Ti poješ ob meni, kot pel si za dobe, ko gledala cerkev sred belih sva hiš, ob hramu cerkvenem ovenčane grobe, na grobih ovenčanih kamen in križ. Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval, kar vselej mi vêlel nemirni je duh; in kakor jaz tvojega nisem umeval. ni mojega petja umeval tvoj sluh. A naj mladoletje sijalo je z neba, naj ljuto je vršal jesenski vihar, naj cvetje morila je strupna ozeba ‒ vir pesmi ni nama usahnil nikdar.