sreča (701-800)

ljudi. Akademija je za nas vendarle velika	sreča.	Koliko imenitnega je storila že pred sto leti	A
umedil kaj kmalu, pa se Trlepovina umiri in jo	sreča	pogleda na vse oči ...« Stal je tam kakor	A
pokazali sedeš v najlepšem kraju nebes.« »Še	sreča,	da je Slabè tako hitro okreval,« je Trlep držal	A
spoznamo, kdo nam je tale naš samostan bil!« »Kaj	sreča	je, sprevidiš, ko je več ni.« »Ko bi	A
življenje daljše, zakaj je mladost samo enkratna	sreča?	Kako rad bi delal, kako bi se zaril v svojo	A
je gledal kakor žaba jajca in se je smejal. »	Sreča	se ne da tako hitro ujeti za rep!« se je glasno	A
Repniku. Iz vasi, iz hoste ga je obiskovala	sreča	domačnosti ki jo je ob tej uri občutil, kakor	A
bi ti mogel dopovedati, kakšna je bila moja	sreča	takrat.Ali si kdaj že imel žensko?«	A
silnih skrbeh in težkih dvomih. Zakaj vsa njena	sreča,	po omamni prijateljevi ljubezni razdražena čutnost	A
očeh zardelega mladeniča je zaigrala radostna	sreča.	Prikupno je pritisnil njeno belo, čudovito lepo	A
ona, kakršna je, njegova edina in najlepša	sreča,	brez katere bi ne bil srečen pesnik in brez	A
raste kar od jutra do večera. Kaj bo, če te ne	sreča	pamet, da bi se nama malo zaobrnilo?« Mariji	A
je njeno svetlo solnce, pri njem je vsa njena	sreča!	In kakor bi se bilo počasi dvigalo gosto zagrinjalo	A
in vratu in njegova ljubezen ji je bila zlata	sreča	tudi v nesrečni bolezni. »Bolj bi zaupala menihu	A
besede so mu redke in kratke kakor človeška	sreča,	« ga je zametovala. In davi je zbolela nalašč	A
kakor baba, ki so se ji jajca pobila! Prava	sreča	ti je v delež le pod streho očetnega doma.«	A
« »Potrpežljivo živeti in mreti je prava	sreča	in modrost življenja,« se je pater z desnice	A
bil Ančki vsaj povedal rad, kako lepo se jima	sreča	suče, pa mu je oče zabičil, naj, dokler se vse	A
Janez se je ustrašil.	Sreča,	ki se mu je smehljala že tako lepo, je začela	A
plačeval sem, da sem cvilil kakor stara lesa!« »	Sreča,	da si bogat, sicer bi te bila udušila.« »Bogastvo	A
bi te bila udušila.« »Bogastvo je včasih res	sreča,	« si je Radoh samovšečno gladil brado, »sicer	A
izpolnjuj dolžnosti, ki ti jih življenje nalaga.	Sreča,	ki te vžiga to uro, je dar božji za molitve	A
star denar, smeš mu zaupati, v tem je velika	sreča.	« »Sreča se dá primerjati očem,« se je opat nasmehnil	A
smeš mu zaupati, v tem je velika sreča.« »	Sreča	se dá primerjati očem,« se je opat nasmehnil	A
»Za žensko, ki je zdrava in dobra, je prava	sreča	le ob možu, v samostan pač morajo tiste, ki	A
Bog ti daj sreče, o Janez!« »	Sreča	te vrste še čaka tudi vas, gospod Boštjan,«	A
Janez Cigler	Sreča	v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh	A
Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska	sreča.	Nikoli ni bilo med njima krega ali prepira.	A
ivoljenje prosim.« »Srečni Pavle,« reče gospodar, »	sreča	te išče, ne pusti je iz rok!Zdaj spoznam, da	A
Bojim se, da me bodo spet nadloge zadele. Lasna	sreča	je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se	A
besedice ni naročila. Preč je bila zdaj Pavletova	sreča.	Lakomno sorodstvo je vse pobralo in Pavleta so	A
proti domu; ne misli več na najdeno blago, kar	sreča	nekega lepo oblečenega gospoda, ki hodi ob morju	A
gospod hočejo in te do smrti preskrbe, te je	sreča	došla.Ne bom ti branil; pojdi, le pojdi z gospodom	A
daj mi še tega doživeti!« Časna, posvetna	sreča	je pač goljufna; velikokrat človek misli, da	A
Ah nič.	Sreča	ga.Kaj pa ji more.	A
Kalina. Do prihodnjega zelenja jo doleti velika	sreča,	so ji napovedovale vrstnice. Kalina sama pa	A
močvirje. Saj vse kaže, da mu bo življenjska	sreča	sovražna. Mirno se je pozibaval drevak na Velikem	A
kar zapovrstjo ugledne mladenke. Potem ga že	sreča	pamet in si katero pridobi.Morebiti se mu vda	A
Tenkoprste Vrbe so zapeli: »Drugi kraji, druga	sreča,	gospodarju rod se veča, Ostrorogi raste v vrh	A
na zdrsano stezo in se spustil v tek. Če koga	sreča?	Nič zato.	A
pred dokaj leti ukradeno in z njim vred naša	sreča.	Sedaj smo si oboje spet osvojili.«	A
vsaj skomizgnil z rameni in pripomnil, da ima	sreča	pač svoje muhe in da bo drugič pač bolj naklonjena	A
Najrajši ga čaka na planjavah za Dravo velika	sreča.	« »Hm ‒?«	A
če bi veljalo, do konca sveta, dokler se ne	sreča	z onim Štajercem, katerega on tako sovraži.	A
katerega on tako sovraži. Kaj potem, če ga	sreča	‒ o tem tudi sedaj ni mislil.S takimi naklepi	A
pa bila je vendar laž, mladenič je zardel.	Sreča,	da stara ni dobro videla. »To je prav,« rekla	A
jutro na prvo obišče, naj čitalec sam sodi.	Sreča	je nazadnje vendar še, da si je véliki svet	A
stopi za njo, baba mu jezik pokaže in zbeži.	Sreča	zanjo, da je Šepec s svojo leseno nogo ni mogel	A
poslednji zapazi, da je dobro oditi. Zunaj	sreča	Leon gospoda ekspeditorja Kompleza, ki hoče	A
treba srečo doseči, ne le dosezati. In moja	sreča	je le imenje srca v last, kakor ga ti nosiš	A
hiši. Mlada deklica s košarnico na glavi ga	sreča.	»Dober večer, Micka!« ogovori jo Lovre ter ji	A
res zanj in za njegovo pristavnikovanje velika	sreča,	da se stari in mladi gospod nista dosti zmenila	A
Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš.	Sreča	se samo mlajšim pripoveduje.« »Vidiš, kako te	A
ramo. Deklica se zgane, obrne in ljubo oko se	sreča	z očesom. »Ti porednež, ali ne moreš drugače	A
Lovre se napoti domov. Medpotoma	sreča	strica Dolfa, ki je bil namenjen v vas k Obrščaku	A
pri prvi priliki z Marijanom govoriti. Prav	sreča	je bila, da je bil ravno stotnik Grašič k Marijanu	A
veselje imel v hosti ostati. Morda ravno mene	sreča	čaka,« dejal je. »Kakor vam je ljubo,« odgovori	A
govori dalje gospodar, »in pojdeš, kamor te	sreča	žene, poišči si drugega gospodarja.To lahko	A
je bil že skoraj medpotoma pozabil naročila.	Sreča	mu, da je stal Sova, roke v žepu, pred gradom	A
travnika. Zdajci se mu je zdelo, da ga nekdo	sreča,	slišal je, da se sneg tare pred njim, povzdigne	A
povezano v podolgovat zavoj. Pod Pražankom ga	sreča	berač, naprosi ga miloščine in, ko dobi mali	A
in ne premišljevaje, ali sme biti ali ne. In	sreča	je besedí skopa, tako je tudi Lisec mnogo molčal	A
morem; prenaglo in nenavadno je prišla cela	sreča	tvoje ljubezni.Če ne bova sama govoriti mogla	A
vsakdanje stanje, katero se jima sedaj kot bodoča	sreča	v fantaziji sveti, da bode kasneje, ako dobljeno	A
Kar je tu čul, prišlo je zanj vse prenaglo.	Sreča	ga je udarila po glavi. »Grom Elijev, resen	A
ona moja ljubljena žena postala, kako mi bode	sreča	gotovo naklonila lepo prakso, in največje veselje	A
ozrl, da deklica ni bila zanj, da je morda sama	sreča,	ker se je tako naredilo itd. Toda vsega tega	A
in popotnico, potem pa misli in išči, kje te	sreča	čaka.To je moja zadnja beseda, zato molči.«	A
je neki notranji glas dejal, da me še večja	sreča	čaka.« »Kdaj bo neki prišla ta večja sreča?	A
sreča čaka.« »Kdaj bo neki prišla ta večja	sreča?	« »Helena, saj veste, kako želim, da bi kmalu	A
kmalu prišla. V vaši moči in v vaši roki je moja	sreča,	vas ‒« »Gospod Simon, vi neizmerno veliko oblast	A
hrepenelo po nečem, po neki sreči, ki ni bila	sreča,	domišljija si je slikala podobo, lepo podobo	A
grad in zdaj ga oblega Vitovec. Mene pak je	sreča	doletela, da sem prišel vas kranjskih vitezov	A
ime, kaj bogastvo?« rekel je sam pri sebi. »	Sreča	je šla po vodi, ne bodem je imel več na tem	A
ga bil ta lahko prijel za široke rdeče hlače.	Sreča,	da je pes iskal in vohal povsod okoli hiše,	A
stran 77 . / ker so se morali bati, da jih ne	sreča	kako krdelce beguncev domačinov.Dva sta bila	A
nesrečna! In vendar si ti na svetu, ki bi bil moja	sreča,	ki te je Bog ustvaril zame, a peklenska volja	A
daleč proč, kjer je lepši svet in kjer biva	sreča.	A zdaj on pravi, da si Samorodov, tega odurnega	A
Ko je Alberto s to mislijo dalje koračil,	sreča	ga mlad znanec, ki ga že od daleč z vzklikom	A
63 . / krat zagledala tačas! Zakaj moja dobra	sreča	ni tebe prinesla, tvojega milega obraza, tvoje	A
/ . / stran 81 . / In sosedni delavec, ki	sreča	očeta Basnigoja, gleda za njim ter se smeje	A
Vse življenje je zdaj proč.	Sreča,	mir, veselje, vse proč.Kakor Kajn nimam več	A
je mirno razložil, kakor bi učil: »Nekaj je	sreča,	največ pa Volkun, ki vedno obrača trop proti	A
Marko premišljeval, kaj poreče Ančki, ko se	sreča	z njo. Tako in tako in tako.	A
da pojde še od Ljubljane naprej, dokler ne	sreča	gospodarja: »Čeprav pota ne poznam.Saj govore	A
nepremično imetje. Da to gospodarstvo ni bilo posebna	sreča,	umeje se lahko.Dobil je opuščeno zemljišče,	A
slepi ceni. Srečo lovimo po svetu vsi, ali	sreča	je čudna ptica.Vsi jo enako imenujemo, ali vsake	A
imel zdaj več ko popred. Kar me naenkrat pusta	sreča	zadene.Nekova stara baba iz mojega rojstnega	A
pošteno delo; bil sem brihtnejši od drugih.	Sreča	me je iskala kakor vsakega, ki naprvo igra.	A
čudnih potih boš še hodil v svojem novem stanu,	sreča	je nestanovitna! Nanagloma se je razglasilo	A
sem transportiral tudi sam sebe. Vendar ta	sreča	in dobro plačilo, ki sem ga za to dobival, ni	A
še enkrat v ljubo domačijo, pa zadela je ta	sreča	namesto mene nekovega Ljubljančana Markosetija	A
zmerom bliže. Mene je bila še precej dobra	sreča	našla.Prestavljen je bil naš stari, sitni stotnik	A
preskrbljeni. Po smrti moje žene pa me je	sreča	pustila in zdaj stanujem v Stični, star, nadložen	A
letom kakor dvajsetleten mladenič, ki zardi, ako	sreča	svojo izvoljenko. In danes mu je bila usoda	A
ognjeno izjavo, da ‒ mu ni moči živeti brez nje; a	sreča	mu ni bila ugodna. Elza se mu je na glas smejala	A
je vračal z Medenovega gradiča, ko slučajno	sreča	Korenovega pismonošo, Tilhovo Barbo.Stala je	A
Doktorja je v prvem trenutku jezilo, da ga Elza tu	sreča.	»Smejala se bo Medenu in meni,« dejal je sam	A
garderobi. Naposled ide vendar, a v koridorju	sreča,	kogar je iskal ‒ Elzo.Bilo pa je, kakor da bi	A
da je prišel v bližino Medenove pristave. Pa	sreča	mu ni bila mila, nego nasprotno: nezgoda je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani