Na grofovem gradu tik ogrske meje je še vedno gospodaril gospod Filip. Njegovo srce je želelo stran, in kadar je zahajalo sonce, je postajal na visokem stolpu in zrl tja proti zahodu, kjer mu leži ljubo dunajsko mesto in v mestu bela hiša, v hiši pa ga čaka ljubljena žena. Toda grad je važen, tako se mu je reklo, in Bog ne daj zapustiti ga le za eno noč.