nova beseda iz Slovenije

sem (3.401-3.500)


Pečarica. Oh, jaz je ne morem trpeti. Koliko      sem      se jezila zaradi nje, zadnji dve leti!Hudobna  A
jaz živim, je ne pripelje na našo kmetijo, lo      sem      si zaverila.Edinec mi je in lahko si mislite  A
Skoro zakasnila sva. Pečarica. No,      sem      mislila, da se ti je pamet na bolje obrnila  A
Bog odpusti, jaz vam ne bom!... Pečarica. Kaj      sem      jaz kriva njene bolezni?!Kaj sem ji urekla?  A
Kaj sem jaz kriva njene bolezni?! Kaj      sem      ji urekla?Neumen si, fant, jako neumen!   A
peči in vzame svoj kovčeg; Košir mu pomaga.)      Sem      pojdi, Metka!Katero je tvoje?  A
Mati, Ančka je jako bolna... Toliko      sem      se korajžil na pot in zdaj me je strah.Če se  A
Bolje je zate in zame! Rada te imam, ampak jaz      sem      mati, moram ti braniti, če siliš v nesrečo.  A
pojdi. Premislil se boš in spoznal boš, da      sem      imela jaz prav.Eh, manjka se deklet!   A
Saj jih nismo devali v grob! Jaz      sem      vdova in edinec mi je odšel, pa se nisem zajokala  A
vsako neumnost joka, kakor bi bilo vsega konec.      Sem      k peči sedite.Vsi ste mokri in premrli.   A
Bog vé, če jih še kdaj vidim. Star      sem      že. Košir. Prazno je za njimi, prazno...   A
Čez morje gre oče, čez morje! Oh, zakaj      sem      ga pustila, reveža! Pečarica.Kaj vam pa je  A
Vsak zase. Slišal      sem,      da v Ameriki še vina piti ne smeš, če nečeš  A
Gospod mu je pisani gad. Že večkrat jaz stal      sem      na vrhu O divnem razgledu zavzét ... A kadar v  A
tebój trepetá.« »Od bratov in sêster pritêkla      sem      k vam, Oj, misli skrivnóstne tu v prsih imám  A
po drevji pojóče. »Maríji na slavo do danes      sem      pél, Prepévati druge zdaj pésmi bom jél; ‒ Vám  A
. / stran 27 . / Mar vékov vihár je zató      sem      prihrúl In zid samostanski zató je razsúl, Da  A
Daleč cérkev tam je v mestu béla; Tam od cérkve      sem      ti priletéla. Baš na ôknu bila sem cerkvenem  A
od cérkve sem ti priletéla. Baš na ôknu bila      sem      cerkvenem ‒ Slušaj pésem, koj ti razodénem!  A
Káj seníca tega ne bi znala! Saj      sem      večkrat tam na ôknu stala, Tam na ôknu ribičeve  A
Pokraj reke koča pa stojí ti. Baš čez reko davi      sem      letéla, Kaj pa ribič tamkaj stari déla? S siloj  A
déla, »Zaklád to čestít je, moj sín! Od dedov      sem      jaz ga vsprejéla, Zdaj dajem ga tebi v spomín  A
Na glas je solzíla se mati, Ko težko jemál      sem      slovó; Ničesar imela ní dati ‒ Svetínjo pobožno  A
Jasni emir, solnce zemlje španske! Srečen,      sem,      da smem pred táboj stati. Moč veliko ima znanost  A
veste, kaka moč je lépe žene. Jaz ljubil njó      sem,      ôna, ôna mene. Če vrabec smé iskati si družíce  A
Ljubezen bila vsa je dota njena, Jaz njej dal kos      sem      svojega ‒ iména!... «   A
golo bi pokriti« ‒ »Pobêri se!« Ostavil bil      sem      grad ‒ In tisto noč sem moral biti ‒ tat!  A
Ostavil bil sem grad ‒ In tisto noč      sem      moral biti ‒ tat! In »greh je krasti«, rekla  A
cel sod Slovenskih je Svetih Písem; Pečí bil      sem      kúrit dal ž njimi povsód, Vseh mogel dobiti  A
»Mladí se vek življenja moj, Odkar porôčil      sem      se ž njoj.« »Cvetoča ôna, vél že jaz, Pri meni  A
slavni, čašo tó Na zdravje naj izpijem, Ponosen      sem      in sem vesél, Da med Ilirci žijem; Bog žívi  A
čašo tó Na zdravje naj izpijem, Ponosen sem in      sem      vesél, Da med Ilirci žijem; Bog žívi našo stólico  A
govoriti! »V imeni svojem lastnem ne Vzel čašo      sem      v desníco, V imeni svojega stanú Naj opustim  A
jaz! Oditi Toži se meni po sveti; Kjer sêsal      sem      mladosti moč iz zemlje. Tú čem sedaj dozoréti  A
Ali Pa satirska skrémži usta: »Lépših videl      sem      demántov, Bíserjev sem čiščih našel, In veríg  A
skrémži usta: »Lépših videl sem demántov, Bíserjev      sem      čiščih našel, In veríg sem gledal težjih In  A
demántov, Bíserjev sem čiščih našel, In veríg      sem      gledal težjih In obleke vse to dražje.« »Daleč  A
kjer si vzél!« . / . / stran 86 . / »Vzel      sem      mej svojoj bil in tvojoj lastjo Mejník le  A
lastjo Mejník le- tá, Presádil ga skriváj na last      sem      tvojo Za sežnja dvá.« »Oh, in sedaj, odkar  A
Zajčki, Razoglav pred samostan prirómam. Palico      sem      potno držal v desni, A v levici sveti rožni  A
cerkvoj obstojí mi noga. Prag prestopim, v cerkvi      sem      prekrasni. Skozi ôkna gótiška visôka  A
skoro me obide rahla. Sam ne vém, kak dolgo tod      sem      blôdil: Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem  A
Aj, očetje so v ‒ biblijotéki?! Čul      sem      že o učenjakih Zajčkih ... Torej res Brat drug  A
zidovje nad menój se trese: »Resníce že dolgo      sem      ískal zamán, Premêtal neštete sem liste; V   A
Resníce že dolgo sem ískal zamán, Premêtal neštete      sem      liste; V téj knjižnici našel pa zdaj še vsak  A
našel pa zdaj še vsak dan V vseh knjigah resnice      sem      čiste!« Tu veselo zazvenčé kozarci!   A
« S težkim srcem pisal té      sem      vrste, S težkim srcem tó beležil zgodbo. Ti  A
Bótra Znosila h krstu že vso vas ‒ Vso faro      sem      ne mara jaz: Brez botre nisem še nikól Po cesti  A
bom, A dete vzamem na svoj dom! Bogata jaz      sem      ti gospá, Oh, daleč, daleč tam domá.« »Káj preskrbél  A
« »Káj preskrbéla že otrók Po hišah svojih      sem,      o Bog!«...   A
odkríjte, Ničesar ne tajíte!« »Težkó, hudó grešila      sem;      Oh, grehe tri storila sem, Tri hude, težke grehe  A
Težkó, hudó grešila sem; Oh, grehe tri storila      sem,      Tri hude, težke grehe, ‒ Podajte mi utéhe!«  A
stran 96 . / »Moliti vsak dan za možá Obljubila      sem      iz srcá ... Oh, večkrat opustila ‒ Greh prvi sem  A
iz srcá ... Oh, večkrat opustila ‒ Greh prvi      sem      storila.« »Posušil se je rožmarín, Usájen njemu  A
Zalivati zabila ‒ Greh drugi      sem      storila.« »Prišel bil k nam je mlad kobzár,  A
Njih ženam krasne vence víl ... Greh tretji      sem      storila: Kobzárja ‒ poljubila ... « »Bog pač mi  A
zamičejo brž ga skomine. »Prehodil že dosti      sem      svetá, Pokóril ga s svojim mečem : Krasnejše  A
‒ je li? ‒ mi té gore vaše?« »Da, izdajíca      sem      ti, o Rimlján! Izdàt očino prišel v tvoj sem  A
sem ti, o Rimlján! Izdàt očino prišel v tvoj      sem      stán: ‒ Takó kričálo vse je gori náme, Ko bôrce  A
Takó kričálo vse je gori náme, Ko bôrce svoje      sem      ostavljal sáme.« »Ná! pripogibam svojo ti glavó  A
téh góslih strún danes ní? Z gostije sinóč      sem      se vračal domóv , Polnóč že brnéla je z vaških  A
strúno bi nóvo napél, Od góslanja si oddehníti      sem      htél: Očí se strašilu še bolj zaiskré In óstre  A
zobmí pred menój zareží. Na struni poslednji      sem      godel in pel, Skoz drevje že dan se je svítati  A
in slast. . / . / stran 105 . / Vse pésmi      sem      goslal in pel na ves glas, Pred nama leží tù  A
se sméje, S ponosom jim reče le tó: »I smrt      sem      premagala slavno! Nesmrtna zató sem posléj   A
I smrt sem premagala slavno! Nesmrtna zató      sem      posléj ... Imé mi je ‒  A
(Pesem iz 16. stol.) »Sit      sem      že predstáv in zaslišeb, Teh tôžeb in prôšenj  A
« »Kdó      sem,      vprašaš me, neznanec smeli? Po krvi, po stanu  A
Orópal me s krutoj rokój. Zató, kakor vesta,      sem      puntar, Zató sem mej vami nocój ...«   A
rokój. Zató, kakor vesta, sem puntar, Zató      sem      mej vami nocój ...«   A
. / stran 142 . / Ker hčete, da vójvoda vaš      sem      ... No, v božje ime, pa naj bó!«   A
tu je pravo še življenje, Tu pri tebi! Skoro      sem      pozabil, Od kedaj že gost sem tvoj presrečni  A
pri tebi! Skoro sem pozabil, Od kedaj že gost      sem      tvoj presrečni.‒   A
Do zêmlje se ti klanjam! Mislil      sem      že res, da si ‒ Pavliha, A ostal si, sósed,  A
Da bi s sókom Savo bil prečaral: Pač pa bil      sem      v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo  A
srn in ne medvédov, Nego kmete puntarske lovíl      sem,      Te slovénske in hrvaške kmete 1 Slavno jih pri  A
slovénske in hrvaške kmete 1 Slavno jih pri Krškem      sem      premagal In Krščane ž njimi vred upórne! Vse  A
Rad bi prišel sám na Sósed k tebi ‒ Truden      sem      od čarovníje kléte!.. Pôšlji skôro mojega mi  A
hram! Visokih jel in temnih borov krogi, kako      sem      hrepenel dospeti k vam! Sprejmite me in pomirite  A
kar bilo je pred leti, enak je cvetja duh. Le      sem      in tja med veje žar posveti, senice glas udari  A
nekdanje! . / . / stran 16 . / Živeti moral leta      sem      težavna med tujimi ljudmi. Zato se zdi mi táko  A
kjer dvigal me sladek je vzlet, kjer moral      sem      v grob zakopati življenjskega jutra lesket   A
s sabo za pusti, za dolgi svoj čas? Oh, kaj      sem      prinesel?... Prazneje srce in temneji obraz.  A
mojim očem: da čutim tembolj se človeka, čimbolj      sem      oddaljen ljudem. Še enkrat!   A
enkrat pôkoj duše mi povrni, ko miren vstajal      sem      in miren spal; podobe jasne pred menoj odgrni  A
popeval je vnet. . / . / stran 27 . / Iz cvetja      sem      spletal kite milobne in vezal je s slakom, rastočim  A
s slakom, rastočim iz njiv, krasil spominke      sem      z njimi nagrobne med nemimi mrtveci radosten  A
čas zvonil je pokop Kot resen mladenič še kito      sem      spletel, položil jo materi zadnjo na grob.   A
spletel, položil jo materi zadnjo na grob. In šel      sem      na tuje iz hiše očetne, zapustil i tebe s solzami  A
temne čase tudi jaz imam. Zatopljen tedaj      sem      vase in pohajam sam. Sebe naj kako umejem?   A
kamen in križ. Ti pel si, jaz s tabo mladosten      sem      peval, kar vselej mi vêlel nemirni je duh; in  A
ozdravi čas? . / . / stran 39 . / Žalosten      sem      tudi jaz izvedel: Iz življenja mojega dejanj  A
nanj!« Dolgo v sobi svoji, v mirnem koti tešil      sem      srce, hladil obraz; sam sodnik pravičen svoji  A
obraz; sam sodnik pravičen svoji zmoti kaj trpel      sem      ‒ vedi Bog in jaz! Tiho ‒!  A
Ne, nikomur nič! Kakor ti,      sem      jaz bolest prebolel ‒ le veselo zopet pojva  A
ko si zadnjič roko mi podajal, kaj takrat jaz      sem      čutil, naj molčim. In naj molčim, da s taboj  A
valovi morski meni mnogi up; zagrabil sam obe      sem      težki vesli, v življenja vrgel se metèž in hrup  A
življenja vrgel se metèž in hrup. In gledal      sem,      kako pred mana gine za zvezdo zvezda brez utrinka  A
visočine, čim bolj divja valov srditih moč. Mrtvà      sem      našel srca v prsih živih, mrtvà za vse, za kar  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA