | je dneva. Šla je z njim iz grada po vsem širnem | A |
je roža, ki jo lahni zefirček, ki jo sončni | svit | boža, samo pisan metulj, samo cvetje obkroža | A |
branít′; še men′ oči odpiraj, mi gledat′ daj njih | svit! | Obešajo glavíce, ni rožam mar cvetét′; molčijo | A |
ljubít′; oči mi saj odpiraj, mi gledat′ daj njih | svit! | Kam? | A |
Odprlo bo nebo po sodnem dnevi se zvóljenim, | svit | glorje nezrečeni, vso srečo bodo vidli pogubljeni | A |
pod težkim jarmam sini Slave, le tujcam sreče | svit | se v Kranji žari, ošabno nós′jo tí pokonci gláve | A |
skorej tákrat reva; kak sem želela v noči ti | svit | dneva! En dan sem prašat šla po vojske sreči | A |
mavrica na bledo Bogomilo lepote svoje čisti | svit | izlije, nebeški zor obda obličje milo; jok, | A |
žárki vnéti táko svéti -- tvój poglèd. Kó | svit | lúnin v tíhi nóči skrívno v tèmi je razpét | A |
mi je vmorjeno koprneče, ljubezni zadnji | svit | ga še obseva, -- stoji na robu groba svoje | A |
hladnem mu vetru vihrájo; na nebu síje lune | svit | ledéni, zvezde blesteče migljájo. Pod lípo | A |
... A prej, ko | svit | ljubezni v očéh ti je sijál, in prej, | A |
Ustvaril zvezde, luno, ti solncu dal si žarni | svit! | Po krasnem vsem je stvarstvu ljubezni | A |
pa kdo zató bi žalovàl če spet je sreče | svit | ugasnil ki v žalosti je noči vstal? | A |
solzá, le kedàj še v njem zasíje rosni | svit | gorjá. Trudno že je srce moje, trudno | A |
sladkem snù. Jutránjega mira skrivnostni | svit | na valih zelenih je razlít. Kdo vé, | A |
stran 54 . / Vzduh opojen, težák; bledih luči | svit | na obrazih mrjè osinelih; v teh pogledih | A |
da več ne vidi te okó? Bojiš se li, da sonca | svit, | ko po vrtéh krasnó razlit na temnih rožah | A |
3 Vzduh opójen, težák; bledih luči | svit | na obrazih mrjè osinélih; v teh pogledih | A |
bleščečem belem srebru zadrhtel je lunin | svit | ... Ah, kedàr ugasne sonce, sonce sreče | A |
12 2. SVITANJE 15 JUTRO (MRTVAŠKI PLES) 16 | SVIT | 19 3.ODISEJADA 25 FIČFIRIČ 26 MODERNI ČLOVEK | A |
rušo! Tvoj Črni Vran . / . / stran 19 . / | SVIT | Povsod tropi plazečih, kričečih, grozečih pošasti | A |
. / stran 10 . / V tihem polju Že zadnji | svit | gre čez goro in čez vršine, še zadnjič sonce | A |
kaj višnja ji namenja moč. Na valih lunin | svit | trepeče, trepeče v deklici srce, želeče pa in | A |
cvetice prostrt širok mrtvaški prt, ta mrzli | svit | odgnal je ptice, kjer še je v cvetju gaj in | A |
po udih razlita, na posteljo sončni poseva mu | svit | in tudi v možganih ‒ mu svita. A čuj! | A |
razprostre se hitra tma. In ponoči zvezdic | svit | pravi mi nekdanje čase in bridkost mi hujša | A |
migajo.« O tačàs so res bleščele, njih prijazni | svit | je preč; ko tačàs, takó vesele nikdar mi ne | A |
si podoba srcá; v tebi odseva vsakega dneva | svit | se mi ali tema. Spremenjeno srce Kaj ptici | A |
božanski dar. Kruh so mi ponujali na pot, dela se | svit. | Pod pazduho ga nosim, grem v klet, kjer izvir | A |
Skozi odprto podstrešje prihaja srebrni nevihtni | svit. | Na zidu mistično svetli refleks. | A |
Včasih se med ranjene skale tiho razlije zlati | svit | jutranje zarje ‒ šel bi dalje, pa že čutiš, | A |
besedo od srca, da bo v njej mirna luč in topel | svit | zame, ki tavam okrog ubit, ubit. Joj! | A |
podzavestno, srce mi zaihtelo polbolestno in sonca | svit | je žalostno sijal. A le trenutek in potem sem | A |
zgodaj vstali, hitro kose naklepali, se je storil | svit, | so pa šli kosit, zvečer pa sladko vince pit | A |
Le vstani in pa pojd′ kosit, ker se že dela | svit. | « Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe, kmetič, | A |
šmarnica ličece krasi, slovensko dekle! Svetla ko | svit | neba plamena utrinjata v tvojih očeh se, slovensko | A |
koso, kaj si nabrusil bo, v jutro pa, ko je | svit, | grejo kosit. Prepelička se oglasi v pšenički | A |
jablana se, raj slaveča. Predicam dneva je nov | svit | zagorel. Je rešta mesecev oplenjena. | A |
pot skozi meglo in drsi iz doline. A ko sine | svit, | je še zmeraj na istem mestu, utrujena in tiha | A |
dvigovali lasje na glavi. Zunaj se je bliščal prvi | svit, | ko sta sama momljala med razbitimi vrči, med | A |
lica ji žarijo, ena luč žari na nebu, ta žarje | svit | v višavah... poje, sliši svoj glas, kako poje | A |
dolino, ko je cerkvena okna obarval prvi jutranji | svit, | ko se je srebrna Mesečeva luč že zlivala z zlato | A |
prebujanje gozda, mokro dihanje jutranje trave, | svit | sončne svetlobe, ki je z rezom ločevala zamolklo | A |
proti meni in hoče nekaj reči. Naenkrat stopi v | svit | in svetlobo žarometov in naenkrat ima obraz | A |
1. | Svit | prvega neona. Temne postave na pločniku | A |
prenesejo, zato gredo ven samo takrat, ko se | svit | prvega neona razlije čez pločnike.Kako zaživijo | A |
daleč zadaj med njimi pa je videti majhen sij, | svit, | svaljkasto svetlobo, ki se ji ne more upreti | A |
bali letal!? Še pred sončnim vzhodom, ko je | svit | toliko osvetlil pokrajino, da so lahko jasno | A |
meglo, ki je ni mogel predreti nobene zvezde | svit. | Vse temno, vse mirno, kakor smrt. | A |
mnogo strašnejši nego podnevi. Kamor je blisnil | svit | plapolajoče baklje, povsod so se pokazala iz | A |
baš izza cerkve sv. Cvetoslava in je bil njen | svit | od butalskega vina rdečkast in je obdajal stolp | A |
solnce utone za daljnim horizontom, ko se dneva | svit | umakne mraku in noč razprostre svoja temna krila | A |
razmišljanju je zazevala pred njim široka jasa. | Svit | ognjev je segel prav do roba gozda.Sunkoma se | A |
posvetila prvi hip ta misel. Ali polagoma se je njen | svit | izgubljal.Zakaj iz srca je zagorela druga luč | A |
da je bil prek okna, ki je že prepuščalo prvi | svit, | neslišno zdrknil zastor. In jutro se je začelo | A |
stebelcih in listih viseče kapljice, ki jih je | svit | pravkar vzšlega sonca spremenil v blesteče bisere | A |
vihre strašna moč?« »Ko je zablisnil jutra prvi | svit, | je zarja naše pesmi prebudila | A |
svetilko iz žepa in posveti predse. Njen slabotni | svit | mu razkrije več razmetanih zabojev, za njimi | A |
Laški napad? Zares, prvi | svit | je na nebu, najprimernejši čas ...!Kmalu kriki | A |
