sonce (1.201-1.300)

Polonici, ki ga je sprva naganjala nazaj na	sonce,	ali se pozneje rada vdala, ko je zapazila, da	A
razstavila sovražna usoda. Na ta večer, ko se je	sonce	skoro nerado potopilo za sinje planine in je	A
ga ne opazi; in da je njegova luč samo svetlo	sonce,	ne bi ga bilo, ki bi se radoval z razkošjem	A
Vsekakor, treba bi bilo kupiti drugo; če posije	sonce,	-- s tako kravato vendar ne morem v mesto.“	A
počitku v skrite globéli. Sredi nebá je zasijalo	sonce.	Anastazij je hodil po ulicah z velikimi,	A
Sekunde so prihajale in odhajale trudno in počasi,	sonce	je stalo na nebu nepremično, a ulice, -- zdelo	A
branil, ne da bi mogel odvrniti oči od njih.	Sonce	je sijalo, toda njegov ni bil niti en sam žarek	A
napotil proti fari. Vsa rosna je bila dolina,	sonce	še ni seglo vanjo.Spala je tisto najlepše spanje	A
na Korenu se je že svetilo, blizu je bilo že	sonce	- še malo in žareča reka bo prišumela iznad	A
in poželenja je plaval nad njimi ... čudosvetlo	sonce	je plavalo nad njimi, da se je človeku topilo	A
bonbonov z zaljubljenimi verzi. Ko se je nagibalo	sonce	proti sveti Trojici in se je Hanca napravljala	A
Trojico, tam za smrekovim gozdičem, je še sijalo	sonce	in je pozdravljalo; v dolini pa je bil mrak	A
ljubeznivo Tičnico, za smrekov gozdič, se je skrilo	sonce,	komaj je še mežikalo skozi gosto zelenje.Po	A
svežem, svetlem pomladanskem dnevu je sijalo	sonce	nenavadno jasno in toplo.Še prejšnjega dne je	A
mislim, ob polu petih popoldne ali malo pozneje.	Sonce	je žgalo z vso silo; nebo je bilo jasno, svetlo	A
ljubezen... Vse je še tam kakor je bilo; tisto	sonce,	ki je takrat veselo sijalo nji in njemu in vsi	A
. / stran 196 . / Toda na cesti je sijalo	sonce,	na cesti je bila hudodelska nezaupnost tako	A
bogastvo, kaj so mu beli tolarji! V Ameriki je	sonce;	grmeče, zaglušno buči življenje, kakor silna	A
pomislil, okrenil se je ter je stopil na klanec.	Sonce	je stalo visoko na nebu, svetložareče, Martinec	A
Vzel je harmoniko in je šel.	Sonce	se je bilo nagnilo. Z urnimi koraki je stopal	A
hiš. Visoko na klancu -- natanko tja je sijalo	sonce	-- se je zableščala v luči rdeča ruta.Martincu	A
navkreber v hrib. In kakor so hodili, je hodilo	sonce	z njimi.Martinec je godel, godel je zmerom glasneje	A
Brž, Martinec, mudi se že! Skoro bo zatonilo	sonce!	“ Tudi Martinec je čutil, da skoro zatone	A
sonce!“ Tudi Martinec je čutil, da skoro zatone	sonce.	Do njegovih nog so že segale sence, preplavile	A
ozrla. Tonili so sunkoma za hrib, zmerom niže;	sonce	je tonilo z njimi. ”Hana!“ je vzkliknil Martinec	A
”Hana!“ Utonili so za hrib in tudi	sonce	je utonilo. Martincu so se šibile noge; stopal	A
harmoniko -- zajokalo je od nekod. Kjer je bilo prej	sonce,	se je raztegal dolg, ozek, rdeče obrobljen oblak	A
obrobljen oblak, krvava lisa na lepem licu neba. ”	Sonce	je šlo z njimi in se ne vrne več.In jutri, jutri	A
koraki, sključenimi nogami. Trenotek je bil;	sonce	je zašlo tako hitro, kakor da bi se bilo utrgalo	A
spomin kakor daljna pesem, ampak to je hip - in	sonce	sije.Ti, ki hraniš bridkost, o kateri te ne	A
godilo v tujini, zmerom mu je sijalo prijazno	sonce.	Šel je od doma in sreča je šla z njim.	A
povesiti oči, kakor da sem bil pogledal v samo	sonce	...In glej, poljubil sem te ustnice!	A
drugače; kakó je cvetelo drevje, kakó je sijalo	sonce	...To ni bilo gozdno zelenje, to ni bila luč od	A
smo ga secirali z mrzlo krvjó ter polagali na	sonce	vse njegove dele, umazane in neumazane. To	A
maloštevilni lepi dnevi. Ah, kako je sijalo	sonce,	kako so cvetele moje rože!Dolgo je že od tega	A
v katerih se je trepetaje ogledovalo visoko	sonce.	Oblečena je bila v dolgo sinjo haljo, prepasano	A
do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo	sonce	v sonce.”Sin moj, ti ljubi otrok moj!“	A
se je iz jezera njenih oči prelilo sonce v	sonce.	”Sin moj, ti ljubi otrok moj!“	A
bijočega sovraštva do vsega in vseh. Zunaj je	sonce,	tisto strašno sonce, ki se nikoli ne smeje,	A
vsega in vseh. Zunaj je sonce, tisto strašno	sonce,	ki se nikoli ne smeje, zato ker ne vidi zelenih	A
usmiljenja. In življenje mi je bilo kakor to	sonce	zunaj, zavito v prah in v črni dim trpljenja	A
bil mrak, le malokdaj je pomežiknilo jesensko	sonce	izza vejevja.Krenila sva na ozko peščeno stezo	A
III Dolgočasen dan je bil. Popoldansko	sonce	je dremalo za umazano belimi oblaki, ki so viseli	A
pohleven, bel oblaček. Na vzhodu je svetilo	sonce	že z vsem svojim poletnim žarom.Ob poti so skakali	A
smehljaje ozrla name, kakor se ozre samo ljubo	sonce.	In glej, čudo nebeško - res so se bili razmeknili	A
res so se bili razmeknili oblaki in veselo	sonce	je zasijalo skozi okno.-	A
je stopal po vasi proti nizki, domači koči.	Sonce	je sijalo v vsi svoji krasoti, po plotovih so	A
črne lase ki so bili kakor od bakra, kadar je	sonce	sijalo nanje ...In prisežem ti, da sem ljubil	A
trudoma po položnem brdu vkreber. Jutranje	sonce	je sijalo toplo in prijetno, prav kakor je sijalo	A
ljudi. In lep dan bo tedaj, svatovsko bo sijalo	sonce.	Prikaže se ona, vsa v čipkah in tančicah, bele	A
življenju ... Ah, kako počasi je umiralo to nerodno	sonce!	...	A
človek ob nedeljah, kadar gredo k maši in sije	sonce	... Porajajo se, živé umirajo; ne srda po njih	A
nestrpnim srcem tiste noči. Na hribu je že ugašalo	sonce;	samo majhna rumena lučka je bila še tam, prav	A
kakor da je bilo tam zmerom samo spomladansko	sonce.	Nikoli nisem slišala tistih velikih, temnih gozdov	A
Napravim ti življenje kakor kraljici. Kolikor daje	sonce	luči, vsa bo tvoja.Nikoli ne bo omračila senca	A
vojaki. Šli sva po véliki cesti, jaz in Minka, in	sonce	je sijalo.In prijezdita mimo dva mlada oficirja	A
polnočni uri nečedne zgodbice. Zvedrilo se je in	sonce	sije ... Ob tistih časih je zahajal k meni	A
zasvetilo se je kakor tisoč kapljic, zasijalo je	sonce	in se je skrilo. In obšlo me je nenadoma	A
dobrodušnimi, smehljajočimi očmi. Kadar je sijalo	sonce	za holmom, za temnim bukovim gozdom, in je bil	A
si je bil oči z roko in je gledal v dolino.	Sonce	se je nagibalo že globoko na večer, toda vsa	A
je bil mrtev moj samotni dom, žarko jesensko	sonce	mu nikoli več ni razvedrilo mrkega zidovja in	A
Greh bi bilo, da bi se človek cmeril, dokler še	sonce	sije.Lahko noč, gospa!“	A
visokega plota na obzorju. Od vzhoda je zasijalo	sonce	... ”Saj ne maram tako ...	A
Sedel sem po kosilu pri oknu. Vroče julijsko	sonce	je žgalo s tako silo, kakor bi sijalo poslednjikrat	A
le s težavo zdaj pa zdaj na stolu premaknil.	Sonce	mi je žgalo v obraz, ali toliko moči in trdne	A
strahovi čisto sam. Vedel je pač, da je zunaj	sonce,	da so glasovi, da je smeh; ali to je bilo silno	A
njegov obraz pa je bil usmiljen kakor nedeljsko	sonce.	Brez strahu, z verno spoštljivostjo ga je	A
podobe, sežejo v senco toplo in milo, kakor	sonce	v noč. Kar pričajo pravljice, je vse res;	A
”Bom!“	Sonce	je bilo toplo, sneg se je tajal, mešal se je	A
gladek pesek; le v hladnih kotih, kamor ni seglo	sonce,	so ostale blatne laže.Iz globeli se je vzpel	A
ki je težko sopla pod soncem; in ljubil je	sonce	samo, ki se ni več samotno in tiho vozilo po	A
soncu, je bil žarek toplote in luči. Kadar je	sonce	obnemelo ter se ustavilo za oblaki in je strmela	A
po vsem životu, čeprav je bilo na nebu vroče	sonce.	V mislih je gledal razbojnike, napol pijane,	A
strup. Naredí, da so lačna in žejna; da čutijo	sonce,	ko sonca ni. Zatorej je važno: daj svojemu bližnjemu	A
v prostranih izbah, kamor je zmerom sijalo	sonce.	Človek bi si komaj upal v tako izbo s svojimi	A
bom izbo svetlejšo, bolj prijazno bo sijalo	sonce	vanjo!In psa ne bo ne v izbi, ne v veži!	A
blagoslovila sama nebesa. Bolj veselo bo sijalo	sonce,	šumeli bodo gozdi, njive bodo zelenele in prepevale	A
to okno je videl na dvorišče, kamor ni seglo	sonce.	Ženska je bila razpela vrv od zida do zida ter	A
v njem!“ Komaj je stopil na cesto, pod lepo	sonce,	mu je razparala srce črna groza.Tekel je brez	A
spanju, po hudi bolezni. . / . / stran 115 . /	Sonce	je bilo že nizko nad poljem, izza temnega listja	A
cesto, pred šatore, ki jih je obsevalo večerno	sonce.	Najprej je sedel v čoln, da bi se zibal.	A
- Nameril se je domov, ko je bilo	sonce	že za poljem, pod rdečo zarjo.Kar je spotoma	A
po licih in zaspal je ihteč. Ko je posijalo	sonce	na dvorišče, se je oglasil nad stopnicami hripav	A
papirjev. Bilo je že blizu desetih dopoludne in	sonce	je žgalo z nenavadno silo, - a mestnih gostov	A
GREH I	Sonce	se je bilo skrilo za župniškim vrtom in mračilo	A
joka. A tam daleč, tam daleč se je še svetilo	sonce	na belem hribu.Tja bi šel človek, tja daleč	A
zjutraj ze, v nedeljo, bi sijalo v izbo veselo	sonce	in na mizi bi se kadilo, dišalo bi po kavi,	A
III Nedelja je bila,	sonce	je sijalo in Tone se je napravljal v cerkev	A
več čutil nog, hodil je, koder so ga nosile.	Sonce	se je vzpenjalo hitro, trava se je sušila, zrak	A
in pred očmi se mu je bleščalo, dasi je bilo	sonce	za streho. Vs  lotusi-1843	A
kraj poti se jima smehljaje priklanja, božje	sonce	jima lije svoj svetli blagoslov.Njemu in nji	A
sivo pajčevino. Megla bo zastrla to prijazno	sonce,	ki me zdaj še pozdravlja iz smehljajoče daljave	A
še ena noč, še en trepetajoč spomin na daljno	sonce	- in jaz bom relief med reliefi. *	A
glej, če najdeš pred pragom skorjo, ki jo je	sonce	posušilo.Ti si nam pripravil jed in pijačo,	A
pokrižal. Zgodaj je bilo, ni se še prikazalo	sonce;	trava je bila rosna, hladna megla se je vzdigala	A
po svojem usmiljenju!« Hitro se je vzdignilo	sonce,	kmalu je pripekalo, kmalu je bil Jernej truden	A
nespametno njih početje, če mislijo upihniti	sonce.	In sem jih vse ukanil in sem poslušal božji glas	A
na mrzlih stenah je zasijalo za hip jesensko	sonce.	Za steklenimi durmi, v sobi vratarice, je gorela	A
trava in rdeče in rumene cvetice so se klanjale.	Sonce	je sijalo in Malči se je igrala z veliko rdečo	A
kakor da bi bili ostali sončni žarki na njem. »	Sonce	sije; ne bo jih veliko.« »Kaj mislite	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani