Kot bi bili hipnotizirani. Eden izmed častnikov, ki je prišel iz novomeške vojašnice in si je z zanimanjem ogledoval notranjost oklepnika, v katerem je neznosno smrdelo po strahu in vsakršnih izcedkih človeškega telesa v ekstremnih položajih, da je v znak negodovanja mršil nos, je pogledal iz odprtine, kot zamežika v sonce rovka, se zazrl proti obzorju, kjer sta se dve letali, veliki najprej kot žogici za namizni tenis, ki sta se iz sekunde v sekundo večali in zrastli že do velikosti žogice za tenis, se obrnil k njim in jih, videč, kako so otrpnili, skušal pomiriti: »Ne bojte se, to so naši!«