povej (1.201-1.300)

bi Tine vedel, kako sem mu oropala vrtič! Ne	povej	mu, tetka!‒ Sedaj pa ugani, čigavo bode to cvetje	A
zopet besedo, »in ti nisi odkritosrčna. Anica,	povej	mi! Jaz te že nekaj časa opazujem in vem, da	A
duševno človeka ozdravlja, tako se mi zdi. A	povej	mi dalje, kam so šli?« vpraša Rogulin. »Odšli	A
a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. »	Povej	mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!«	A
pustiva tega trapa; morda se bo še spametoval;	povej	mi raje, Pavel, kaj si danes počel!« * Pozno	A
»Kdaj si pa še povedal račun?	Povej	ga precej ‒ precej, ti pravim, da ti zamašim	A
Topolščaku!« zarohnel je Gotard. »Če hočeš, pa mu	povej;	če pa nečeš, pa drugim pravi, da bo zvedel!	A
skozi te naočnike, katere poznaš že od včeraj.	Povej,	kaj vidiš?«Samorad natakne naočnike in govori	A
nekako vznemiri, da vpraša mladeniško prikazen: »	Povej	mi, spremnik, kdaj sem poslednjič gledal svoj	A
da si okrajšava noč, ki nama bo še dolga.« »	Povej	ti svoje!« odgovori Samorad.»Moje so prežalostne	A
»Kake reči?	Povej	hitro!« »No, pravili so, da je bil pošten berač	A
ni nič hudega. Če bi pa kaj potreboval, kar	povej,	imam še nekaj srebra, za kar mati ne ve.« »Ne	A
»Imaš in nimaš.« »Tako se izmikajo babe;	povej	mi, ali imam prav ali nimam.« Macafurju je bilo	A
sedaj priznam, da sem grešil. Čuj me, Jera,	povej,	zakaj sta šla z doma Janez in Tone?Da, Franco	A
»Seveda. Tam pa	povej,	da je bil ves čas čemeren in da si se bala že	A
»Nič, nič!	Povej	rajši, kaj je novega pri vas.Mislil sem že,	A
se bala drug drugega. »Veš kaj, kar ti ji	povej,	kako sva opravila.Ti jo pripravi in ji povej	A
povej, kako sva opravila. Ti jo pripravi in ji	povej,	naj se odloči po svoji volji.Nič je ne siliti	A
Od veselja si je mel roke. »	Povej	Požvečajkarju, naj čez pol leta še ostanek pripravi	A
je Repuljčev obraz spremenil. »Kar tako mu	povej,	naj ne mislijo ljudje, da sem zverina in da	A
da med Agato in Tinetom ni bilo kar tako. »	Povej	mi, če kaj veš!« je zarobantil Bogataj in stiskal	A
kakor da se ji je zvrtelo v glavi. »Vlačuga,	povej,	kaj sta imela s Tinetom?« je zatulil in se zravnal	A
Glas mu je lajal, da je Agato kar glušilo. »	Povej,	da je otrok Tinetov!«Začutila je koščene roke	A
nadaljuje: »Tebe, neznana tujka, pa prosim,	povej	mi kaj o moji dragi ženi Zaliki!Bogato te bom	A
bolj me prestrašiti ne moreš, kakor si me že;	povej	mi vse, naj bo še tako strašno; poglej me, vsa	A
hlastno in slastno použival podano mu hrano,	povej,	nič se ne sramuj: ali nisi čutil tedaj najvišjega	A
Mrači se mi svet ‒ zadnja prošnja ‒ pojdi,	povej	mu ‒ umirajočemu gre vera ‒ hči njegova je nedolžna	A
da ne bo prepozno!« »Precej pridem; teci pa	povej	jim, da naj bodo mirni.« In Skalar pusti	A
je dana; razglasi po vsej deželi,	povej,	kakó je zdaj srečna Rosana!	A
da imaš objokane oči. . / . / stran 6 . /	Povej,	kaj ti je Metka?« »O nič, nič!	A
jasnost in veselost. . / . / stran 34 . / »Dorče,	povej	mi,« nagovori ga čez nekaj časa, »a prav po	A
nagovori ga čez nekaj časa, »a prav po pravici mi	povej,	nič se ne boj, da bi me ne razžalil: ko si tako	A
drugega bogastva nego zvesto ljubeče srce ‒ o	povej	‒ ali ti ni bilo časi žal, da si obrnil nanjo	A
kaj ljubica mi dela, da jo pozdravljam, ji	povej!	Če misli name, bodi zdrava, želim iz srca zdihujoč	A
»Ali bi jo rada videla?	Povej!	« »O ne šali se tako z menoj!	A
da sem jaz njena mati! Dela, slišiš Dela,	povej,	govori, katera je tvoja mati, jaz ali ta ženska	A
zase na paši ali pa doma pri bolni materi.	Povej	mi torej, kaj mi je še storiti, da rešim tebe	A
mi bo želja o prvi priliki izpolnila. Zdaj pa	povej	ti, ali ni res čudno, da jih ne mažejo tudi	A
O ho, ho, Peter!	Povej	nam no, kako si se prelevil tako hitro iz kmeta	A
stopila brez straha k njemu in se mu nasmejala: »	Povej	mi no, Petrček, kdo je danes večji bedak, ali	A
Otročnice morajo piti veliko vina.	Povej	po pravici, kdo je oče tvojega Miheljna.Če ne	A
se smehljajo: ‚No, kaj pa ti, Francka? Zdaj	povej	pa ti svojo misel!’V obraz mi šine kri, dolgo	A
Vsa družba se zakrohota. ‒ Duhoven pravi: »	Povej	no, kateri pa so ti bogovi?«‒ Deček se odreže	A
čakal in obgovoril. Naredi se žalostno in mu	povej,	da je tvojih štiri sto goldinarjev prazna govorica	A
Tinica,’ so mi dejali, ‚zdaj mi pa le po pravici	povej,	če imaš kaj rada Marka, to se pravi, če ga kaj	A
pogleda, pobesi še bolj hitro oči in zajeclja: »I,	povej	no, kaj si jim odgovoril?«Marko pravi: »To,	A
toda počakaj malo, najprej se morava zmeniti.	Povej	no, kdo pa je tvoja špeca ‒ bo imela kaj prida	A
Tak bogatin more dati več, veliko več.	Povej	nam drugo besedo, ki se nam bo bolje prilegla	A
natakarico, s Tončko. Primož jo praša: ‚Ti, ljubček,	povej	po pravici, da ti je dano na voljo, katerega	A
okoli vratu in ga vpraša: ‚Moj preljubi ženin,	povej,	kdaj bo najina poroka?’Reče ji, da se mora počakati	A
spravi lepo spat; kadar se iztrezni, mu pa le	povej,	kar mu gre, pa boš videla, kako ga bo sram.	A
Prešeren: »Ali res? No,	povej	katero!«Jaz: »Ali ‚Nuno in kanalčka’?« Prešeren	A
vsi Slovenci osli.« Matija ga zavrne srdito: »	Povej	ti svojemu očetu, da je največji osel on sam	A
Prosimo te, pojdi k duhovnim gospodom in jim	povej,	kaj si videl in slišal.Gospodje bodo že sami	A
hosti, ga pokliče k sebi in mu reče: »Ti, zdaj	povej	zlepo, da si mi posekal tole bukev.Če boš spoznal	A
posteljo, ki se dobi v našem preljubem peklu.	Povej,	če si zadovoljen?« Kmet odgovori ves ginjen	A
dekliški semenj! ◆ Dolenjec Belemu Kranjcu: »	Povej	mi, prijatelj, ki hodiš zmerom po svetu, kako	A
misel, da bi jo vprašal: »Hej, Keza kezasta!	Povej	in mi odgovori, zakaj nosiš dva rogova na glavi	A
nosiš dva rogova na glavi? Daj, zgani se in mi	povej!	«‒ O, še nikoli se Kekec ni domislil tega.	A
majhen košček greva in potem se vrneva ... Toda	povej	mi, Jerica, ali poznaš pot, ki drži čez gore	A
poznaš, pridi, deco nas poglej, pot pokaži nam,	povej!	« Kekec je piskal in pel.	A
je rekel prijazno. »Kar lepo vstani in nam	povej	vse po pravici.Poznam te, Jerica, ker sem te	A
poznaš ‒ pridi, deco nas poglej, pot pokaži nam,	povej!	... «	A
Pa si jih ti videl? O,	povej	mi, ali so bili strašni?« »Kaj jaz vem!« je	A
Zato pa pride gotovo ...	Povej	mi, Kekec, ali je resnično tam zdolaj gaj vile	A
Ti boš vedel zagotovo, ker ti veš vse. Pa mi	povej,	da bom vedela.« Kekcu ni kazalo nič drugega	A
Ali te kaj boli? Daj,	povej	mi, Tinka!« Tinka je odprla oči in bolestno	A
ki je na glas vzdihnila in rekla jokavo: »O,	povej	mi, Kekec, kam sva prišla pravzaprav?Ali imava	A
»Znaš pa gobezdati, resnično znaš.	Povej	mi, kdo ti je tako dobro namazal jeziček?‒ Kaj	A
Ali se me bojiš, Jerica?	Povej	mi lepo, ali se me bojiš?« Jerica se je nasmejala	A
Kaj dela Tinka?	Povej	mi brž, Kekec, povej mi brž!« Kekec se je zasmejal	A
Kaj dela Tinka? Povej mi brž, Kekec,	povej	mi brž!« Kekec se je zasmejal onkraj zida.	A
je pojedel Prisanek?« jo je nagovoril Kekec. »	Povej	mi lepo in naravnost: ali te je tepel?Ali te	A
Ha, Tinkara? ‒ Kar hitro	povej,	ker sem mu obljubil, da ga zmikastim, če bo	A
zaspal in ne bom nič več stokal. Kar hitro mi	povej,	koliko zahtevaš zanjo!« Kekcu je od samega strahu	A
nisem utegnil ... Hej, Kekec. Kar po pravici mi	povej,	koliko koz si izgubil danes?« »Nobene, stric	A
Pa kdo si ti, pobič? Daj,	povej,	da se ti morem zahvaliti ... «	A
Jerice in Tinke ni nikjer ... Dej, ljubi Volkec,	povej	mi, kam so odšli naši? Saj si jih videl, gotovo	A
Skrbi me, Volkec, skrbi ... Zato mi pa	povej,	da me ne bo tako skrbelo.« Volk se je trikrat	A
Ali si resnico govoril, pobič?	Povej,	povej!Zakaj če je Bedanec doma, pobegnem takoj	A
Ali si resnico govoril, pobič? Povej,	povej!	Zakaj če je Bedanec doma, pobegnem takoj domov	A
Ha, Tinkara?« je govoril sestrici. »	Povej	mi, kdo ti je spet natvezel to novico?Ha, Tinkara	A
Pa tudi h Korošcu grem služit. Daj,	povej	mi, ali imam še daleč?« Dolgi deček mu ni odgovoril	A
Saj nimam vzroka, da bi te nabil. Samo to mi	povej,	zakaj ti mene ne pustiš v miru?Kaj sem ti storil	A
‒ samo v miru me pusti, pa sva prijatelja ...	Povej,	zakaj me ne moreš videti?Daj, reci, zakaj me	A
bi ne bil bežal na vso sapo ... Kar hitro mi	povej,	kam si skril Mojco?« »Oj, teta Pehta!« je odgovarjal	A
Ti dobro veš, kdo se je splazil na senožet.	Povej,	Rožle, pa ti ne bo hudega!« »Kekec je bil, teta	A
me ne bole,« je odgovorila Mojca. »Samo to mi	povej,	Kekec, ali bova kmalu doma.« »Kmalu, kmalu,	A
Ali kali? ‒	Povej	nam, kje si našel siroto?« A Kekec ni odgovoril	A
si se me ti bal, ha, Kekec? Kar odkrito mi	povej,	če si se me bal!« »Zakaj bi se vas bil bal?	A
dolino. Daj, zgani se, neumni volkec, pa mi	povej,	če hočeš iti z mano od tod?Samo z glavo pokimaj	A
njem in mu nisi privoščil lepe besede. Daj,	povej,	Kekec!« A Kekec se je naglas zasmejal.	A
vodim domov, da bo stražil hišo ... O, Rožle,	povej,	kako je pri vas doma?Ali ste se kaj bali zame	A
Ali je res to? Daj,	povej	mi še enkrat, Kekec!« Kekec mu je pokazal stekleničico	A
kozavi obraz in ga vprašala: »O čem govoriš?	Povej	mi naravnost, saj veš, da sem v skrbeh kot nihče	A
Primož, ki je gospod med gospodi. A fantu ne	povej	ničesar.Hudobec bi se spuntal v njem in sila	A
medved poškodoval in imaš rane, ki jih skrivaš.	Povej	mi vendar vse po pravici.« »Kaj me bo poškodoval	A
name, tako huda, da bi me zapodila za vselej?	Povej	mi, Nana, da bom vedel.Potem pa grem takoj odtod	A
vesti v sebi, stopi pred grajskega gospoda in mu	povej	resnico, da ne bodo nedolžni trpeli zaradi tebe	A
da mi ne propade preroška slava. Pa mi jo	povej	ti ‒ primero med Košutnikom in Muzljem.Ha, ali	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani