sem (3.601-3.700)

. / stran 60 . / Dokaz ljubezni Od tebe	sem	droben list dobil. da z drugim si zdaj zaročena	A
in ljubosumje se ni mi vnelo, tresoče roké	sem	čital tvoj list in vendar bral ga veselo. V	A
predobro vem ‒ usojena grenka je kupa. In ko	sem	te nekdaj ljubil nem, ves čas sem te ljubil	A
kupa. In ko sem te nekdaj ljubil nem, ves čas	sem	te ljubil brez upa. Da tudi zdaj ne preklinjam	A
brez upa. Da tudi zdaj ne preklinjam jaz, ko	sem	te na veke izgubil ‒ to bodi najvidnejši tebi	A
izgubil ‒ to bodi najvidnejši tebi dokaz, da	sem	te resnično ljubil. Ti tudi?	A
vstal v pogledu tvojem blažen raj. Ah, ljubil	sem	‒ in ni mi žal. A tvoj pogled in tvoj nasmeh	A
Ljubiti nisi mogla dveh ... Trpel	sem	nem ‒ in ni mi žal. In dal sem upanju slovo	A
Trpel sem nem ‒ in ni mi žal. In dal	sem	upanju slovo, s teboj za vedno se razstal tako	A
vedno se razstal tako nerad, tako težko a moral	sem	‒ in ni mi žal. Mučenec Korak ti je truden	A
motil svet in se morda še danes moti, a jaz	sem	hodil vrsto let in hodim še po svoji poti.	A
poti. Ko se je gnetel ljud naprej, in jaz	sem	v blatu kdaj obtičal, o, to pljuval je fej in	A
življenja sam namešal mi je blato grdo. In ko	sem	vstal, morda je kdo bodočnost lepšo mi obetal	A
lepšo mi obetal, a klelo jih je sto in sto, da	sem	za njimi jo prikretal. Le plezaj ljud, naprej	A
slovca! To vem: nekdo vam je natvezel, da jaz	sem	garij polna ovca.‒	A
‒ Od koga le	sem	jih nalezel ‒? II.	A
Vsakogar ljubi kdo in kdo črti. Kaj slabši	sem,	če kdo sovraži me? Imam pravico sladko, da velim	A
. / . / stran 78 . / Ketteju Enkrat samo	sem	videl tvoje lice, pod senco gostih las visoko	A
senco gostih las visoko čelo, in med okusil	sem	in tanko želo občutil moške tvoje govorice.	A
kako le bi kaznoval srce ti, ‒ Ker tebi tak	sem	trn očem, imej še dalje me na sveti!« Literat	A
sveti moj opravek! Kadar mini pokop, kaj bil	sem	‒ eden stavek zapišite na grob!« Ob njem se	A
Sestradan in žejen in z dolgom ogromnim namerjal	sem	ravno popiti strup ... tedaj se bogatega strica	A
in dušo kot blisk mi prešine up. Spočetka	sem	čutil nekako tesnobo, a srčno bil zmogel sem	A
sem čutil nekako tesnobo, a srčno bil zmogel	sem	dušni razdvoj. Potrkal, k sorodniku stopil sem	A
dušni razdvoj. Potrkal, k sorodniku stopil	sem	v sobo ‒ pogledal me je in spoznal takoj. Sedel	A
blizi pobožne knjige po stolih, po tleh ... Začel	sem.	Glasno mu vse potožil, kako me obup razjeda pekoč	A
potožil, kako me obup razjeda pekoč. Na prsi	sem	burne roko položil in milo zaprosil: »O stric	A
založaj. »Železu obliko zada udarec, baš preje	sem	bral tam v knjigah nekje,« ‒ popil je hitro	A
Brez zatajevanja, ljubček, ni nič.« Jaz pa	sem	bežal brž čez stopnice ‒ in komaj prišel sem	A
sem bežal brž čez stopnice ‒ in komaj prišel	sem	do vežnih tal, na dvoje mi zlezlo je bledo lice	A
dvoje mi zlezlo je bledo lice, in na vse grlo	sem	se zasmejal. Sen Na travi poleg reke utrujen	A
stran 89 . / Sen Na travi poleg reke utrujen	sem	zaspal. Zazibal me je v spanec ljubo šumeči	A
Pritaknil se je skoro skrivnostno-grozen sen, da bil	sem	daleč nekam od reke preložen na postelj črnoruho	A
Sijala mi je luna skoz okno v tihi hram. Bedel	sem	jadne duše, kar votlogromek jek začujem zunaj	A
