Govôri vendar!« se je sklonil visokošolec Ivan, t. č. predsednik dijaškega kluba Naprej in t. č. na počitnicah v domovini, k prijatelju Janku, učitelju v njegovi rojstni vasi, na Mlaki; ta je ležal pod košato bukvijo znak in imel obraz pokrit s širokim slamnikom in tako lepo pritrjeval Ivanovemu modrovanju, da je budil upravičen sum, da s svojimi mislimi ne dohaja prijateljevih besed. Bilo je pa tudi tako vroče popoldne, tako tiho in enakomerno je pripekalo sonce, da je dremala vsa narava. Listje je čepelo mirno po drevju, cvetke so povešale trudne glavice, čebele so se obirale po vresju in murni so počivali po svojih luknjah.