»Ali ne bi bilo najpravše, če bi se res tudi jaz umaknila svetu in skrila v častiti samostan?« se je iskala. »Nak, Viljema že ne, prepust je in preresen, sami Turki mu blodijo po glavi, še nasmehniti se ne zna in besede so mu redke in kratke kakor človeška sreča,« ga je zametovala. In davi je zbolela nalašč.