človek poslovil od sveta. Da jaz edin ostal	sem	od drugih vseh ljudi, ki nisem še dopolnil usojenih	A
‒ O, kaj ljudje so meni, o, kaj ljudem	sem	jaz! Gorje mu, kdor bi živel na zemlji sam!	A
v naročju prirode, skrivnostno neme. A jaz	sem	se vsega že naveličal, vseh folijantov, knjig	A
folijantov, knjig in brošur. In česa, meniš,	sem	se prepričal? Za sleherni študij je škoda ur	A
Le moje lice bliže poglej! Tako	sem	suh in stisnjen ko prga, in nekaj že let me	A
kaj naj drugega ljubim kot žitje? Jaz mistike	sem	sovražnik zaklet, te prave mačehe vseh dokazov	A
te porodnice meglenih obrazov. Pred leti	sem	bil še dokaj drugačen, resnice manj žejen, ljubezni	A
Pa kaj je ljubezen? Imel	sem	dekleta, ki zame je bilo podoba sveta. In ni	A
v ljubezni raj! . / . / stran 98 . / Poljub	sem	ji dal kot ogenj vroč, in šla sva vsaksebi daleč	A
Zamahne Naman: »Ljubi starec! O ženskah	sem	jaz drugače preverjen! Njim sodi kava, nam vina	A
dolbinah po mokrih roveh. Nekatere jaz tudi	sem	spisal sam, ko nosil sem ogenj še v srcu, v	A
Nekatere jaz tudi sem spisal sam, ko nosil	sem	ogenj še v srcu, v očeh.« Prestopita prag in	A
vidim, saj vem čimdalje menj od tisoč skrivnosti	sem	tukaj obkoljen! Pokaži mi knjige!	A
mladost nazaj! Ne maram biti samotar, in vendar	sem	hladan in top. Za cilje druščine prestar, premlad	A
rosen, ko spomnim se preteklih dni? Pred Bogom	sem	bil preponosen, a preponižen pred ljudmi. Zakaj	A
preponosen, a preponižen pred ljudmi. Zakaj	sem	zdaj potrt in mračen in skoro me je družbe sram	A
mračen in skoro me je družbe sram? Ljudem	sem	bil odkritosrčen preveč, premalo sebi sam.	A
življenjskih ur najlepši del? Sovražnim dušam	sem	premalo, premnogo ljubljenim verjel. In tako	A
izkušenj poln, trudnih nog, na duši boln v mesto	sem	se vrnil sam. V tujih rokah dom očetni, sestre	A
bogvekam. Nisem tujcem se pripognil, plaho	sem	se doma ognil, roso sem otrl očem, šepnil nekaj	A
se pripognil, plaho sem se doma ognil, roso	sem	otrl očem, šepnil nekaj za ločitev, ali je bilá	A
Kako je vse drugače zdaj! Ko	sem	pred leti videl tvoj obraz, obhajala je zemlja	A
vrsta in šla v pustiv do Pešte ali Trsta. Ostal	sem	sam ‒ nekdaj preziran drug, in tožen zrem, kako	A
. / stran 26 . / 24. Iščoč svoje korenine	sem	našel rdečo litovsko Mater božjo 25. Mitteleuropa	A
sladkó na zabavo našo z vajeno rokó!« In zapel	sem,	zaigral sem ljubim deklicam, moji deklici predragi	A
našo z vajeno rokó!« In zapel sem, zaigral	sem	ljubim deklicam, moji deklici predragi; in biló	A
kar neverjetno; to je tako prijetno, da v njih	sem	izgubil vso pamet svojó. Pa kaj mi bo pamet	A
mladosti tam daljni, izgubljeni mi, pač gledal	sem	rad vas - device: Cecilija, Barbara, Nežica	A
Cecilija, Barbara, Nežica, device-mučenice! Kako	sem	se čudil obrazom takrat in lepim deviškim telesom	A
tvoje, rožna pisma, sladki tvoj jeziček!... Menil	sem,	da res si beli angel, pa si vendarle - nekak	A
obraz. »Nič se, kraljičina, ne boj, jaz kralj	sem	in rešitelj tvoj!« To je debelo gledala, pa	A
in niso serafim in Lucifer samo, a jaz njegov	sem	pobratim. Kako žari obrazek ji kot v dnu pekla	A
in Fani menda tudi! . /\ .. stran 45 . \/	Sem	fantič bil mlad Sem fantič bil mlad in hodil	A
