Po oni predpustni zabavi pri Medenovih zanemaril je bil Boletove ter zahajal mnogokrat ob prostih urah na bližnji gradič, kjer je kraljevala gospa Elza. Samosvestna gizdavost ga je vodila tja in domišljal si je, da ljubeznivost, s katero ga je sprejemala Medenovka, ni večobičajna, ampak da velja le njegovi zmagoviti osebi. In ob prvi priliki ‒ kdo ve, je li koketna žena ni sama pospešila ‒ predrznil se je tudi stopiti korak naprej z ognjeno izjavo, da ‒ mu ni moči živeti brez nje; a sreča mu ni bila ugodna. Elza se mu je na glas smejala in le nenadni prihod gospoda Medena je rešil tedaj koncipista iz silne zadrege.