sem (3.501-3.600)

našel srca v prsih živih, mrtvà za vse, za kar	sem	gôrel jaz. Na pokopanih upih ukanljivih prevaran	A
si zopet tukaj, draga duša, po kteri hrepenel	sem	tolikrat! Da le te zopet gleda in posluša prijatelja	A
Prekasno! Iz mesta	sem	bežal v samotni log srdit se na svojo usodo	A
usodo. Molčala so debla siva okrog, ko nem	sem	razmišljal nezgodo. Tolažbe nikjer za dušo trpečo	A
Brezup mi je v duhu vprašanje oživil: Kaj li	sem	zakrivil? In slišal sem glas skrivnostno-globok	A
vprašanje oživil: Kaj li sem zakrivil? In slišal	sem	glas skrivnostno-globok: Ne toži ljudi, ni usode	A
... Pokril	sem	si lice in vzdihnil sem glasno: »Prekasno, prekasno	A
... Pokril sem si lice in vzdihnil	sem	glasno: »Prekasno, prekasno!« ... Tovarišem	A
Kaj morem, da v duši ustvaril nekdaj sijajnih	sem	vzorov stotero, da rana ugasnil je vzorov sijaj	A
rana ugasnil je vzorov sijaj, da vanje izgubil	sem	vero! Kaj morem, da svet se drugačen mi zdi	A
morem, da svet se drugačen mi zdi, kot sanjal	sem	nekdaj v slepoti, le prosto radujte življenja	A
prsih tli, izgublja v mojih vse moči, sam sebi	sem	postal sovražen. Zaman vprašujem se pobit, kdo	A
drvar zakolne jezen: »Da vrag te je postavil	sem	... preteto!« A štor molči, molče mu govori: Oh	A
mogli bi zaupno je objeti in reči mu: Pri tebi	sem	doma! V.	A
Srce priznava rado in veselo: Tvoj velik	sem	dolžnik, bogati les; ko sem zagledal žarko luč	A
veselo: Tvoj velik sem dolžnik, bogati les; ko	sem	zagledal žarko luč nebes, ti dal si prvo postelj	A
sen zatiskal mi poglede, v njej majkin glas	sem	slišal prvikrat in prve lepetal za njo besede	A
Minil je kmalu let detinjih raj, odslovil doba	sem	vseh dob najzaljšo. Ti dal si postelj mi drugačno	A
spomina žar. Najmanj pozabiti te morem jaz, ki	sem	te v zgodnji grob položil jaz. Ti nisi mi telesa	A
A bodi! ‒ Saj ob smrti njeni pretrpel dvojen	sem	pokop, saj nimam v zemlji le prsteni, saj imam	A
obraz vse dneve davno prêšle sreče, ki poleg nje	sem	pil jo jaz. Morda je zemlje grob, o mati, teman	A
Moj sin, moj sin, oh kaj je ta svet! In jaz	sem	imel besede na ustih: »Kaj svet je?Bojišče	A
Bojišče ‒ in ranjenci mi.« A jaz	sem	molčal v neznani goresti, v solzah so stopile	A
‒ Blagor ti, oče! Jaz potnik	sem	še, a ti si doma. Usahni solza!	A
Ti sam si moj tovariš, duh misleči, in jaz	sem	stokrat srečnejši s teboj, kot bil sem nekoč	A
in jaz sem stokrat srečnejši s teboj, kot bil	sem	nekoč v druščini hrumeči. Nad manoj se prostira	A
svetlo zoro je odkrila. Misleči duh, glej, tebe	sem	imel, ko bil sem svetu celemu sirota, ko v družbah	A
odkrila. Misleči duh, glej, tebe sem imel, ko bil	sem	svetu celemu sirota, ko v družbah sem vzdihával	A
ko bil sem svetu celemu sirota, ko v družbah	sem	vzdihával osamel, ko vsakdo hujše je obsojal	A
šepetate: Pesimist! * . / . / stran 99 . / Ko	sem	se jaz na solzni svet rodil, ministrski predsednik	A
ministrski predsednik bil je Giskra. Dobrot	sem	malo ali nič užil, sok mlatil sem iz ilnatega	A
Dobrot sem malo ali nič užil, sok mlatil	sem	iz ilnatega piskra, dokler ni materi ‒ zdaj	A
Velela je: Študiral bodeš ti! In šel	sem	z njo in nekaj znal sem kmalu in vedno več	A
Študiral bodeš ti! In šel sem z njo in nekaj znal	sem	kmalu in vedno več ...Čez leta trikrat tri že	A
in vedno več ... Čez leta trikrat tri že vedel	sem	o vsakem nemškem kralju, o hribih in dolinah	A
same: Čas, vrni ure davno mi prešle, ko sok	sem	mlatil, ne pa prazne slame ... *	A
sta različna ti in svet. V življenja službo	sem	prišel začasno z nalogo tiho ‒ mislit in trpet	A
prinesel mojim prsim slaj miru. Confiteor! Drzan	sem	bil na sveti, podoba izgubljenega sinu. Smehljala	A
Smehljala se je sreča duši vneti, in jaz, jaz bil	sem	mahoma pijan kot detece v zatohli vinski kleti	A
Le še naprej se me ogibajte, ne mislite, da	sem	zato užaljen! Le še naprej me z usti šibajte	A
užaljen! Le še naprej me z usti šibajte, samo da	sem	s telesom vam oddaljen! Nekoč spoznate ‒ hemar	A
‒ S to zverjo	sem,	ve duše spoštovane, enakega imena in ‒ krvi	A
srčno pozdravil gorki moj obraz, da njega lepim	sem	očem, ‒ zakaj, ne vem, umaknila se jaz. Govoril	A
pred mojim domovanjem spet. Na okno se oprla	sem	in zrla sem nemirna v mirni svet. Pozdravil	A
domovanjem spet. Na okno se oprla sem in zrla	sem	nemirna v mirni svet. Pozdravil spet je moj	A
slušaj, kaj zaupam ti vesel! Stanove razne	sem	z očmi ujel: samo nobenega duhovnika, samo nobenega	A
prosjak: »Bogát in preslavljen od svéta jaz nekdaj	sem	vladal ta grad, zapravil bogastvo in leta, zapravil	A
sijaj, gorje mi, gorje mi je zdaj. Naložil	sem	vrečo na rame, nihče se ne zmeni več zame.«	A
Trenutkov nekaj in ‒ izdahnem ... A to	sem	želel mnogokrat: Ko mine v grobu leta doba,	A
rjul, od tesnega strahu prevzet na postelji	sem	v sanjah čul. Tedaj nekdo prispe do vrat, potrka	A
prispe do vrat, potrka, dé glasno: »Prišel nocoj	sem	k tebi spat, imaš li posteljo mehko?« S tresočim	A
»Moj dom nocoj ni zate prost.« »Utrujen	sem,	premočen ves; odpri mi vrata vsaj! Moril te	A
»Nikar, nikar se me ne boj! Saj	sem	poznat ljudem. S teboj govoril bom nocoj O,	A
»Pokaži svoj obraz« ‒ »Prišel	sem	k tebi ‒ tvoj spomin.« Na postelji vzbudim se	A
Spomina vročega prevzet, na postelji zares	sem	čul. In bil je najin govor dolg, premislek moj	A
‒ Ko se vihar zavil je v molk, zares	sem	jokal kot otrok. Smrti prerok V svetišču Velegraj	A
njemu duri. »Čigav je bil ta grozni vzklik, kdo	sem	prišel je v pozni uri?« »Le-to jetničar mi je	A
sam.« Duhu odgovarja Haran: »Bogu hvala, če	sem	čist! Upaj, in ne bodeš varan, jaz ostanem vedno	A
pije ‒ up. Večno rad tako bi živel, kakor žil	sem	dvajset let. V sladkem upanju osivel ‒ upati	A
sobo upognjen starec, velih lic, podobe gledal	sem	pradedov, obraze plemskih zrl devic. Ponos jim	A
Utrl solzó, na stol je sedel. Jaz deklico	sem	zrl in vedel, da slikal jo je starec sam. Smrt	A
planini in mojega ženina ti ne poznaš.« »Planinka	sem	včasih in zopet dolinka, po mestih hodim in	A
starih in mladih, ubožnih, bogatih, in znana	sem	tudi pri ‒ lepih ljudeh. Hitela sem davi na	A
in znana sem tudi pri ‒ lepih ljudeh. Hitela	sem	davi na vašo planino in tam poljubila njemu	A
meni tvoja zvestoba? Od danes njegova nevesta	sem	‒ jaz.« Zasmeje se glasno deklica ženi: »Kako	A
stenski kras ste v cerkvi vzeli, jaz kelih vzel	sem	dragocen. V spomin ostane večen meni, kot sonce	A
143 . / Ob vrnitvi »Minila je vojna, prišel	sem	domu; bodite pozdravljeni, starši mili!« »Prišel	A
čakam, željno, težko! Iz bojnega vrni se plesa	sem	doli, sem doli, kjer rože cveto, ropočejo mlinska	A
težko! Iz bojnega vrni se plesa sem doli,	sem	doli, kjer rože cveto, ropočejo mlinska kolesa	A
ki duh moj za vzor ga ima. Um velik ‒ tako	sem	želela od nekdaj ‒ naj bil bi moj drug; naj	A
Neumni kes V življenju uro marsiktero globoko	sem	se pokesal, da sem visokim svojim upom tako	A
življenju uro marsiktero globoko sem se pokesal, da	sem	visokim svojim upom tako brezmejno veroval.	A
Neumnik! Hvalim naj usodo, da bil	sem	srečen enkrat vsaj! Kaj je brez upanja življenje	A
»Ne boj se me, priletni siromak! Jaz sreča	sem,	ki vsem darove nosi.« »Prinesla si jih tudi	A
sreča, moja duša je otročja ... O tebi sanjal	sem	nekoč ‒ ‒ pa daj en dar mi vsaj iz svojega naročja	A
... « ‒ Zajecam: »Ne, nadúšljiv	sem	trpin!« »Pa vzemi si zlata, čeprav na kupe!	A
kaj je. . / . / stran 25 . / Vprašanje Ali	sem	se jaz postaral, ali se je svet? Ali me je kdo	A
nikdar tožil o nje tesnobi in puščobi, odkar	sem	v nji izvolil stan. Družica verna mi je knjiga	A
miru si v dušo lil, . / . / stran 30 . / ko	sem	potrt in sam k nebesom roke vil, ko sem s solzami	A
ko sem potrt in sam k nebesom roke vil, ko	sem	s solzami stopil čez tvoj zeleni prag. Besede	A
nebeški balzam ozdravil boli mi. Spet bil	sem	tvoj otrok, priroda, mati moja ti! Kaj naj bi	A
na spomina krilih zdaj v prisoj goric, kjer	sem	ljubil, kjer sem v družbah milih peval jasnih	A
krilih zdaj v prisoj goric, kjer sem ljubil, kjer	sem	v družbah milih peval jasnih lic; zdaj v svetišče	A
svetišče mirno med gorami sredi slamnih koč, kjer	sem	duši bolni, divje-sami izmoleval moč; zdaj pod	A
povej! In cipresa glavo resno klanja vetru	sem	in tje zdaj na levo, zdaj na desno, odgovarja	A
sodba Kam je pokoj moj pobegnil? Ali zgrešil	sem	poklic, da vse vidim v črni noči? Rad bi sreče	A
a ni mi moči. Koliko so krivi drugi, koliko	sem	kriv si sam, o vprašanje znamenito! Kdo me sodi	A
pota kriva in skoro zgrmel v prepad. A jaz	sem	hodil za teboj narahlo očitaje vesti, da stopaš	A
pomlad.« . / . / stran 44 . / Slovo Zapuščal	sem	svoj rodni kraj, v deželo daljno potoval in	A
Kam po slovo bi šel drugam? Iz mesta	sem	na vrt zavil, na vrt pozabljenih gomil. Roditelja	A
našla varni hram. . / . / stran 45 . / Slovo	sem	vzel od groba vsaj, potožil vrbi svojo žal	A
odgrnil mrak vsem stvarem prodrl do dna. Ali kaj	sem!	Sonce mar?	A
Sonce mar? Ah, kresnica	sem	samo, ki izžarja medel svit. Z medlim svitom	A
/ stran 58 . / Ljubezni kes V življenju	sem	te bil nekoč z osornim govorom zavrnil in morda	A
bil nekoč z osornim govorom zavrnil in morda	sem	ti v dolgo noč življenja kratki dan zagrnil	A
od srca: tako hudo jaz mislil nisem. Željnó	sem	čakal dan za dnem glasu od tebe ali lista, kako	A
čakal dan za dnem glasu od tebe ali lista, kako	sem	čakal, sam le vem, zastonj, nikdar mi došla	A
V življenju nekdaj pred teboj besede trde	sem	izrekel. ah, ne sluteč, da govor moj tako globoko	A
bo spekel. A bridko čutim zdaj trpeč, odkar	sem	naglo te izgubil. kako sem ljubil te ‒ in več	A
zdaj trpeč, odkar sem naglo te izgubil. kako	sem	ljubil te ‒ in več, kako tvoj duh je mene ljubil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani