sem (3.401-3.500)

Pečarica. Oh, jaz je ne morem trpeti. Koliko	sem	se jezila zaradi nje, zadnji dve leti!Hudobna	A
jaz živim, je ne pripelje na našo kmetijo, lo	sem	si zaverila.Edinec mi je in lahko si mislite	A
Skoro zakasnila sva. Pečarica. No,	sem	mislila, da se ti je pamet na bolje obrnila	A
Bog odpusti, jaz vam ne bom!... Pečarica. Kaj	sem	jaz kriva njene bolezni?!Kaj sem ji urekla?	A
Kaj sem jaz kriva njene bolezni?! Kaj	sem	ji urekla?Neumen si, fant, jako neumen!	A
peči in vzame svoj kovčeg; Košir mu pomaga.)	Sem	pojdi, Metka!Katero je tvoje?	A
Mati, Ančka je jako bolna... Toliko	sem	se korajžil na pot in zdaj me je strah.Če se	A
Bolje je zate in zame! Rada te imam, ampak jaz	sem	mati, moram ti braniti, če siliš v nesrečo.	A
pojdi. Premislil se boš in spoznal boš, da	sem	imela jaz prav.Eh, manjka se deklet!	A
Saj jih nismo devali v grob! Jaz	sem	vdova in edinec mi je odšel, pa se nisem zajokala	A
vsako neumnost joka, kakor bi bilo vsega konec.	Sem	k peči sedite.Vsi ste mokri in premrli.	A
Bog vé, če jih še kdaj vidim. Star	sem	že. Košir. Prazno je za njimi, prazno...	A
Čez morje gre oče, čez morje! Oh, zakaj	sem	ga pustila, reveža! Pečarica.Kaj vam pa je	A
Vsak zase. Slišal	sem,	da v Ameriki še vina piti ne smeš, če nečeš	A
Gospod mu je pisani gad. Že večkrat jaz stal	sem	na vrhu O divnem razgledu zavzét ... A kadar v	A
tebój trepetá.« »Od bratov in sêster pritêkla	sem	k vam, Oj, misli skrivnóstne tu v prsih imám	A
po drevji pojóče. »Maríji na slavo do danes	sem	pél, Prepévati druge zdaj pésmi bom jél; ‒ Vám	A
. / stran 27 . / Mar vékov vihár je zató	sem	prihrúl In zid samostanski zató je razsúl, Da	A
Daleč cérkev tam je v mestu béla; Tam od cérkve	sem	ti priletéla. Baš na ôknu bila sem cerkvenem	A
od cérkve sem ti priletéla. Baš na ôknu bila	sem	cerkvenem ‒ Slušaj pésem, koj ti razodénem!	A
Káj seníca tega ne bi znala! Saj	sem	večkrat tam na ôknu stala, Tam na ôknu ribičeve	A
Pokraj reke koča pa stojí ti. Baš čez reko davi	sem	letéla, Kaj pa ribič tamkaj stari déla? S siloj	A
déla, »Zaklád to čestít je, moj sín! Od dedov	sem	jaz ga vsprejéla, Zdaj dajem ga tebi v spomín	A
Na glas je solzíla se mati, Ko težko jemál	sem	slovó; Ničesar imela ní dati ‒ Svetínjo pobožno	A
Jasni emir, solnce zemlje španske! Srečen,	sem,	da smem pred táboj stati. Moč veliko ima znanost	A
veste, kaka moč je lépe žene. Jaz ljubil njó	sem,	ôna, ôna mene. Če vrabec smé iskati si družíce	A
Ljubezen bila vsa je dota njena, Jaz njej dal kos	sem	svojega ‒ iména!... «	A
golo bi pokriti« ‒ »Pobêri se!« Ostavil bil	sem	grad ‒ In tisto noč sem moral biti ‒ tat!	A
Ostavil bil sem grad ‒ In tisto noč	sem	moral biti ‒ tat! In »greh je krasti«, rekla	A
cel sod Slovenskih je Svetih Písem; Pečí bil	sem	kúrit dal ž njimi povsód, Vseh mogel dobiti	A
»Mladí se vek življenja moj, Odkar porôčil	sem	se ž njoj.« »Cvetoča ôna, vél že jaz, Pri meni	A
slavni, čašo tó Na zdravje naj izpijem, Ponosen	sem	in sem vesél, Da med Ilirci žijem; Bog žívi	A
čašo tó Na zdravje naj izpijem, Ponosen sem in	sem	vesél, Da med Ilirci žijem; Bog žívi našo stólico	A
govoriti! »V imeni svojem lastnem ne Vzel čašo	sem	v desníco, V imeni svojega stanú Naj opustim	A
jaz! Oditi Toži se meni po sveti; Kjer sêsal	sem	mladosti moč iz zemlje. Tú čem sedaj dozoréti	A
Ali Pa satirska skrémži usta: »Lépših videl	sem	demántov, Bíserjev sem čiščih našel, In veríg	A
skrémži usta: »Lépših videl sem demántov, Bíserjev	sem	čiščih našel, In veríg sem gledal težjih In	A
demántov, Bíserjev sem čiščih našel, In veríg	sem	gledal težjih In obleke vse to dražje.« »Daleč	A
kjer si vzél!« . / . / stran 86 . / »Vzel	sem	mej svojoj bil in tvojoj lastjo Mejník le	A
lastjo Mejník le- tá, Presádil ga skriváj na last	sem	tvojo Za sežnja dvá.« »Oh, in sedaj, odkar	A
Zajčki, Razoglav pred samostan prirómam. Palico	sem	potno držal v desni, A v levici sveti rožni	A
cerkvoj obstojí mi noga. Prag prestopim, v cerkvi	sem	prekrasni. Skozi ôkna gótiška visôka	A
skoro me obide rahla. Sam ne vém, kak dolgo tod	sem	blôdil: Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem	A
Aj, očetje so v ‒ biblijotéki?! Čul	sem	že o učenjakih Zajčkih ... Torej res Brat drug	A
zidovje nad menój se trese: »Resníce že dolgo	sem	ískal zamán, Premêtal neštete sem liste; V	A
Resníce že dolgo sem ískal zamán, Premêtal neštete	sem	liste; V téj knjižnici našel pa zdaj še vsak	A
našel pa zdaj še vsak dan V vseh knjigah resnice	sem	čiste!« Tu veselo zazvenčé kozarci!	A
« S težkim srcem pisal té	sem	vrste, S težkim srcem tó beležil zgodbo. Ti	A
Bótra Znosila h krstu že vso vas ‒ Vso faro	sem	ne mara jaz: Brez botre nisem še nikól Po cesti	A
bom, A dete vzamem na svoj dom! Bogata jaz	sem	ti gospá, Oh, daleč, daleč tam domá.« »Káj preskrbél	A
« »Káj preskrbéla že otrók Po hišah svojih	sem,	o Bog!«...	A
odkríjte, Ničesar ne tajíte!« »Težkó, hudó grešila	sem;	Oh, grehe tri storila sem, Tri hude, težke grehe	A
Težkó, hudó grešila sem; Oh, grehe tri storila	sem,	Tri hude, težke grehe, ‒ Podajte mi utéhe!«	A
stran 96 . / »Moliti vsak dan za možá Obljubila	sem	iz srcá ... Oh, večkrat opustila ‒ Greh prvi sem	A
iz srcá ... Oh, večkrat opustila ‒ Greh prvi	sem	storila.« »Posušil se je rožmarín, Usájen njemu	A
Zalivati zabila ‒ Greh drugi	sem	storila.« »Prišel bil k nam je mlad kobzár,	A
Njih ženam krasne vence víl ... Greh tretji	sem	storila: Kobzárja ‒ poljubila ... « »Bog pač mi	A
zamičejo brž ga skomine. »Prehodil že dosti	sem	svetá, Pokóril ga s svojim mečem : Krasnejše	A
‒ je li? ‒ mi té gore vaše?« »Da, izdajíca	sem	ti, o Rimlján! Izdàt očino prišel v tvoj sem	A
sem ti, o Rimlján! Izdàt očino prišel v tvoj	sem	stán: ‒ Takó kričálo vse je gori náme, Ko bôrce	A
Takó kričálo vse je gori náme, Ko bôrce svoje	sem	ostavljal sáme.« »Ná! pripogibam svojo ti glavó	A
téh góslih strún danes ní? Z gostije sinóč	sem	se vračal domóv , Polnóč že brnéla je z vaških	A
strúno bi nóvo napél, Od góslanja si oddehníti	sem	htél: Očí se strašilu še bolj zaiskré In óstre	A
zobmí pred menój zareží. Na struni poslednji	sem	godel in pel, Skoz drevje že dan se je svítati	A
in slast. . / . / stran 105 . / Vse pésmi	sem	goslal in pel na ves glas, Pred nama leží tù	A
se sméje, S ponosom jim reče le tó: »I smrt	sem	premagala slavno! Nesmrtna zató sem posléj	A
I smrt sem premagala slavno! Nesmrtna zató	sem	posléj ... Imé mi je ‒	A
(Pesem iz 16. stol.) »Sit	sem	že predstáv in zaslišeb, Teh tôžeb in prôšenj	A
« »Kdó	sem,	vprašaš me, neznanec smeli? Po krvi, po stanu	A
Orópal me s krutoj rokój. Zató, kakor vesta,	sem	puntar, Zató sem mej vami nocój ...«	A
rokój. Zató, kakor vesta, sem puntar, Zató	sem	mej vami nocój ...«	A
. / stran 142 . / Ker hčete, da vójvoda vaš	sem	... No, v božje ime, pa naj bó!«	A
tu je pravo še življenje, Tu pri tebi! Skoro	sem	pozabil, Od kedaj že gost sem tvoj presrečni	A
pri tebi! Skoro sem pozabil, Od kedaj že gost	sem	tvoj presrečni.‒	A
Do zêmlje se ti klanjam! Mislil	sem	že res, da si ‒ Pavliha, A ostal si, sósed,	A
Da bi s sókom Savo bil prečaral: Pač pa bil	sem	v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo	A
srn in ne medvédov, Nego kmete puntarske lovíl	sem,	Te slovénske in hrvaške kmete 1 Slavno jih pri	A
slovénske in hrvaške kmete 1 Slavno jih pri Krškem	sem	premagal In Krščane ž njimi vred upórne! Vse	A
Rad bi prišel sám na Sósed k tebi ‒ Truden	sem	od čarovníje kléte!.. Pôšlji skôro mojega mi	A
hram! Visokih jel in temnih borov krogi, kako	sem	hrepenel dospeti k vam! Sprejmite me in pomirite	A
kar bilo je pred leti, enak je cvetja duh. Le	sem	in tja med veje žar posveti, senice glas udari	A
nekdanje! . / . / stran 16 . / Živeti moral leta	sem	težavna med tujimi ljudmi. Zato se zdi mi táko	A
kjer dvigal me sladek je vzlet, kjer moral	sem	v grob zakopati življenjskega jutra lesket	A
s sabo za pusti, za dolgi svoj čas? Oh, kaj	sem	prinesel?... Prazneje srce in temneji obraz.	A
mojim očem: da čutim tembolj se človeka, čimbolj	sem	oddaljen ljudem. Še enkrat!	A
enkrat pôkoj duše mi povrni, ko miren vstajal	sem	in miren spal; podobe jasne pred menoj odgrni	A
popeval je vnet. . / . / stran 27 . / Iz cvetja	sem	spletal kite milobne in vezal je s slakom, rastočim	A
s slakom, rastočim iz njiv, krasil spominke	sem	z njimi nagrobne med nemimi mrtveci radosten	A
čas zvonil je pokop Kot resen mladenič še kito	sem	spletel, položil jo materi zadnjo na grob.	A
spletel, položil jo materi zadnjo na grob. In šel	sem	na tuje iz hiše očetne, zapustil i tebe s solzami	A
temne čase tudi jaz imam. Zatopljen tedaj	sem	vase in pohajam sam. Sebe naj kako umejem?	A
kamen in križ. Ti pel si, jaz s tabo mladosten	sem	peval, kar vselej mi vêlel nemirni je duh; in	A
ozdravi čas? . / . / stran 39 . / Žalosten	sem	tudi jaz izvedel: Iz življenja mojega dejanj	A
nanj!« Dolgo v sobi svoji, v mirnem koti tešil	sem	srce, hladil obraz; sam sodnik pravičen svoji	A
obraz; sam sodnik pravičen svoji zmoti kaj trpel	sem	‒ vedi Bog in jaz! Tiho ‒!	A
Ne, nikomur nič! Kakor ti,	sem	jaz bolest prebolel ‒ le veselo zopet pojva	A
ko si zadnjič roko mi podajal, kaj takrat jaz	sem	čutil, naj molčim. In naj molčim, da s taboj	A
valovi morski meni mnogi up; zagrabil sam obe	sem	težki vesli, v življenja vrgel se metèž in hrup	A
življenja vrgel se metèž in hrup. In gledal	sem,	kako pred mana gine za zvezdo zvezda brez utrinka	A
visočine, čim bolj divja valov srditih moč. Mrtvà	sem	našel srca v prsih živih, mrtvà za vse, za kar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani