»In ko bi nas tujci grdíli, Domačo nam sméšili last: Svetínja te spómni, sin mili, Da matere braniš mi čast!« ...
Na glas je solzíla se mati, Ko težko jemál sem slovó; Ničesar imela ní dati ‒ Svetínjo pobožno samó. Svetínjo tó hranim jaz vérno, Od matere dano na pot: Ljubézen za dóm neizmérno, Za dom in nesrečni svoj ród.