nova beseda iz Slovenije
Anžè je le zal fant. Malo bom na polje stopil; | sonce | bo skoraj doli.Prinesi ta čas glaž vina gori | A |
Če besede ne držiš. ‒ | Sonce | bo skoraj doli.(Okoli pogleda, zagleda Šternfeldovk | A |
Bilo je sredi dopoldneva, na ulici je sijalo | sonce, | mesto je utripalo.Tam notri pa je vladala nenavadna | A |
krila. Samo glej, da ne boš letel previsoko, | sonce | ti jih lahko ožge. In tudi prenizko ne smeš | A |
prištorkljali kakšni ljudje, in zunaj bo dan, morda celo | sonce | ... še v kleti, še tam posije sonce skozi rešetke | A |
morda celo sonce ... še v kleti, še tam posije | sonce | skozi rešetke in vidiš lepe noge, ki zjutraj | A |
Kongresni trg ... vse je živo, mislim ptiči, listje, | sonce | sije skozi veje platan, veste, tam je, najprej | A |
In ti zoriš, Barbara ... poslušaj ... Koker | sonce | skuz glaž gre, / glaž se ne razbije, / v glihi | A |
ujeti in pregnani ... Kadar so potresi, kadar | sonce | in luna mrkneta, takrat se imajo ti verni ljudje | A |
Nič ni žalostna jesen, ni. Poleti je sijalo | sonce | na listje in jeseni je zlato rumeno.Pride Marjana | A |
kar šla, . / . / stran 44 . / bil je junij, | sonce | je bilo asfalt, tri ure sem štopala, k Marjani | A |
sem pa zadremal. Saj umejete: človek truden, | sonce | pripeka, čebelice brne, vse dremlje. ČUREN | A |
priplava izza svetlega pasa rumene zarje zlato | sonce | in razpodi s svojimi žarki lahne meglice na | A |
STOPAR Jaz sem pa bral v neki knjigi, da je | sonce | tako daleč od nas, da ne pride kar nič v poštev | A |
Rano jutro. | Sonce | sije skozi okna. Prvi prizor MARTIN struži | A |
odhodi na pólje. Sveže je, rosa pod boso nogo, | sonce | se šele kaže, bledó, a zvésto.Ruto na glavo | A |
in ko se razgrne mah na hostni postelji, ko | sonce | razvije pahljačo svojih žoltih pramenov in njihovih | A |
balkon. Mi boš narisala morje, polno ribic, pa | sonce | in jadrnico. ŠPELA: Ja, bom! | A |
Ena prvih kart, ki sem jih obrnila, je bila | Sonce. | Boljše ni! | A |
Kaj sem vam rekla? Spet | Sonce! | ... Bi radi izvedeli še kaj posebnega? | A |
Sama se čudim! Spet isto, dve temni karti in | Sonce | ... Veliko ste že prestali in nekaj tega vas | A |
zapisano, potrjeno in zapečateno ... če nam ugasne | sonce | svobode na vekomaj ... ali če ... pomisli, sinoči | A |
izkazalo. KOMAR: Izkazalo se bo, še preden zajde | sonce! | Hvastja, nocoj boš dal za črno mašo in za bilje | A |
beli ladjici takole na večer, ko bi zahajalo | sonce | - NINA: O! | A |
Pogleda skozi okno z mehkim nasmehom. | Sonce | sije po mojem kraljestvu... kako bo šele potem | A |
zdaj bodimo veseli - glejte, kako je posijalo | sonce | ravno k nam... prišlo je k nam v vas ob tej slovesni | A |
Kakor da bi z ognjem vodo gasil: še meni je | sonce | ugasnilo, še meni je svatovska pesem kakor žalostinka | A |
Tako je ukazala ... Dokler | sonce | ne zajde ... sonce ji pije kri ... ZDRAVNIK: | A |
Tako je ukazala ... Dokler sonce ne zajde ... | sonce | ji pije kri ... ZDRAVNIK: Seveda!Če je tako | A |
mraz med vami in ... rajši bi ne čakal, da zajde | sonce. | DOLINAR: Ostani, potrpi! | A |
... Stopi proti verandi. | Sonce | zahaja ...Zdaj bo dovolila temna kraljica, da | A |
In ko se je spomnil moj korak, sem stopila v | sonce | in sem te ugledala na verandi; pozdravila sem | A |
boš ob spominu. Komaj si ugledal spomladansko | sonce, | so že veselejše tvoje oči, so lica že toplejša | A |
VIDA: Jutro je ... Glej, tam je | sonce, | v parku, na beli cesti ... tam, glej, tam ... pokliči | A |
srečni vi, blagoslovljeni, mladi bratje - v | sonce | drži vaša pot ... lahko in hitro pojde korak mimo | A |
moje veselje. POLJANEC: Tudi meni sije nebeško | sonce | skozi vse te črne zidove.Samo še korak, pa stopiva | A |
tisoč leti je bilo! DIONIZ: Črne sanje, naj jih | sonce | popije! DAMJAN iz ozadja: Pozdravljeni | A |
Tam je začaran paradiž. | Sonce | sveti samo sebi, cvetje je okamenelo, pesmi | A |
dragi, strah me je bilo! DIONIZ: Bratje, v | sonce, | na spomladansko polje!Tam je prostora za naš | A |
spomladanska pokrajina, vsa v cvetju VIDA: | Sonce | sije, svate pozdravlja! DIONIZ: Ni okamenelo | A |
Blagor meni! Pijača sem, ki se opaja sama, in | sonce | sem, ki sije samo sebi,in ogenj sem, ki sebi | A |
njimi! Ugasni svečo, da bo zasijalo to vroče | sonce | v srcih najinih! Duri se burno odpró; v izbo | A |
JACINTA: Ugasni svečo, da bo zasijalo to vroče | sonce | v srcih najinih!... TRETJI AKT | A |
strah in ubežati nisem mogla. A zdaj je posijalo | sonce | ... na moj obraz ... globoko v krí, do srcá ... Bojim | A |
prepadu, opolzlem in gnusnem, - nad teboj pa | sonce | in svetlo nebó? IVANKA: Kadar sem brala v | A |
drugo, - nji pa se je zdelo, da doseže srečo in | sonce, | samó če ubeží od doma, - kamorkoli. OLGA | A |
se je pogreznila ... Takó je dosegla srečo in | sonce. | MLAKAR: Ali govoriš resnico? | A |
zato, ker sem vedel, da pridete vi. Zdaj ste vi | sonce, | okoli katerega se vrtimo mi manjši planeti | A |
ogreva to izbico, kakor pa da bi izpuhtevala pod | sonce, | ki prav gotovo ne želi uvažati gorkote od nikoder | A |
DEJANJE Pozorišče: Jasa v gozdu. Jutranje | sonce | sije skozi drevje. Vsenaokrog prepevajo ptiči | A |
pogled v lepi svet že zagledalo svoje svetlo | sonce, | naj ne moči grenkost samote in trpljenja. GROZDANA | A |
krono, videti jo hočem. Gotovo se sveti kakor | sonce | na nebu, ker drago je plačana, z domovino in | A |
Vlahinji Vlahinja, temna reka! | Sonce | in luna sijeta vate; ali kalno je tvoje vodovje | A |
VII. Vihar jesenski skoro pribesni, in | sonce | pobledi s sijajnim zlatom, drhteči listi z golih | A |
Počiva mrtvec. ‒ Leto mine, pomladi | sonce | grob prešine, nebo usliši vzklik njegov. Ko | A |
sem dragocen. V spomin ostane večen meni, kot | sonce | v luči se blišči. Bojdà menihi zaslepljeni pijo | A |
čustva v njenem hramu sladko, mehko, kot pomladno | sonce, | kdo naj dopove ‒ oh tako sladko ... Poslušajte | A |
Prazne tvoje želje, kakor megle, ki stopi jih | sonce. | In ti, Orza? | A |
Ali kaj sem! | Sonce | mar? Ah, kresnica sem samo, ki izžarja medel | A |
oblakom senca smrti . / . / stran 28 . / 26. | Sonce | se prebija skozi zeleno listje suicida 27. | A |
poljani javor bel stoji, na poljano, na poljano | sonce | ne blešči. Za lesove, za pogorje šlo je, šlo | A |
ti srce, kaj bi rado, kaj, da ne miruješ? | Sonce | ti ne sveti več, ljuba te ne ljubi več... kaj | A |
ljubici svoji krasil prelepe bele grudi. Kot | sonce | leskeče in žarke zlaté pošilja na zemljo - kot | A |
stran 59 . \/ V gostilni Zašlo je žarko | sonce, | utihnil daljni zvon, a v naši tihi sobici še | A |
vzdignila iz gnezdeca perut. Zašlo je žarko | sonce, | utihnil daljni zvon, utihnil tudi davno že pojoči | A |
gorami Kadar za gorami tam daljnimi nebeško | sonce | zahaja, črna tema se vzdigne od vzhoda tam, | A |
tvojo dušo. . /\ .. stran 78 . \/ In kadar zdaj | sonce | za daljne goré, za tihe vrhé se skrije, zasveti | A |
poganja vsaka vejica kostanja. In poljubi jih | sonce | edenkrat, pa privabi že listke zelene; in poljubi | A |
pa privabi že listke zelene; in poljubi jih | sonce | drugikrat, sredi listkov že cvetje požene, in | A |
sredi listkov že cvetje požene, in poljubi jih | sonce | tretjikrat, ah, že je omamilo mene. Čez pešček | A |
nižinam obzorja v mehko naročje vesoljnega morja, | sonce | nebeško! Poslušaš na tisoče let lahne govorice | A |
. /\ .. stran 105 . \/ II Sijaj, sijaj, | sonce, | na te šumeče vodice! Naj se, naj se spominjam | A |
spominjam sladke nje govorice! Sijaj, sijaj, | sonce, | na te mirne ravani! Naj se, naj se spominjam | A |
Da je hvaležno tebi, ki mu ljubav deliš, o | sonce | jasno, roža in sladki paradiž! VI Tam za vodami | A |
117 . \/ lev, ki v hipu nanjga skoči... Čas je | sonce, | ki nam večno na visokem nebu sije, a spomin | A |
. /\ .. stran 135 . \/ V kripti Rumeno | sonce | zapustim in grem po stolbi dol, kjer božji grob | A |
Kaj češ? . /\ .. stran 142 . \/ Da | sonce | vzide za Britani? IV Zastonj!... | A |
cveti, ki se odpro tedaj, kadàr zasveti nebeško | sonce | v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje srce borno | A |
V naravo poglej! | Sonce | gorí, ah, in v morju strasti cela narava trepeče | A |
ušlo pod gorko odejo poročno. Zašlo mi je | sonce | za gorami že, za livadami, tihimi polji; njene | A |
veseli ptička lahkokrila, lice vaše - jasno | sonce, | govor vaš - potoček, kakšen med menoj in vami | A |
spala zlatolasa. Videla ni reva, kak nebeško | sonce | na planine seva, na zelene holmce. Slišala ni | A |
nekedanji, nje voščiti Vam ne morem več. Ona je kot | sonce, | ki v brezdanji, tihi ocean utone, ni ga več | A |
cvetko splul, tako je sreča. Pač od daleč kakor | sonce | sije, a greste bliže, pa se ona za meglami skrije | A |
rosa bliska, dókler jutra hlad ne mine! Komej | sonce | bolj pritiska, bo pregnana od vročine. Rožice | A |
vsi naródi, ki hrepené dočakat′ dan, ko, koder | sonce | hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost | A |
/ . / stran 46 . / sestra bášetova v Bosni, | sonce | vse lepote zdanje po vsem svéti razglášena, | A |
de verjamem, dé je take res svetlobe turško | sonce, | kakor slave!”‒ | A |
rásti in podobe rajske; vseh lepot bila je | sonce, | ki so tisti čas sijale. Bolj ko lepa Rozamunda | A |
predrzno se neznane: si rani prsi in roké, de | sonce | zajde za goré, de skoz nebeške vrata zvezd truma | A |
odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že | sonce | zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila | A |
66 . / zatorej le hitro mi roko podaj, lej, | sonce | zahaja, jenjuje že raj!”‒ | A |
današnji prejde, de prva noč miní, de vstane drugo | sonce, | pripelje beli dan; spet zájtro ga poglejmo, | A |
Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj, naj | sonce, | luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj préd vdihnile | A |
jasnim nebam, ko mine zor hladán, ko vstane drugo | sonce, | srcé tako skopni, ko beli sneg spomladi, de | A |
modrijani! hočte v nebeških zvezdah brati: al | sonce | bo dobrotno nam dalo srečno leto, al bo nebá | A |
še tega rož′ce so se koj osule, le redko upa | sonce | je sijalo, viharjov jeze so pogostó rjule; mladost | A |
več pravice. To pomisli, ne zameri, de kar | sonce | sem zagledal, od oči so tudi meni se uzdígnile | A |
njiva, kjer seje zdéj ljubezen elegije. Njih | sonce | tí si.V oknu domačije, ne da te najti, luč ti | A |
tebi v čast zložene iz krajov niso, ki v njih | sonce | sije. Iz krajov niso, ki v njih sonce sije | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |