nova beseda iz Slovenije
SAVANA Redke trave, antilope, | sonce, | debela kača, zvita pod razžarjeno skalo.Avtobus | A |
Nenadna odjuga je vso pokrajino zalila s toploto. | Sonce | je oblivalo tudi mestne ulice in naenkrat ni | A |
oknu razbite televizijske sobe in gledala v | sonce, | ki je prilezlo nad koruzno polje.S hodnikov | A |
mrgolelo čelad. Z obraznih ščitnikov je bliskalo | sonce. | Kakšnih dvajset metrov pred vhodom je zvočnik | A |
golaž, se pravi kava, se pravi čaj in jutranje | sonce. | Mi pa svobodni, pa vseeno ujeti. | A |
njegove faraonske buče, ki je zakrila jutranje | sonce. | »Lahko si mislite,« je dodal, »kaj sem odgovoril | A |
še preden bo odbila polnočna ura. Sijalo je | sonce, | enako nanje, ki so v treh obročih čakali na | A |
54. | Sonce, | junij, ženska koža, oblaki. Legel sem v travo | A |
Ampak najprej, na začetku vseeno na zrak, pod | sonce, | pod oblake.Za hip se mi je zdelo, da se premikam | A |
Konjak je dober,« sem rekel, »oblaki potujejo. | Sonce | sije kot v Odesi. Leonca sedi ob oknu.Ladja | A |
zelena preproga maha, je vse drugače. Glej: | sonce | skozi veje.Kakor včasih v kinu projektor, sem | A |
zjutraj, . / . / stran 211 . / ko bo posijalo | sonce, | sprehodil gor in dol.On je imel najbolj varno | A |
trenutek okna zasvetila. Morda je posijalo | sonce, | morda pa je v šipe zašla kakšna zablodela svetloba | A |
ki so obtičali v barikadi. Pokazalo se je | sonce, | najprej sramežljivo, potem pa je z vso močjo | A |
črn dim se je vil nedaleč stran in zakrival | sonce. | Zraka. | A |
kam bežati in se mu ostali lahko priključijo! | Sonce | je pripekalo in tisti, ki jih je dohiteval in | A |
nos, je pogledal iz odprtine, kot zamežika v | sonce | rovka, se zazrl proti obzorju, kjer sta se dve | A |
Peresca visokih trav so se mu nežno dotaknila lic. | Sonce | je sijalo z vso močjo in čutil je, kako ga žge | A |
Blaga sapica ga je dobrikavo božala. | Sonce | je čutilo z njim v tej stiski; želelo mu je | A |
je ozračje umirilo, pa je odprl oči in uzrl - | sonce. | Raketa je deblo, za katerim se je skrival, dobesedno | A |
vsi najedli, bilo je že krepko v dopoldne in | sonce | je že skorajda pripekalo, so se razporedili | A |
boš vsaj znal uporabljati...« Zažarel je kot | sonce | in če ne bi imel ušes, bi se mu nasmeh raztegnil | A |
le kaj našlo zanju. Ura se je bližala kosilu, | sonce | je neusmiljeno pripekalo, novice z Medvedjeka | A |
takrat, ko se je letalo namerilo nanj - jutranje | sonce | je vzhajalo prav nasproti njemu, za napadajočima | A |
je najverjetneje prišel pogledat, od česa se | sonce | tako igrivo odbija.Saj ni mogel vedeti, da gre | A |
vstran, da ga je zalilo vroče, belo poletno | sonce. | Umaknili so prst, spet so odkrili sonce... | A |
poletno sonce. Umaknili so prst, spet so odkrili | sonce... | Moral je zamižati. | A |
»Kaj bi vedno cvilil! Pojdiva rajši na | sonce, | ker je tak lep dan!« Zdaj stopi v sobo Premec | A |
čez velik del doline; drugo stran pa obseva | sonce, | in svetlo gledajo iz temne gošče bele cerkvice | A |
IV. | Sonce | je že visoko stalo, ko se prebudi Juri. Premec | A |
slamnati postelji. Ko razsvetli drugo jutro | sonce | snežene vrhove, najde Jurija že na nogah.Obleka | A |
ugajala, da se je večkrat hladil v njej, kadar je | sonce | hudo pripekalo; zdaj pa je Juriju prav prišla | A |
gore, si obriše pot s čela in se ozre nazaj. | Sonce | je bilo razlilo svoje žarke čez vso majhno dolino | A |
domačo vas, kadar jo je obsijalo vzhajajoče | sonce, | ali kadar se je na večer zavijala v senco, toda | A |
‒ Popoldne pa je | sonce | gorko sijalo, in vidno se je tajal sneg pod | A |
XVIII. | Sonce | je bilo zašlo na kresni večer, in le svetlo | A |
straneh gore, dan potem pa je bil jasen, in | sonce | je sijalo, in sneg je bleščal, da je jemalo | A |
sijalo, in sneg je bleščal, da je jemalo oko; a | sonce | ni imelo gorkote več; zima je bila nastopila | A |
pot pod Sv. Florijanom. Jasen je bil dan, in | sonce | se je bližalo zatonu, ko se je lov pričel.Psov | A |
Hude skušnjave so ju napadale med potom, ko je | sonce | začelo pripekati; toda misel na Jurija ju je | A |
spenjala po jasnem nebu, je pogledalo žarko | sonce, | razganjalo na vse strani vlažno meglo in razgrinjalo | A |
nasmehnile oči, kakor se zasveti mavrica, če obsije | sonce | deževne oblake. »Kako pa, da si prišel?« je | A |
upanje in nepotreben nemir! Toliko se je pokazalo | sonce, | da se tem teže čuti tema in noč.Spomin mu je | A |
raste!« je razlagal Tone. »Vsako opoldne se spne | sonce | više, in kmalu bo zvečer skozi to okno tukaj | A |
Zvesto sta pazila, kako visoko se bo dvignilo | sonce | opoldne, kdaj bo popoldne pogledalo skoz okno | A |
žvenkljanje in petje in zelena pomlad in zahajajoče | sonce | in žvrgolenje škrjancev visoko pod oblaki in | A |
svetlo gledala in čakala, kaj se bo zgodilo. | Sonce | je pripekalo, čebele so nemirne letale, in otroka | A |
Anka s Tonetom in Mano in molila sama zase. | Sonce | je priplavalo izza Sv. Kuma, ko so prišli na | A |
kakšna črepinja ali steklovina, v katero se je | sonce | s toliko silo uprlo, da se je slama vnela, ali | A |
popoldne, tako tiho in enakomerno je pripekalo | sonce, | da je dremala vsa narava. Listje je čepelo mirno | A |
ustih in se obrnil, da odide. »Počakaj vsaj, da | sonce | zajde!« se je zlecal Janko in kobacal kvišku | A |
prevzet od burne radosti, da se je rešil krivde. | Sonce | je pripekalo; mamljiv duh po cvetju, listju | A |
se je preganil v spanju, ker ga je obsijalo | sonce | skozi listje, in zdihnil. »Hvala Bogu,« je zdihnil | A |
vrne hlapec, ki je bil šel po voz in konje. | Sonce | je začelo pripekati, in iz doline se je oglasil | A |
vračal Vranjebrški proti domu, je pripekalo | sonce | tako hudo, da mu je prišel na misel Marko Muren | A |
»Oh,« je vzkliknil mož. » | Sonce | rumeno, zlato.« »In ko je vzhajalo sonce, je | A |
»Sonce rumeno, zlato.« »In ko je vzhajalo | sonce, | je bila vsa masa spremenjena v zlato.Za poskušnjo | A |
Saturn se zlaga s svincem in črno barvo, planet | Sonce | z zlatom in rumenino, Mesec pomeni srebro in | A |
Njegovo srce je želelo stran, in kadar je zahajalo | sonce, | je postajal na visokem stolpu in zrl tja proti | A |
Takoj je sklical svojo čredo in, dasitudi je | sonce | stalo še visoko na nebu, gnal jo vendar že domov | A |
novih moči. Šnakšnepskovski se je pa usedel na | sonce, | vzame steklenico z Adelopsom v eno roko, v drugo | A |
Potem greva za Boštjanom proti Češnovarju. | Sonce | je kaj hudo pripekalo in iz mokrega so se vzdigovale | A |
sebe in skozi rdečkaste prste gleda v svetlo | sonce. | Ko se obrne, začuti pod seboj nekaj trdega, | A |
se prebudi, skoči pokonci. Bil je še dan, ali | sonce | se je že skrilo za grajski gozd.Jelo ga je skrbeti | A |
dobro mu je delo, ko ga je spet obsijalo svetlo | sonce | in je spet dihal v čistem zraku. VI. | A |
ukradel se je Miško popoldne iz vasi, in ko je | sonce | pripekalo najhuje, lazil je po žarečem pečevju | A |
Anka prinese svečnike, ki so se svetili kakor | sonce. | »Teta, ali ne veste, da imate sveče zaprte v | A |
ga na najlepše mesto v vrtu, kjer ga obseva | sonce | od jutra do večera, in prosim, gospodična, poglejte | A |
vsak dan. Kakor ognjena kroglja se pogrezne | sonce | ob robu puste, vse se blišči v ognju in zlatu | A |
bledo lice je žarelo v lahki rdečici. V tem je | sonce | že davno zašlo, dan se je nagnil in v veliko | A |
vsi moji živi dnevi so posvečeni tebi; ti si | sonce | moje, na katero se bom oziral, dokler mi oko | A |
zemlja, kadar pri jasnem dnevu oblak zakrije | sonce. | »Še nekaj moram povedati. | A |
više in više ga je gnal pohlep. Ko je posijalo | sonce, | stal je na Dreki in skoraj potem na Slemenu | A |
prijetnih sanjah sta mu hitro minili dve uri. | Sonce | je že visoko odskočilo od gora, ko se je naš | A |
posteljo mu zemlja dà, ko obudi se zora dneva, | sonce | ga dalje popeljà.« Tretji dan pride do »Cesarskega | A |
Izpusti se nizdol. | Sonce | popoldne strašno pripeka in kamenje je tako | A |
se v senci mlade jagnedi vsaj za toliko, da | sonce | izgubi nekoliko moči in da se ohladi. Dolga | A |
odide, nič ne mara, da gre iskat novih žrtev. | Sonce | se je skrilo na gore in nebo se je žarilo od | A |
slišal, da bi ga imenoval drugače kot sveti Kum. | Sonce | je že umiralo za gorami, ko sva s prijateljem | A |
rumeniti in rdečiti, in nazadnje je izplavalo | sonce | za polovico večje, kakor se nam vidi podnevi | A |
kositrnega posodovja, ki se mora vedno svetiti kakor | sonce. | S to posodo ponaša se pridna gospodinja. | A |
slovenski hiši, naznanja najkrajše dneve. Medlo | sonce | obseva pusto zemljo in snežna odeja krije polje | A |
mojster včasih posluša nje svèt. V tem je | sonce | zašlo, dan se je stisnil in mrak je počasi legel | A |
Žaba 63 . / . / stran 4 . / Mravlja Pomladansko | sonce | pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega | A |
hribu, čakajo tudi one povelja od zgoraj. Pa | sonce | pripeka bolj in bolj in eden zaspancev se prebudi | A |
korenjakov več ne morejo ustavljati. Pridejo ven, | sonce | jih skonca blešči, pa se ga kmalu privadijo | A |
vremenu hite z njimi na mravljišče, da jih toplo | sonce | ogreva in jih obudi k življenju. Ker smo zgoraj | A |
Pomladi je prva skrb delavcev jajčeca na | sonce | nositi; če je sonce prevroče, hite z njimi v | A |
skrb delavcev jajčeca na sonce nositi; če je | sonce | prevroče, hite z njimi v mravljišče v prvo nadstropje | A |
nadstropje, potem v drugo itd.; proti večeru pa, ko | sonce | že medli, jih nosijo zopet kvišku in naposled | A |
jih nosijo zopet kvišku in naposled, ko se je | sonce | že skrilo, neso jih zopet v dno na odmenjeno | A |
družina gre k pokoju. Noč je minila, zlato | sonce | je že izšlo.Tudi v mravljišču se je jelo gibati | A |
živalcam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na | sonce, | gleštajo jih in jim strežejo, kakor le morejo | A |
pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na | sonce | in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela | A |
kraju gozda pod košato jelko, jih je ogrevalo | sonce | manj; torej so se njih mladiči tudi navadno | A |
pozneje izlegli, kakor pri naših črnih mravljah. | Sonce | je stalo že precej visoko in pregrevalo tudi | A |
natanko, katerega meseca in katerega dne stopi | sonce | v rakovo znamenje. Ali vsa ta slovečina raka | A |
zagrnili nebo težki, umazanosivi oblaki, in | sonce, | ki ga je bila vsa umirajoča narava tako žejna | A |
kapljici sta bili, iz katerih pričara jutranje | sonce | tisoč barv.Jasno nebo in temno, globoko morje | A |
IV. Ono nedeljo je izžarevalo jesensko | sonce | zadnjo toploto.Liki ugašujoč plamen je bilo | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |