Obstanem, da strún bi si novih navíl, Od góslanja divjega si počíl: Živéje vzplamté spremljevalcu očí, Groznéje z zobmí pred menój zareží. Na struni poslednji sem godel in pel, Skoz drevje že dan se je svítati jel. A zvesto kraj mêne koraka pošást, Poslušati gósli ji strást in slast.