\ .. stran 45 . \/ Sem fantič bil mlad	Sem	fantič bil mlad in hodil sem rad na lepo Svetó	A
fantič bil mlad Sem fantič bil mlad in hodil	sem	rad na lepo Svetó Katarino, rad v cerkev bi	A
v cerkev bi pač, pa ni šlo drugač in gledal	sem	revež skoz lino. V srebrnih zvezdàh, z dolgo	A
Jaz bom pop! Biti hotel	sem	kedaj jezični doktor, potlej drugi Hipokrat	A
Jaz bom pop! In govoril ljubici	sem	o poroki sladki, toda zdaj ne sanjam več o goljufivi	A
oko mi je zrlo v kozarec izbrušeni ta, pač rad	sem	ga spustil skoz grlo v goltanec izsúšeni ta	A
stran 61 . \/ To vse ljubezen stori Včeraj	sem	pozdravil ljubo, in onà na grudi glavico ljubó	A
bila rjavolaska, pa se z manoj sprla je; sit	sem	bil do grla je. Tretja moja ljubica je vitka	A
jemlji, ah, in ohrani me v materi zemlji. Gledal	sem	v zvezde, pa one ne rešijo večne uganke, srcá	A
srcá ne utešijo; gledal v naravo, zrl hipno	sem	strinjanje, večno ločenje sem zrl, izpremínjanje	A
naravo, zrl hipno sem strinjanje, večno ločenje	sem	zrl, izpremínjanje; hodil po ulicah: večna mizerija	A
Brez svetle mi luči živeti ni moč, in iskal	sem	jo v pergamenih, iskal sem jo v knjigah do polnoči	A
ni moč, in iskal sem jo v pergamenih, iskal	sem	jo v knjigah do polnoči, a nisem je našel v	A
našel v nobenih. Iskal je v naravi in v zvezde	sem	zrl. O, pač so v njih trdi zakoni, o, mrzlo	A
razsvetlila in sušo rosila s solzami - in srečen	sem	zrl v deviško tvojo dušo. In kadar zdaj sonce	A
bi želel, da bi te dobil, o draga! Postal	sem	lahkokril škrjanček, torej čuj me, ljubica,	A
stran 110 . \/ V No, časi so minuli, ko	sem	ljubil bledo smrt, sedaj pa ljubim tebe, o juga	A
prižgala, zopet življenje vanj dahnila si. Jaz	sem	umrl.Oj dekle, pomisli: moje široko razprte	A
izožila ni. . /\ .. stran 114 . \/ Okamenel	sem	klečal pred oltarjem, ki ga krasil kamenit je	A
oltarjem, ki ga krasil kamenit je idol; molil	sem	krasno, a hladno obličje, molil celo kameniti	A
obličje, molil celo kameniti prestol. Menil	sem	pa, da ta hladna devica roke na prsih razkrižala	A
tihi, neskončni, brezdanji večer. Toda zaprl	sem	ji ustnice zlobne, s strastnim poljubom zaprl	A
ji ustnice zlobne, s strastnim poljubom zaprl	sem	jih... Čolnič hiti ko labud belogrudi, vetrc objema	A
. /\ .. stran 130 . \/ III Dejali so, da	sem	pač tak in tak, da sem metuljček, ej, da sem	A
III Dejali so, da sem pač tak in tak, da	sem	metuljček, ej, da sem čebela, ki lep ji je in	A
sem pač tak in tak, da sem metuljček, ej, da	sem	čebela, ki lep ji je in dober cvetek vsak o	A
in ti si jim verjela! »Čez leta tri!« takó	sem	ti dejal... A kakšno zdaj te vidim pred seboj	A
Sinček, nič se me ne boj! Zapustil	sem	Zapustil sem ljubljansko belo mesto, zapustil	A
nič se me ne boj! Zapustil sem Zapustil	sem	ljubljansko belo mesto, zapustil v njem sem	A
sem ljubljansko belo mesto, zapustil v njem	sem	ljubico nezvesto, obupan se opil in v svetli	A
obupan se opil in v svetli noči po cesti stopal	sem	odmevajoči. Sijala luna je na belo cesto nad	A
belo cesto nad Šmarijem. Tam pred nebá nevesto	sem	padel: »O Marija! Zdihujoči, trpeči duši daj	A
bivala, radost je rada z njimi vživala.« Tako	sem	videl tebe v perivoji, kako si ljubko s fantkom	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani