Ivan je poslušal samo na pol, ves prevzet od burne radosti, da se je rešil krivde. Sonce je pripekalo; mamljiv duh po cvetju, listju, smoli, ki se je parila v vročini, je bil zasopel vso hosto.
Gospod Strada je tožil, da je truden, da mu je vroče in da se ne mudi nikamor, in ko sta prišla do hladne sence, je vrgel suknjo, ki jo je nosil na roki, na tla, se zarotil, da ne stori nobenega koraka več, in se stegnil po tleh.