strah (1.301-1.400)

poti in strah ga je ... Predolgo sva počivala in	strah	je omotil najine oči; ti si, ki si stala v mraku	A
hladna je noč; in če ne boš spala in če te bo	strah,	bom sedel ob tvojem vzglavju in ti bom pripovedoval	A
stopil pred duri; skoro čutim, kam je gledal moj	strah;	čutim, izpregovoriti si ne upam.Vzdignil sem	A
zibala pred mojimi očmi ... Pomisli, kako čuden	strah	me je bil spreletel, ko sem pritisnil na kljuko	A
vzdramila; v meni vsem, še v moji roki je bil	strah;	vedel sem, da bi bila groza v tvojem pogledu	A
pogledala iz oči v oči, je bil najin delež nemir in	strah	...Glej, spala si in čisto blizu je bil tvoj obraz	A
spogledala sva se in sva umolknila in bilo naju je	strah	... Šla sva ... ali veš zdaj, zakaj sva bežala	A
pregrešnega nisem nameraval in vendar me je spreletel	strah,	kakor hudodelca, ki ugleda tik pred sabo srepe	A
najinih besedah je njegov glas. In že naju ni več	strah,	če se prikaže tam doli ob zidu, kadar ugasnejo	A
poljubaval tvoje roke ... Ne tisti beg, Nina, ne tisti	strah,	ne bridkost najinih src -- vse tisto niso bile	A
ki se ni genila. Pokrižal se je otrok in	strah	ga je bilo. S stene, iz mraka, je gledala podoba	A
zatisni oči, Nina, glej mi naravnost v obraz!	Strah	me je, kadar ležiš mirno in so tvoja lica tako	A
ob tvojem vzglavju do jutra in nič me ne bo	strah,	da bo tako tih tvoj obraz in da bodo zaprte	A
nisem upal dalje, ker me je bil spreletel mrzel	strah.	Samo še sto korakov je bilo do veže in mislil	A
Tako sem mislil ... In sem šel in bilo me je	strah,	ker se je hiša bližala, kakor sem se bližal	A
videl; videl sem te že na ulici, ko me je obšel	strah	in ko me je za hip spreletela misel, da bi se	A
nič se ni zgenilo v temi in skoro jo je bilo	strah.	Samo poredkoma je segel rezek glas iz noči -	A
izpred oči, po klancu, po dolini, za hrib, in	strah	ji je bil stisnil srce. Ruta se ji je bila nagnila	A
njo in vozom zmerom večja, jo je obšel iznova	strah,	da bi pozabili nanjo in bi jo pustili zadaj	A
komaj je tekla deset korakov, jo je zgrabil	strah,	da bi izgrešila pot in da bi se izgubila; vrnila	A
gostilnico ves dan žive duše; Francko je bilo	strah,	ko je sedela dolge ure sama v prostrani polumračni	A
obraz svojemu pregrešnemu življenju in me je	strah	...“ Njegove oči so gledale sanjavo, zamišljeno	A
velikimi temnimi očmi. Francko je bilo skoro	strah	to tihe neznane družbe in tako sta se vračala	A
Ali komaj je zatisnila oči, jo je obšel velik	strah	in vzdignila se je v postelji.Nekaj se je zlobno	A
sladkega ni bilo v tej bolečini - neizmeren	strah	je bil, strah pred nečim hudobnim in grdim,	A
bilo v tej bolečini - neizmeren strah je bil,	strah	pred nečim hudobnim in grdim, tako da ni mogla	A
prikrivaj, poznam te!“ Tako da je bilo Francko	strah,	da je povešala oči in bi najrajša zajokala.	A
oči so bile pretihe, preveč plašne, velike.	Strah	jo je bilo ljudi, srce ji je tolklo, kadar je	A
”Pridi dol, Francka!“	Strah	jo je bilo, zaprla bi okno, prižgala bi luč	A
da ji je oledenela kri ... Šinilo je mimo, toda	strah	je ostal in noge so se ji tresle ...	A
Zakričala bi - toda že je šinilo mimo, samo	strah	je še ostal in noge so se ji tresle. ”Kakšna	A
že polna mrzle sape, v izbi je stokal oče in	strah	ga je bilo.Mihov je planil izza mize, kakor	A
rešitve več, nikjer več poti, da bi pobegnil in	strah	ga je bilo ... Jesen se je nagnila, okna so	A
bližala domači vasi, toliko bolj jo je bilo	strah;	postala je časih in ni mogla dalje, toda prijelo	A
ki so spali na tleh in izpreletel jo je silen	strah	- skočila bi dol in bi stopila prednje, da bi	A
videla je v njegovih očeh silno koprnenje in	strah,	da bi mu ne rekla: ”Otroke imaš tukaj - kaj	A
ženo; prišla je, toda ni ostala dolgo; malo	strah	jo je bilo te družbe, videla je, da je Mihov	A
da ga ne bo nikoli več. To je bil tisti silni	strah,	ki jo je obšel.”Odhaja in se bo izgubil in bo	A
Morda jo je obšel takrat resnično tisti globoki	strah,	morda ji je ležal samo na srcu kakor nerazumljiva	A
prepirali so se; Francka se je že hotela vrniti,	strah	jo je bil obšel.Toda zašepetalo ji je na uho	A
kavo v kuhinjo in je sedla za mizo, jo je bilo	strah	samote in zajokala je. Mati in Lojze sta	A
ležalo na srcu kakor môra. In vendar ga je bilo	strah,	ko se je poslavljal od doma ter se vračal v	A
se je vila v neizmerno daljavo, jo je obšel	strah	in stopila je hitreje, kakor da bi hotela preskočiti	A
po kosilu se je napravila spet na dolgo pot;	strah	jo je bilo brezkončne poti in odlašala je od	A
mizo, tako da je bil v izbi neprestano mraz in	strah.	Pogostoma je prišel pogledat čevljar in je	A
restrašila se je in se je vrnila. Ali zdaj jo je bilo	strah	samote.Sence so se premikale pred njo, za njo	A
spomnil se je, da je blizu doma in obšel ga je	strah.	Stal je na cesti, pod sabo je videl trg, od	A
obrnila mati od njega in oči so se zatisnile.	Strah	ga je bilo in doteknil se je z dlanjo njenega	A
sem se, pa sam nisem vedel, odkod in čemu tak	strah.	”Mati!	A
Človek govori, da bi z zaupljivo besedo potolažil	strah	srca; da bi z vero na jeziku preglasil tiho	A
Mati, ali pridete še pred temo, da nas ne bo	strah?	“ Za krilo se je je držala hčerka, bosa, s	A
vzdramila. Seglo ji je v srce kakor nedoločen	strah	brez vzroka in brez misli.S široko odprtimi	A
Zaprl sem oči in sem molil.	Strah	pa me nič ni bilo ...“ ”Jaz pa sem videl angela	A
iz pepela. V teh trenotkih je izginil njegov	strah	pred smrtjo in šel ji je naproti, kakor ženin	A
ostavile samo. Tako je bila slaba in ubožna,	strah	jo je bilo tujih radovednih pogledov in vztrepetala	A
stric z rdeče obrobljenimi, mokrimi očmi in	strah	jo je bilo. ”Prav je, da si sramežljiva,	A
ramena in na roke. Metka je čutila ta pogled,	strah	jo je bilo in ni se mogla braniti, tudi pobegniti	A
razgovorili, ti pa me gledaš, da me je skoro	strah!	“ Še zmerom so bile ustnice okrogle, oči pa	A
Prišel je nekdo, kakšen znanec morda; čemu te je	strah?	“ ”Poglej, Marica, pojdi po prstih k durim	A
da bi pogledala prijazno. Človeka je skoro	strah	teh oči -- kakor coprnica gleda!“ Teta je	A
si še ti tukaj; toda prišla si kakor duh in	strah	je človeka tvojih oči!“ Franc je vzel klobuk	A
zapirajo zlate duri!“ Pohitela je, že se je rodil	strah	v srcu in razumela ga je. ”Brž, da ne ostaneva	A
privadil korakom in hropenju, da me je bilo	strah	tišine. Dopoldne me je ustavil gospodar na	A
gloriolo se bleščeče osebe, obšel me je nekak svet	strah,	srce mi je zastajalo in noga se ni mogla premakniti	A
oči so mu gledale v lice očitaje in žalostno.	Strah	mu je stisnil srce z obema trdima rokama.	A
bilo, je švignilo jadrno mimo prestrašenih oči.	Strah	je bil v očeh, kletve ni bilo in tudi ne obžalovanja	A
ozirali nazaj, ne bo naše srce prazno in ne bo nas	strah!	“ Oči so mu bile s solzami zastrte in roka	A
vse temno, tiho, tuje; šli so in bilo jih je	strah,	Bog vedi česa; srce se je stisnilo, Bog vedi	A
”Kam, dragi, kam? . / . / stran 40 . /	Strah	me je same!“ Stopila je na prag v belem krilu	A
razumele in ne odgovorile. Na srce mu je trkal	strah	pred nečim nerazločnim, čisto novim. ”Kaj	A
zgodilo, kakor da je žarek presekal temo in	strah.	Na mali postelji pod oknom je zašumelo in zastokalo	A
kam si se izgubila? Izpreletelo ga je kakor	strah.	Predno se je sklonil trepetajoč, da bi poljubil	A
živo sanjo, je bil sam in je bila noč ... Odkod	strah,	odkod otroška plahost, ki je zardevala ob predrzni	A
mu je gledala v oči. ”Ne hodi tako odtod;	strah	me je!“ Tudi njega je v tistem hipu izpreletelo	A
pred nezasluteno, grozepolno tajnostjo. In	strah	ga je bilo, da bi do konca odgrnil -- vztrepetal	A
okrenil. Vedel pa je hkrati, da ona vidi njegov	strah	in v strahu njegov greh. Ali težje od greha	A
”Ampak če pojdeš, pridi pred polnočjo.	Strah	me je, glej, kakor me ni bilo še nikoli:hudih	A
očmi kakor sam. ”Odkod ta spomin, odkod ta	strah?	“ Vzkriknil je hripavo in ji je položil roke	A
Ne poprej. Saj tisto ni bila ljubezen -- samo	strah	je bil.Nič nego strah.	A
bila ljubezen -- samo strah je bil. Nič nego	strah.	Samo takrat sem te ljubila, kadar si bil žalosten	A
in samoslačenje ni drugega nič nego edinole	strah	slabiča pred življenjem.Strah pred življenjem	A
nego edinole strah slabiča pred življenjem.	Strah	pred življenjem -- to je vsa tista mehka, mesečine	A
jamranje nad grobostjo delavnih dni -- klavrn	strah	pred življenjem ...O, tudi so ga že zavili v haljo	A
tako resen in neprijazen, da je segel v srce	strah	in da je glava klonila ob težkih spominih.	A
belino; tenke ustnice so bledele; to je bil	strah,	pričakovanja temni sin.Gibanje, razmikanje in	A
da bi napravil luč. Obšel ga je nerazumljiv	strah,	-- kakor bi stal molčé in onemogel sredi temnih	A
natanko tistega ... kaj sem pač pozabil?“ In dvom je	strah.	”Milost božja, ne le da natanko tistega nisem	A
vseveden. Pred njim se je bal za vsako besedo,	strah	ga je bilo vsake kretnje; in kolikor bolj je	A
prižgano vžigalico v roki; prišla je kakor	strah,	in Tončka se je vzbudila. Govorili sta obedve	A
prej umrje, toliko boljše zanjo. In obšel jo je	strah,	da bi umrla, predno bi se vse spremenilo, predno	A
Tisto uro, ko jo je bil pobožal, je izginil ves	strah,	odtrgala se je vrv, ki jo je potegnila nazaj	A
ničevosti obljuvan, trepeče nag človek, ki mu je bil	strah,	ta nizki, telesni, plahorepi strah nagrbil kožo	A
mu je bil strah, ta nizki, telesni, plahorepi	strah	nagrbil kožo, da se osramočena opleta stokajočih	A
da gledajo verno tja, kamor jih je gledati	strah	in sram. Kolikor sem jih kdaj poznal obrazov	A
in tudi spodaj je rasla trava, videli smo... »	Strah	me je!« je rekla Hanca zadaj.Tudi v meni se	A
sivega neba, napolnil nam je malodušna srca. Tudi	strah	nas je bilo, tako da se nismo upali ozreti.	A
In hipoma nam je bilo lažje, mirnejši je bil	strah	in tišja je bila žalost.Bilo je, kakor da je	A
/ stran 123 . / Stali smo pred jarkom in	strah	je rasel v nas, dvigal se je v grlo, kakor da	A
praznih jam, vém, kdo je bil, in nič me ni	strah.	Nič me ni strah te strme poti nizdol; tisoč	A
kdo je bil, in nič me ni strah. Nič me ni	strah	te strme poti nizdol; tisoč sklonjenih senc	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani