povej (1.101-1.200)

da me je postrašilo za zmerom.« »Povej, Urh,	povej!	« »Že dobro dolgo je tega.	A
kakor da je preslišal; potlej je naročil: »Očetu	povej	vse, kar si slišal in morda še boš na tej božji	A
da sam ne bi vedel, kaj in kdaj ti je treba?	Povej	kratko, razločno in ponižno čakaj, ali si vreden	A
« »Hitro	povej,	kdo te je poslal!« so drugi hoteli vedeti več	A
predolga v tej vročini in prehuda.« »Tako mu pa ti	povej,	da so se Hrvatje pripravili in da so njihovi	A
naših krajih,« so možje naročali Janezu. »In še	povej,	da pojdemo Posavci najprej nad domače gradove	A
molčal, grof je poprijel. »Če si že izbral sam,	povej,	vedeti hočem, samo vedeti. In nič ne bom zaviral	A
tako povem, oče Trlep, nič ne pozabim.« »In še	povej	Miklavu, naj Posavci zastražijo vse brodove	A
Samo eno bi zdajle vzel v misel.« »	Povej,	povej,« so vedečno prosili. »Hm.Čisto mlad sem	A
Samo eno bi zdajle vzel v misel.« »Povej,	povej,	« so vedečno prosili. »Hm.Čisto mlad sem še bil	A
obdrži svojo moč.« »I, pa jo postavi tjakaj in	povej	račun!« Povedal je ceno, da je lahkomiselna	A
zadregi smehljala. . / . / stran 289 . / »Le	povej	mu, ali se ti že kaj mudi,« jo je France dražil	A
in prijazno reče: »Ljuba, dobra moja Neža,	povej	mi, kako je to, da nisi nikoli vesela, kar sva	A
Kaj ti je vendar? Le	povej	mi, vse rad storim, karkoli želiš da boš le	A
Baron reče: »Fante,	povej	mi, kje je kaka hiša, da bi jaz ljudi dobil	A
Med jedjo vpraša baron Pavleta: »	Povej	mi najprvo, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti	A
včeraj, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar	povej,	kaj ti je gospoda ponudila?« »Baron	A
sem prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar mi	povej	najprvo, kako se ti pravi in kdo so bili tvoji	A
odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;	povej,	zakaj to delaš?« Pavle, ves bled in prepaden	A
Slednjič pravi Avguštin: »	Povej	mi vendar, ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo	A
ker drugega opravka nimata. Vendar, Karel,	povej	mi še prej, kako je to, da se ti danes tako	A
najbolj želim, pa se ne upam prositi.« »Če	povej,	če se more, ti bom storil, zato ker rad ubogaš	A
Žlahtno je tvoje srce, o ljubeznivi fant!	Povej	mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem	A
dam zdaj, ker si mi toliko dobrega storil? Le	povej,	le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš	A
ker si mi toliko dobrega storil? Le povej, le	povej	hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš.Tisoč goldinarje	A
se tako trdno brani; zato ga vpraša: »Fant,	povej	mi, zakaj vendar nič nočeš od mene vzeti, ko	A
roke, jo odpre in pravi: »Fant, vsaj to mi	povej,	kako ti je ime in priimek, kaj si in kje si	A
ko prideš na Francosko, pokaži ga moji ženi,	povej,	kako se je z menoj godilo in potolaži jo!Skrbela	A
kar si meni storil. Plavaj srečno, Svetin, in	povej,	povej ...«Tukaj je generalu besedi zmanjkalo,	A
meni storil. Plavaj srečno, Svetin, in povej,	povej	...«Tukaj je generalu besedi zmanjkalo, utopil	A
nejevoljno pogledala mladca: »Kaj te briga!« »	Povej,	če veš,« je zaprosil Ris. »Neokretni se je raztogotil	A
vem,« je odrezal Ostrorogi. »Saj pravim, da	povej,	« je podregal Brkati. »Nočem.	A
Roži se zahvali, da še živiš. Zapomni si pa in	povej	tudi Somu in Turu in Sulcu in vsem, da razderemo	A
izgovarjal, da je zašel. Kaj ga potem čaka, mu pa sam	povej.	Mi je bilo že večkrat žal, da sem tebi, Sulec	A
odgovarjati mladenki. Svetlooka pa je zaprosila: »	Povej	nama, babica!« Bela Ovca se je z bruna, na katerem	A
»Kam je šel Nande? Kje je, Jošt,	povej,	« reče pijani Blaž. »Šel je in plačal je vse	A
tu na tvoji klopi, Bojec?« »To daj, drugič	povej,	nocoj sem že tudi jaz zaspan, le pojdi v božjem	A
ne morem videti,« in jokati je začela sama. »	Povej	mi, kaj ti je, kaj naj storim.Vse storim, kar	A
nadaljuje Mozol, »bom videl, ali kaj veš ali nič.	Povej	mi, zakaj se je izgubljeni sin vrnil k očetu	A
da nosijo ogromno vsoto s seboj; a človek,	povej,	kdo je oni, katerega si omenil prej!« »Poveljnik	A
gorjačami žugali so jetniku. »In ti, pes,	povej,	ni li to resnica?« obrne se Groga k tajniku	A
komtesa pokazala in rekla Šepcu: »Onemu gospodu	povej,	česa bi rad.« Leon je to slišal in počakal moža	A
premišljevala, ne odgovori. »Ti, Pavlina,	povej,	me li imaš kaj rada, potlej te bom nekaj vprašala	A
»Naj bo! ‒	Povej	mi, zakaj mi nočeš razodeti, kako sodiš mojega	A
lažeš!« srdi se Krjavelj. . / . / stran 97 . / »	Povej	rajši, kako sta se seznanila, koliko časa sta	A
ga hišna mati v golido k pomijam spusti!« »	Povej	mi po pravici, Martine, kaj si prav za prav	A
Kaj vsak vé, če jaz vem?	Povej	mi naravnost: kajne, da imaš rada gospoda učenika	A
‒« »Drugo pot boš pravil, zdaj	povej,	ali je šel k moji materi in če veš, kaj ji je	A
zamerila, najmanj pa gospodu vašemu, zato mu le	povej	to. Veš, drugemu ni treba nikomur, samo gospodu	A
petico v roko »stopi k županu, pa mu natihoma	povej,	naj pride k meni še nocoj.«	A
Urh, pojdi!’ pravi, ‚pojdi gor na hribec in	povej	Domnu, naj pride precej, še nocoj, jaz mu bom	A
Radoveden sem.	Povej,	pa grem koj in te ne bom motil.Če pa ne poveš	A
se nečesa domislil, ne pa tebi, prijatelj!	Povej	no dalje, kam se ti je pa zdaj izgubila tvoja	A
Saj veš vse. Pozdravi jo v mojem imenu in	povej,	da ji želim tisoč sreč in da ji ne bom nikdar	A
hišo in ga je imel skoraj kakor svojega sina. »	Povej	mi po pravici, Vilibald,« pravi starejši mlajšemu	A
mati bo že sama večerjo skuhala, pa mi kaj	povej.	« Dekle je zardelo, približalo se, pa ni vedelo	A
tako, ne bom se branil,« odgovori domačin. »	Povej,	kdaj je čas, kdo pa še pojde?« »Šli so poslanci	A
tod, obesimo oba,« pristavi dolgin Samol. »	Povej	nam, Samol, kaj in zakaj čakamo tega človeka	A
upanje, da je še mogoče sina dobiti nazaj. »	Povej	mi, povej, da moj sin živi; izgovori, da mi	A
da je še mogoče sina dobiti nazaj. »Povej mi,	povej,	da moj sin živi; izgovori, da mi ga pripelješ	A
jezna, kar pa je Antona vedno bolj veselilo. »	Povej	mi, zakaj si jokala, potlej pojdem; drugače	A
pastirčka uprl in naglo vprašal: »Kje si to dobil,	povej!	« »Našel,« reče šepec.	A
Ali je nezvesta?	Povej,	bratec, odpri mi svojo dušo in moder svet ti	A
Vidiš in vendar sem se je že naveličal.« »Ali	povej,	razloži malo to reč.Kje jo imaš?	A
ljubiš več, tudi ti ne, da sem te razžalila.	Povej,	sem te li?S katero besedo, povej!«	A
Povej, sem te li? S katero besedo,	povej!	« »Nisi ne.«	A
katero bi si bil dal srce iz telesa iztrgati.	Povej	mi najgrše ime zanjo!« »Nikar ne pozabi, da	A
Ne vem ne.	Povej!	« »Kadar je v panju toliko ljudstva, da bi lahko	A
»Zakaj?	Povej!	« »Samo zato, da bi iz črnih bukev znal prebrati	A
Kaj?	Povej!	Kaj?«	A
strahovih in koliko storij je vedel. Marko,	povej	nam še ti kaj!« In niso odnehali, dokler se	A
koliko jarcev si me opeharil, to mi po pravici	povej,	« ga je baral gospodar. »Za nobenega.«	A
ugašajočimi očmi. Mama ga je božala: »No, le	povej,	Cenek!« »Umrl bom,« je dahnil.	A
sunil konja s pestjo v bok, da je odskočil. »	Povej	mu, da - saj veš - in, da, kaj bi govorila,	A
se oglasi v Pošti. Vencelj bo najbrž še pil.	Povej	mu, da se mudi.Bodo že poklicali Miha.	A
Pa je znova zaprosila Ančka: »Marko!	Povej	mi vendar, kaj sta se ata in mama pogovarjala	A
Sem že prej preveč rekel.« »No,	povej	vse!« je silila vanj. »Naj ti mama pove, če	A
»Ima prav.« »	Povej	ti!«S pestjo je potrkavala ob mizo in hotela	A
Podlipniku je zaigral v levem kotu ustnic nasmeh: »Le	povej	Marku, Manica, naj kar brez skrbi pride po krošnjo	A
»Še kdaj?	Povej	mi, kam si pravzaprav namenjen. Glej, jaz sem	A
Martin, pa pojdi v grad, laglje hodiš ko jaz, in	povej,	da sva posekala, kar je bil nam odkazal.« Oba	A
Da bi tega ne bil doživel! Pa	povej	mi, od kod prideš?Kaj počneš?	A
vzame nekaj malega. . / . / stran 19 . / »Zdaj	povej,	kaj misliš storiti?Ali bo tako, kakor jaz pravim	A
jo silili, pravi: »Saj ciganka tudi tako vé.	Povej,	baba, koliko hrabrih sinov in lepih hčer bo	A
kučmo čez ušesa potegnil, rekel je Francetu: »	Povej	mi po pravici: ali si bil one dni tiste denarje	A
Francetu se čelo zgrbanči. »	Povej	mi po pravici, to ti rečem, če se zlažeš, le	A
pravici, to ti rečem, če se zlažeš, le glej!	Povej	mi, ali si se mu oglasila ali se nisi?« »E,	A
Kaj meniš, da sem neumna!« »	Povej,	ali si se mu oglasila ali ne?« »Nisem se, ne	A
Francetu mi je pravila, kako huda mu bo pela. Ti,	povej	mi sama, ti najbolj veš, ali so ga res zaprli	A
»Saj ga bo gotovo.« »	Povej	mu tudi, naj se mirno in potrpežljivo vede v	A
prošnje bob v steno. ‒ Zdaj pa še kaj drugega	povej!	« Povpraševal je stari fajmošter še marsikaj	A
rožica zlata, da se moram bati tvoje pesti.	Povej	mi vendar, ljubica srčna, ali sem tako grd,	A
reče krčmar in kmalu prinese pijače. »Nu,	povej,	ali si bil res zraven, ko so Peča ubili?« vpraša	A
zabavljaš, stričev?« »Nič, nič,« popravi oni, »	povej	dalje, kako so te zdelali.« »Tako sem trpel	A
nekaj drugega mu je gonilo vso kri k srcu. »	Povej	ji, da jo ljubiš!« dejalo mu je nekaj in razburjenost	A
poslušal pogovor; misli so mu uhajale drugam. »A	povej	mi, kako stoje stvari v trgu!« reče graščak	A
radoval ob zadregi, v kateri je tičal Meden. »	Povej,	prijatelj, ali si tudi tedaj, ko si njo vprašal	A
sedaj ga je pestil: »Daj sem denarje, ali pa	povej,	kje jih imaš.« Miška je stokal in klel, a ganiti	A
ni tvoje morale ni svetopisemskih razlaganj ‒	povej	mi, kako ti sodiš ta čut po ‒ svoje, iz svojega	A
a vendar silil ji je smeh v zardelo lice. »	Povej	mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani