« Stresne z lepo glavo, postane, potem se pa zopet na podobico pripogne in nadaljuje: »Večno nanj navezana, do smrti nesrečna! In vendar si ti na svetu, ki bi bil moja sreča, ki te je Bog ustvaril zame, a peklenska volja te mi je prekasno pokazala, privedla pred oči, prej slepe, preden se niso odprle, tebe videč, moj sladki, moj ljubljeni Alberto, Alberto, o ‒ o!« Zunaj buči vihar, dežne kaplje udarjajo na okno, ona pa nasloni komolce na kolena in skrije mlado razjarjeno obličje v beli roki ter sloni, kakor da bi dremala.