sonce (801-900)

SAVANA Redke trave, antilope,	sonce,	debela kača, zvita pod razžarjeno skalo.Avtobus	A
Nenadna odjuga je vso pokrajino zalila s toploto.	Sonce	je oblivalo tudi mestne ulice in naenkrat ni	A
oknu razbite televizijske sobe in gledala v	sonce,	ki je prilezlo nad koruzno polje.S hodnikov	A
mrgolelo čelad. Z obraznih ščitnikov je bliskalo	sonce.	Kakšnih dvajset metrov pred vhodom je zvočnik	A
golaž, se pravi kava, se pravi čaj in jutranje	sonce.	Mi pa svobodni, pa vseeno ujeti.	A
njegove faraonske buče, ki je zakrila jutranje	sonce.	»Lahko si mislite,« je dodal, »kaj sem odgovoril	A
še preden bo odbila polnočna ura. Sijalo je	sonce,	enako nanje, ki so v treh obročih čakali na	A
54.	Sonce,	junij, ženska koža, oblaki. Legel sem v travo	A
Ampak najprej, na začetku vseeno na zrak, pod	sonce,	pod oblake.Za hip se mi je zdelo, da se premikam	A
Konjak je dober,« sem rekel, »oblaki potujejo.	Sonce	sije kot v Odesi. Leonca sedi ob oknu.Ladja	A
zelena preproga maha, je vse drugače. Glej:	sonce	skozi veje.Kakor včasih v kinu projektor, sem	A
zjutraj, . / . / stran 211 . / ko bo posijalo	sonce,	sprehodil gor in dol.On je imel najbolj varno	A
trenutek okna zasvetila. Morda je posijalo	sonce,	morda pa je v šipe zašla kakšna zablodela svetloba	A
ki so obtičali v barikadi. Pokazalo se je	sonce,	najprej sramežljivo, potem pa je z vso močjo	A
črn dim se je vil nedaleč stran in zakrival	sonce.	Zraka.	A
kam bežati in se mu ostali lahko priključijo!	Sonce	je pripekalo in tisti, ki jih je dohiteval in	A
nos, je pogledal iz odprtine, kot zamežika v	sonce	rovka, se zazrl proti obzorju, kjer sta se dve	A
Peresca visokih trav so se mu nežno dotaknila lic.	Sonce	je sijalo z vso močjo in čutil je, kako ga žge	A
Blaga sapica ga je dobrikavo božala.	Sonce	je čutilo z njim v tej stiski; želelo mu je	A
je ozračje umirilo, pa je odprl oči in uzrl -	sonce.	Raketa je deblo, za katerim se je skrival, dobesedno	A
vsi najedli, bilo je že krepko v dopoldne in	sonce	je že skorajda pripekalo, so se razporedili	A
boš vsaj znal uporabljati...« Zažarel je kot	sonce	in če ne bi imel ušes, bi se mu nasmeh raztegnil	A
le kaj našlo zanju. Ura se je bližala kosilu,	sonce	je neusmiljeno pripekalo, novice z Medvedjeka	A
takrat, ko se je letalo namerilo nanj - jutranje	sonce	je vzhajalo prav nasproti njemu, za napadajočima	A
je najverjetneje prišel pogledat, od česa se	sonce	tako igrivo odbija.Saj ni mogel vedeti, da gre	A
vstran, da ga je zalilo vroče, belo poletno	sonce.	Umaknili so prst, spet so odkrili sonce...	A
poletno sonce. Umaknili so prst, spet so odkrili	sonce...	Moral je zamižati.	A
»Kaj bi vedno cvilil! Pojdiva rajši na	sonce,	ker je tak lep dan!« Zdaj stopi v sobo Premec	A
čez velik del doline; drugo stran pa obseva	sonce,	in svetlo gledajo iz temne gošče bele cerkvice	A
IV.	Sonce	je že visoko stalo, ko se prebudi Juri. Premec	A
slamnati postelji. Ko razsvetli drugo jutro	sonce	snežene vrhove, najde Jurija že na nogah.Obleka	A
ugajala, da se je večkrat hladil v njej, kadar je	sonce	hudo pripekalo; zdaj pa je Juriju prav prišla	A
gore, si obriše pot s čela in se ozre nazaj.	Sonce	je bilo razlilo svoje žarke čez vso majhno dolino	A
domačo vas, kadar jo je obsijalo vzhajajoče	sonce,	ali kadar se je na večer zavijala v senco, toda	A
‒ Popoldne pa je	sonce	gorko sijalo, in vidno se je tajal sneg pod	A
XVIII.	Sonce	je bilo zašlo na kresni večer, in le svetlo	A
straneh gore, dan potem pa je bil jasen, in	sonce	je sijalo, in sneg je bleščal, da je jemalo	A
sijalo, in sneg je bleščal, da je jemalo oko; a	sonce	ni imelo gorkote več; zima je bila nastopila	A
pot pod Sv. Florijanom. Jasen je bil dan, in	sonce	se je bližalo zatonu, ko se je lov pričel.Psov	A
Hude skušnjave so ju napadale med potom, ko je	sonce	začelo pripekati; toda misel na Jurija ju je	A
spenjala po jasnem nebu, je pogledalo žarko	sonce,	razganjalo na vse strani vlažno meglo in razgrinjalo	A
nasmehnile oči, kakor se zasveti mavrica, če obsije	sonce	deževne oblake. »Kako pa, da si prišel?« je	A
upanje in nepotreben nemir! Toliko se je pokazalo	sonce,	da se tem teže čuti tema in noč.Spomin mu je	A
raste!« je razlagal Tone. »Vsako opoldne se spne	sonce	više, in kmalu bo zvečer skozi to okno tukaj	A
Zvesto sta pazila, kako visoko se bo dvignilo	sonce	opoldne, kdaj bo popoldne pogledalo skoz okno	A
žvenkljanje in petje in zelena pomlad in zahajajoče	sonce	in žvrgolenje škrjancev visoko pod oblaki in	A
svetlo gledala in čakala, kaj se bo zgodilo.	Sonce	je pripekalo, čebele so nemirne letale, in otroka	A
Anka s Tonetom in Mano in molila sama zase.	Sonce	je priplavalo izza Sv. Kuma, ko so prišli na	A
kakšna črepinja ali steklovina, v katero se je	sonce	s toliko silo uprlo, da se je slama vnela, ali	A
popoldne, tako tiho in enakomerno je pripekalo	sonce,	da je dremala vsa narava. Listje je čepelo mirno	A
ustih in se obrnil, da odide. »Počakaj vsaj, da	sonce	zajde!« se je zlecal Janko in kobacal kvišku	A
prevzet od burne radosti, da se je rešil krivde.	Sonce	je pripekalo; mamljiv duh po cvetju, listju	A
se je preganil v spanju, ker ga je obsijalo	sonce	skozi listje, in zdihnil. »Hvala Bogu,« je zdihnil	A
vrne hlapec, ki je bil šel po voz in konje.	Sonce	je začelo pripekati, in iz doline se je oglasil	A
vračal Vranjebrški proti domu, je pripekalo	sonce	tako hudo, da mu je prišel na misel Marko Muren	A
»Oh,« je vzkliknil mož. »	Sonce	rumeno, zlato.« »In ko je vzhajalo sonce, je	A
»Sonce rumeno, zlato.« »In ko je vzhajalo	sonce,	je bila vsa masa spremenjena v zlato.Za poskušnjo	A
Saturn se zlaga s svincem in črno barvo, planet	Sonce	z zlatom in rumenino, Mesec pomeni srebro in	A
Njegovo srce je želelo stran, in kadar je zahajalo	sonce,	je postajal na visokem stolpu in zrl tja proti	A
Takoj je sklical svojo čredo in, dasitudi je	sonce	stalo še visoko na nebu, gnal jo vendar že domov	A
novih moči. Šnakšnepskovski se je pa usedel na	sonce,	vzame steklenico z Adelopsom v eno roko, v drugo	A
Potem greva za Boštjanom proti Češnovarju.	Sonce	je kaj hudo pripekalo in iz mokrega so se vzdigovale	A
sebe in skozi rdečkaste prste gleda v svetlo	sonce.	Ko se obrne, začuti pod seboj nekaj trdega,	A
se prebudi, skoči pokonci. Bil je še dan, ali	sonce	se je že skrilo za grajski gozd.Jelo ga je skrbeti	A
dobro mu je delo, ko ga je spet obsijalo svetlo	sonce	in je spet dihal v čistem zraku. VI.	A
ukradel se je Miško popoldne iz vasi, in ko je	sonce	pripekalo najhuje, lazil je po žarečem pečevju	A
Anka prinese svečnike, ki so se svetili kakor	sonce.	»Teta, ali ne veste, da imate sveče zaprte v	A
ga na najlepše mesto v vrtu, kjer ga obseva	sonce	od jutra do večera, in prosim, gospodična, poglejte	A
vsak dan. Kakor ognjena kroglja se pogrezne	sonce	ob robu puste, vse se blišči v ognju in zlatu	A
bledo lice je žarelo v lahki rdečici. V tem je	sonce	že davno zašlo, dan se je nagnil in v veliko	A
vsi moji živi dnevi so posvečeni tebi; ti si	sonce	moje, na katero se bom oziral, dokler mi oko	A
zemlja, kadar pri jasnem dnevu oblak zakrije	sonce.	»Še nekaj moram povedati.	A
više in više ga je gnal pohlep. Ko je posijalo	sonce,	stal je na Dreki in skoraj potem na Slemenu	A
prijetnih sanjah sta mu hitro minili dve uri.	Sonce	je že visoko odskočilo od gora, ko se je naš	A
posteljo mu zemlja dà, ko obudi se zora dneva,	sonce	ga dalje popeljà.« Tretji dan pride do »Cesarskega	A
Izpusti se nizdol.	Sonce	popoldne strašno pripeka in kamenje je tako	A
se v senci mlade jagnedi vsaj za toliko, da	sonce	izgubi nekoliko moči in da se ohladi. Dolga	A
odide, nič ne mara, da gre iskat novih žrtev.	Sonce	se je skrilo na gore in nebo se je žarilo od	A
slišal, da bi ga imenoval drugače kot sveti Kum.	Sonce	je že umiralo za gorami, ko sva s prijateljem	A
rumeniti in rdečiti, in nazadnje je izplavalo	sonce	za polovico večje, kakor se nam vidi podnevi	A
kositrnega posodovja, ki se mora vedno svetiti kakor	sonce.	S to posodo ponaša se pridna gospodinja.	A
slovenski hiši, naznanja najkrajše dneve. Medlo	sonce	obseva pusto zemljo in snežna odeja krije polje	A
mojster včasih posluša nje svèt. V tem je	sonce	zašlo, dan se je stisnil in mrak je počasi legel	A
Žaba 63 . / . / stran 4 . / Mravlja Pomladansko	sonce	pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega	A
hribu, čakajo tudi one povelja od zgoraj. Pa	sonce	pripeka bolj in bolj in eden zaspancev se prebudi	A
korenjakov več ne morejo ustavljati. Pridejo ven,	sonce	jih skonca blešči, pa se ga kmalu privadijo	A
vremenu hite z njimi na mravljišče, da jih toplo	sonce	ogreva in jih obudi k življenju. Ker smo zgoraj	A
Pomladi je prva skrb delavcev jajčeca na	sonce	nositi; če je sonce prevroče, hite z njimi v	A
skrb delavcev jajčeca na sonce nositi; če je	sonce	prevroče, hite z njimi v mravljišče v prvo nadstropje	A
nadstropje, potem v drugo itd.; proti večeru pa, ko	sonce	že medli, jih nosijo zopet kvišku in naposled	A
jih nosijo zopet kvišku in naposled, ko se je	sonce	že skrilo, neso jih zopet v dno na odmenjeno	A
družina gre k pokoju. Noč je minila, zlato	sonce	je že izšlo.Tudi v mravljišču se je jelo gibati	A
živalcam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na	sonce,	gleštajo jih in jim strežejo, kakor le morejo	A
pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na	sonce	in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela	A
kraju gozda pod košato jelko, jih je ogrevalo	sonce	manj; torej so se njih mladiči tudi navadno	A
pozneje izlegli, kakor pri naših črnih mravljah.	Sonce	je stalo že precej visoko in pregrevalo tudi	A
natanko, katerega meseca in katerega dne stopi	sonce	v rakovo znamenje. Ali vsa ta slovečina raka	A
zagrnili nebo težki, umazanosivi oblaki, in	sonce,	ki ga je bila vsa umirajoča narava tako žejna	A
kapljici sta bili, iz katerih pričara jutranje	sonce	tisoč barv.Jasno nebo in temno, globoko morje	A
IV. Ono nedeljo je izžarevalo jesensko	sonce	zadnjo toploto.Liki ugašujoč plamen je bilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani