Prisezala sva si večno zvestobo, in ker sem na Dunaju medicino učil se, a od staršev zapuščen bil, bila so mi njena pisma največja tolažba in vsaj duševno krepilo. Vsake počitnice pak sem imel doma, v obližju Pražanka, priliko shajati se ž njo in delala sva osnove, kako bode po dokončanih študijah ona moja ljubljena žena postala, kako mi bode sreča gotovo naklonila lepo prakso, in največje veselje bi bilo potem za naju, ko bi kupila gradič Pražanek, o katerem sem od svojega očeta že tačas vedel, da bode prodan, kadar umrje tedanji lastnik. To so bili najlepši časi mojega življenja, časi iluzije in domišljave špekulacije na lepo prihodnost.