morje sveti, z morjem nebo in bregovi - ali ta | svit | je vedno bledejši. Kaj mi ni prišlo na misel | A |
sonce. Na materinem obrazu je odseval to nebeški | svit. | Iztegnila je roko in je pokazala na cerkev. | A |
devojk, v mesečini bde na straži, a v jutranji | svit | zarezgeta konjica in junaki zdirjajo v božji | A |
zavleče z vrvjo v stran in potegne naslednjega v | svit | ognja. Od Herbartovega šatora pride služabnik | A |
brezdanjosti ... Glej, vendar: iz dalje blisne | svit, | in drugi šine iz temine in tretji svit zaplemeni | A |
blisne svit, in drugi šine iz temine in tretji | svit | zaplemeni, četrti švigne iz globine, dalje, | A |
a bdeče oči straž prodirajo v noč, prežeč na | svit | polumeseca ... Herbart se znova pogrezne v sen | A |
Banjaluke je ukanjen! Križ vihra na praporu, odbija | svit | polumeseca na grebenu.Le hip si zro sovražni | A |
skozi tiho noč proti kranjski meji. Jutranji | svit | presune kranjsko deželo, ko kane nanjo kri njenega | A |
kotu ob zdiču je stala nerodna zibel. Droben | svit | zadnjega dne je gledal skozi malo okno v zibel | A |
‒ Prvi bledi | svit | dne se je risal na oknih.Tedaj se je vikar dvignil | A |
Rahlo je sklonjena in čita. | Svit | lojenke igra v njenem licu.Opojno sladek je | A |
Zdajci se je ovedel. V sobo je padel medel | svit. | Ali iz jutra ali iz noči in neba, ki se je prevedril | A |
ugibali, kaj ropota v golidi. Komaj je sinil prvi | svit | daljnega dne, so vstali gledat.Videli so ježa | A |
Želela si je, da bi umrla. Zdajci jo je oslepil | svit | goreče plamenice.Videla je, da je vstopil sodnik | A |
rosa nova, novo cvetje, nov bledeči in nemirni | svit | zvezde jutranjice, prvi prepelični klic, petelin | A |
se je že začel delati dan. S Storžiča se je | svit | razlil čez vso dolino v takem razkošju, da lepšega | A |
se je videla luknja, ki je močno motila zlati | svit | okrog sv. Device.Žganjarjeva Urša pa se je včasih | A |
mestu. Blagor Ti, in privoščim Ti, da uživaš | svit | teh dni! Tudi jaz bi rada prišla, da bi se predvsem | A |
zrla najčistejša duša med svet. Obdajal jo je | svit | devištva, in temu se ni mogel odtegniti nihče | A |
kakor makov cvet. Iz oči pa je sijal govorniku | svit | navdušenja in ponosa.Tudi protonotarju se je | A |
bil pristopil. Po bledem obrazu se ji razširi | svit | sreče, ki pa takoj zopet izgine.Opazivši goreče | A |
dim visoko in na daleč. »Visoko, visoko sega | svit! | « je možanec pohvalil kres. »Da, nakvišku gre | A |
vselej!« je pozdravil, ko je iz teme stopil v | svit | ognja in se je ples okoli kresa za trenutek | A |
samostan, kaj menite, je vendar samostan ... | Svit | pojemajočega ognja je rahlo božal Polono, ki | A |
Visoko je plapolal ogenj na skali. Njegov | svit | je odseval v vodi. Naokrog se je pa mračilo | A |
nevarnost. Začivkali so ptiči, ki jih je prebudil | svit. | Navihanec je pa stal naslonjen ob mogočno deblo | A |
odgrnjeni vhod je pa pogledal v kočo prvi jutranji | svit. | TEMNO JEZERO Jutranja zarja se je razlivala | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |