sonce (1.101-1.200)

Obljubil je, da se vrne, zgodaj vrne.	Sonce	se že igra z valovi, a njega še ni. Irena se	A
začelo vnovič skrbeti. »Pol jutra je minilo,	sonce	je visoko, moral bi se bil vrniti.Azbad je bil	A
Popoldne je Epafrodita razburjalo.	Sonce	ni hotelo utoniti v Propontidi.V sebi je čutil	A
pomaljal dolgo brado skozi priprta vrata, gledal na	sonce,	šepetal molitve, bogovom obetal vnovič in vnovič	A
se vračam preko Hema k očetu ‒ pod svobodno	sonce,	ki mi ga je hotela ugasiti za veke medvedarka	A
potopiti se z brzo jadrnico vred. Ko vzide	sonce,	priveslajte in zavrtajte ladjo, da se pogrezne	A
boginjo lepote v gradišče, čisto gotovo mrkne	sonce	od začudenja, vsa dekleta se bodo od sramu poskrile	A
»Tvoja ponižna dekla, kraljica rodu našega,	sonce	krasote, cvetoča Alanka, hrepeni po tebi.V solzah	A
bogovom, zato in edino zato, da sije svobodno	sonce	povsod, koder hodi noga našega rodu.Toda pomislite	A
glave Svetovit ‒ pomislite: Ali zasije svobodno	sonce,	če davi za golt brata brat, sovražnik pa ju	A
brez besede v ustih pa brez tolažbe v srcu.	Sonce	se je nižalo, rjavo se je svetilo lanišče v	A
dan maščevanja, za Azbada pa zasijati vnovič	sonce	naklonjenosti s Teodorinega prestola. Azbad	A
sedel truden ob mizi. V obraz mu je svetilo	sonce.	Na licu mir, kakor gladina tihe Propontide	A
ljudje! Bogovi so mi vrnili sina, tudi hčer,	sonce	starih dni, mi vrnejo!Veselite se, ljudje ‒	A
mirnih hišah, rejene bodo njegove črede, svobodno	sonce	mu bo svetilo leto in dan, če bo složen z brati	A
stopinj; Slovenu vzide jasno in čisto svobodno	sonce	na daljnem vzhodu.In pod jasnim nebom oblijejo	A
travi, ki je tonila v rosi. Preden je vzšlo	sonce,	so se potopili v meglo ob Donavi, Tla so postajala	A
konje na široki brod in odrinili preko reke.	Sonce	je parilo meglo; topila se je, dvigala in kopnela	A
veletok in gnali brodove na breg Slovenov.	Sonce	je privozilo do zenita, ko so se vrnili na najmanjšem	A
odpočite konje in drevili ob hribcih in gozdih.	Sonce	se je nižalo ‒ dan se je nagnil, a drugo jutro	A
»Da bi videla zvezde! Da bi se dvignilo	sonce!	In sedaj ne vem, kje je jutro, ne vem, kje je	A
veletoka. Samo da se dvignejo megle, da vzide	sonce,	O, potem bom naglo pri Donavi!« Konj se je začel	A
odgrnila z obraza. Visoko nad njo je žarelo	sonce.	Vsi oblaki so se razkadili, rosa v travi se	A
naleti na selo, na prenočišče. Ni pogledala na	sonce,	ni razmišljala, kje je polnoč, kje je poldan	A
in mi govoril: Vstani in pojdi tja, kjer žari	sonce	tvojega rodu.Potrebuje te nekdo!.	A
pritrdil varno ob sedlo in oddirjal po stepi.	Sonce	je pripekalo, vino ga je kuhalo in rad bi bil	A
Iztok je takoj uganil pisavo. Kakor	sonce	se je zasvetila radost na njegovem licu.Suha	A
pol podremaval vso noč. Ko se je drugi dan	sonce	nagnilo preko zenita, se je zabliščala pred	A
poslušali šepetanje valov in v jutro jim je vzšlo	sonce	tako zmagovito in veselo kakor njih dedom še	A
vojska v redu in, preden je za čudo okrvavljeno	sonce	utonilo v valovih, se je premaknila konjica	A
kamor bo prišlo povelje. Ko se je nagnilo	sonce	na zahod, je Azbad odjezdil z izborno konjenico	A
boj, jih je Azbad psoval in z bičem zapodil.	Sonce	je vzhajalo drugič, odkar so odrinili na pot	A
na ozidje. Po plivkajočih valovih je toneče	sonce	razlivalo zlato in daleč na obzorju se je resnično	A
Radovanu, da brez skrbi priplovejo v luko.	Sonce	se je še enkrat kakor začudeno dvignilo nad	A
gledal za nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je	sonce,	kjer je luč, kjer se smeje prostranost...Strop	A
srcu. Hči, hrepeneča v svet, ki je slutila samo	sonce,	in mati, prepričana, da gre njen otrok sreči	A
njenih mislih, hipoma izginila in bi posijalo	sonce,	da bi se zasmejala kakor struna.Gorko bi ji	A
polje. Megla se je razkadila in žolto jesensko	sonce	je obsijalo poljane. Viktor je gnal	A
mora Minka!« Kakor pozdrav v slovo je sijalo	sonce,	ko so se napotile popoldne Alena, Minka in Mara	A
Sedaj sva izgubljeni! Poslušaj,	sonce,	in se ustavi na svoji poti!« Mara je	A
pogleda, in je silila: »Pojdimo, dokler je	sonce!	« »Na svidenje!« je zaklical Brest in	A
in kakor skoz nevihto je zasvetilo nenadoma	sonce	in v srcu je bila spet mirna sreča.Sedaj ni	A
ravan je svetilo z jasnega, čistega neba zimsko	sonce,	ki je v milijardah lučk migotalo po srenu.	A
nevihta hitro polegel. Drugo jutro je sijalo	sonce	mirno na belo ravan, kmetje so prenašali koše	A
srečno le tedaj, ko izliva in izžareva kakor	sonce	ogenj ljubezni na otročiče krog sebe ob ljubljenem	A
poti, ki vodi v Bukovje, samotna popotnica.	Sonce	je sijalo čudovito veselo.Zimska pokrajina je	A
Pozno smo polegli. V jutru me je poklicalo	sonce,	ki je posvetilo izza Sv. Petra ‒ domače sonce	A
sonce, ki je posvetilo izza Sv. Petra ‒ domače	sonce	... Tedaj sem se prebudil pod grmom.	A
Klobuk mi je bil zdrsnil z obraza, zahajajoče	sonce	mi je svetilo pošev v oči.Žalosten sem zehal	A
trgalo trnje, pa nisem čutil, nisem videl.	Sonce	se je skrilo, dolge sence so padale na pašnike	A
boril zoper bolečino, ki mu je prežela dušo.	Sonce	je palilo prašno cesto, solze so se posušile	A
so murni veselo zaškripali novo pesem. Rano	sonce	je poklicalo Silvestra in ga obsulo z bogatim	A
širile prsi, kakor bi vohal zrak iz domovine.	Sonce	je tonilo za Knežjo goro, grabljice so zdevale	A
naprej ležala v razbeljeni mivki, mežikala v	sonce	in si na vodi odpočivala oko.Vseh in vsega sem	A
se zazre vanj in zazdi se mu, da ga je močno	sonce	oblilo s škrlatnim leskom.Odžene se s krepkimi	A
sedanje in prihodnje odločitve so zasijale ko	sonce,	ki je prebilo zadnjo meglico.Tudi na zunaj je	A
svetlobi, kot da je na zunaj in na znotraj posijalo	sonce.	»Mama te kliče,« sem se zlagala očetu.	A
previdno priprla oči, da me ne bi naravnost zadelo	sonce,	je spregovoril tuj, že malce možat fantovski	A
se obrnila, da mi ni bilo več treba gledati v	sonce,	spustila noge ob škarpi nizdol in se s konicami	A
Prepadeno je razširila roke in obrnila v	sonce	svoje prazne, revne dlani. Saj ni mogoče	A
visoko travo in se še bolj skrivnostni vračali v	sonce.	‚Kačji pastir kače pase, kjer za vodo trava	A
marogasta ali pa jo je tako kazalo to glasno	sonce	na našem vrtu; njene roke so postale robate	A
‚ Ivan, Ivan, tvoj dragi Ivan,‘ je zasijalo	sonce.	‚Kdaj?‘	A
prebivalci nekih daljnih dežela, kjer ves čas sije	sonce	in kjer senikomur ne mudi.Tudi ljudi je veliko	A
se navadila stopati s sklonjeno glavo, da mi	sonce	tolče samo v tilnik, in tudi s spuščenimi vekami	A
Ne vem, koliko let že tako hodim.	Sonce	se mi je sčasoma prežrlo do temena in mravlje	A
tudi tokrat me je rešila očiščujoča voda.	Sonce	se je bilo že potuhnilo, mravlje pa so prihrumele	A
doumela, kakor da je v mojo tesnobo posijalo	sonce	in jo hipoma razpršilo. "Ne dovôli ji, da	A
sem se po redkih hišah na obeh straneh ceste.	Sonce	je sijalo močno, jesensko bleščeče, varljivo	A
Usta govorijo, glasov ne slišim.	Sonce	si skozi okno utre pot na mojo posteljo.	A
ves čas piha in dežuje. Mene pa tedaj greje	sonce	spomina. Morala sem zaspati.	A
ko sem jo znova preplavala. Legla sem vanj,	sonce	je sijalo name in za spuščanimi vekami se ni	A
napovedujejo vreme; dolina vedno čaka na to, da se bo	sonce	odbilo od oblakov in se bodo zrcala zabliskala	A
Hiše so lovile, odbijale in si znova podajale	sonce.	Iz bližnjega gozda se je s sapico, ki je samo	A
je mehko ugrezalo pod nogami, in kjer se je	sonce	prebilo skozi, so se na praprot in nizko rastje	A
sedela v predavalnici, ki jo je popoldansko	sonce	pahnilo v zamegljeno omotičnost.Zrak je bil	A
temveč iz mesa in krvi. Živa kakor voda ali	sonce.	« »Ja,« je pritrdil Miloš, »in ti si se pogovarjala	A
avta. V belem pesku se je kopalo še bolj belo	sonce.	Veronika je zaprla oči.	A
Ja, čim več bi jih odšlo, tem bolje bi bilo.	Sonce	bi spet v miru sijalo.Oblaki bi bili bolj beli	A
Na zrak. Kjer sije	sonce	in piha veter. Zunaj je stal stric Lojze	A
»Ko boš imel vse za šolo!«	Sonce	žge.Mesto dreveni v zgodnji popoldan.	A
je pripomnil on. »Zdajle bi pa lahko šel na	sonce!	« »Človeška ribica!	A
TEMPO Ko	sonce	ne sije več, postanejo dnevi tako dolgi in naporni	A
natakala pivo. Skozi okno je vdiralo rumeno	sonce	porajajočega se vedrega poletnega dneva, in	A
O, seveda. Sedi na ranti, da mu	sonce	sije na glavo, namesto da bi se kam v senco	A
Odprl je oči. Mirno je obsedèl in mežikal v	sonce,	ki ga je slepilo.Nikoli ni poskočil, kadar ga	A
izpolnilo. Od tod dalje gre ravna pot, in kakor	sonce	nanjo sije venec svetlih las. Tine je	A
in trdno spanje otroštva, toda bolj ko se je	sonce	vzpenjalo na smrekoviti Dobrač, bolj je postajal	A
ostanke bežečih oblakov je že spet prisijalo	sonce.	Zdaj so oče napol zlepa, napol zgrda odvedli	A
svoje strani upehana prisopihala h kapeli.	Sonce	se je v tem času že izdatno nagibalo k planinam	A
kopanje v gorskih studencih, zdravilno planinsko	sonce	in krepki višinski zrak ter, kar je bilo vsaj	A
da se gozdovi povsem odenejo v zelenje, da se	sonce	premakne višje in da izginejo bele lise s planine	A
II. Marčno	sonce	je že prav prijetno grelo in iz vlažne zemlje	A
pritresel snega s seboj. Naravnost pomladansko	sonce	je skušalo preslepiti lahkoverne rastline, da	A
grenke odpovedi je - kakor pogleduje po nevihti	sonce	skozi raztrgano gmoto oblakov - silil neuklonljivi	A
konec. No, črnogledi preroki so se zmotili:	sonce	je stalo že previsoko na nebu, da bi bilo dopustilo	A
potrebno barvitost in z jasnega neba pripekajoče	sonce	je osvetljevalo zlato valovje z živim bleskom	A
je bleščalo v mladem jutru in prebujajoče se	sonce	je vžigalo temno zelenje smrekovih vrhov.	A
pomete z obličja zemlje brezskrbno veselje,	sonce	in cvetje, ki jih je še vedno v takem preobilju	A
laških granat. Pač pa je soteska pogrešala	sonce	- bila je hladna in temačna.Od vrha do vrha	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani