nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Ni ga močvirja tako skritega, pod tisočletno senco zakletega, da bi kdaj ne zaslutilo luči, ne zgenilo se ter poslalo trepetajoč pozdrav nevidnemu nebu. Ko je Bog ustvaril noči, je v velikem svojem usmiljenju pustil vsaki po en žarek svoje luči za tolažbo in spomin; ta žarek se časih predrami, zadrhti v zamolklem breznu in razodene samotam, razodene tišinam, da so tudi one deležne vesoljnega življenja in pogleda božjega; takrat zašumi v globočinah vroče upanje, sladko in strašno obenem, da udari nekoč, morda šele čez tisoč let - ah, vsaj čez tisoč let! - tista blagoslovljena ura, ko se odpro vrata ječe in se uboga, po teminah tavajoča vešča veselo prepevaje vine na svoj pravi dom, v večnosvetli paradiž.
Slutnja se vzdrami, vztrepeče v milejšem vetru, ki zgolj po naključju zapiha iz daljnih krajev, in mahoma je pozabljena bleda grozota, ki je še pravkar s koščeno pestjo tiščala dušo k tlom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani