povej (835-934)

dokler se nadalje in do kraja ne pomeniva, mi	povej	po pravici, če me imaš kaj rada!“ Francka	A
stopil bližje k meni in me prijel za ramo. ”	Povej	mi, ali nisem najbolj zavržen človek na svetu	A
se ponižan in razdražen. ”Infanterist Blaž,	povej	no, kako je bilo, ko sta se pobratila s Kristusom	A
Kmet je napol okrenil glavo. ”	Povej	nam, Luka, ki si bil zmerom pošten, kdo te je	A
eno roko in se je z vsem životom okrenil. ”	Povej	no, ti, Luka, kam pa si dejal tiste bankovce	A
zgrudil in je nagnil glavo na prsa. ”Še to	povej:	kako si storil?Razloži nam, potem boš spal.	A
Tako! Pa še to	povej:	kam pa si spravil bankovce?“ ”Za hišo sem	A
O, da bi mogel vzdigniti glavo!	Povej,	prijatelj, ali je danes jasno nebo, ali sije	A
... Taka je moja zgodba, taka moja bridkost.	Povej,	če moreš, kam drži pot iz te predpustne noči	A
povedala ... rada bi sama govorila s teboj ...“ ”Kar	povej,	dušica, kar govori, nič se ne boj!... Kam pa si	A
. / stran 256 . / ”Ti ... tovariš Severin ...	povej	mi kar naravnost.“ ”Kaj da bi ti povedal	A
Da ti povem, praviš?“ ”	Povej!	“ ”Nocoj ti lahko razodenem, čas je!	A
okrog njega s težkimi, zaduhlimi parfumi. ”	Povej	mi, kaj more biti iz tega?Kaj si mislila, ko	A
polju; da bi nikoli ne okusil spoznanja! ”	Povej	mi, kaj pravi ta tuja učenost?“ je rekla mati	A
Nenadoma je mati izpregovorila: ”	Povej,	kaj bereš!“ ”Nemško je ... ne morem tako povedati	A
zategadelj bi me stvar ne bolela posebno ... Ali	povej	mi, Ana,“ - hodil je po sobi in se okrenil hipoma	A
veselja, temveč samo iz neke vrste rodoljubja. ”	Povej	no -“ ”Saj sem ti bil povedal: komedija!	A
”Kaj pa ti delaš?	Povej	mi po pravici: ali res misliš, da bi mogel kdaj	A
Saj te poznam, ne skrivaj se!	Povej	mi: koliko večerov je bilo pač, ko si hodil	A
žalost, strah in smrt? . / . / stran 68 . /	Povej,	čemu ti moja srčna kri, samo reci, čemu, pa	A
si jo brez strahu od kaplje do kaplje; samo	povej	- čemu?“...	A
”Saj se ji smejem ... v srcu!	Povej	do kraja!“ ”Nazadnje ga je zalotil, grešnika	A
Pripoveduj!“ sem ga prosil, ko sva sedela ob vinu. ”	Povej	mi, kaj da si izkusil in kaj občutil!Saj to	A
»No, kaj nameravaš?	Povej	nam o svojih načrtih!«Jakob se je začudil, zakaj	A
Prijatelj, nehaj! Večerni gost ti moj,	povej	mi zgodbo brez sramote greha!- Ali črno senco	A
prahu mestnih ulic in tesnih mansardah. Toda	povej	mi, ali niso le sanje?Ali ni oživela samo slika	A
Nevarnost je bila velika, moja lepa mlinarica!	Povej	mi po pravici in nikar ne misli, da govoriš	A
Pozno je že bilo, ko je rekel Maricelj: ”	Povej	mi, Francka, če bi rada slišala genljivo zgodbo	A
na svetu. Zato, da bo za zmerom potrjeno, mi	povej	še na ta zadnji dan po pravici, če me imaš rada	A
kakor se meni godi!“ . / . / stran 35 . / ”	Povej,	zakaj si tako žalostna, da še govoriti ne maraš	A
ne ugrizne, ljudje pa so hujši od živine! Kar	povej,	še nocoj povej, da pojdeš!Če si sama ne upaš	A
ljudje pa so hujši od živine! Kar povej, še nocoj	povej,	da pojdeš!Če si sama ne upaš, pojdem s teboj	A
bi!“ je rekel Pavle tiho. ”Zdaj pa mi še to	povej:	da pride ona nocoj ta večer v to izbo, vsa uboga	A
pomislila in je rekla: ”Zdaj pa mi naravnost	povej,	kako bi ga sprejela in pozdravila, če bi se	A
nasmehnil. ”Ali mi daj vrečo cekinov, ali pa mi	povej,	kako bi šel brez težave na oni svet.“ ”Zaradi	A
deželo, zoper njo ni pomoči.“ ”Le če je zdrav,	povej,	“ je prosila Mana. ”Zdrav na vso moč.	A
nego dvanajst goldinarjev. Če ti je preveč, tak	povej!	“ Peter je odkimal.	A
Zapojva nalašč: Ljubca	povej,	povej ...“ Zapela sta prvo kitico in sta	A
Zapojva nalašč: Ljubca povej,	povej	...“ Zapela sta prvo kitico in sta umolknila	A
Na odgovor te kličem, ne k molitvi!	Povej,	odkod da si, zato da te poženemo tja, ker se	A
Župan je pogledal biriča. ”Zdaj pa ti	povej,	Martinec, če živi v prisojniški fari še kakšen	A
lepša reč je ljubezen do bližnjega. Ampak zdaj	povej	očitno, župan prisojniški, kdo je zatajil oboje	A
dečko,« ga sprejme gospodar. »Na, sedi in kaj	povej.	Noč je še dolga in Kučar je teman.«	A
Mikec, nov klobuček, na, Magdici pa krilce.« »	Povej,	Vid, kako je bilo v Turčiji,« silijo radovedni	A
Povedal sem že trikrat,« se otresava fant. »	Povej,	jaz še nisem slišal,« sili Adlešič. »Niti v	A
njegovi kompaniji. ‒ Nu, Bara, tudi ti kaj reci,	povej,	kako ti je.« »Ah!« se stisne dekle k fantu.	A
Tisto klanje je bilo ostudno! ‒ Nu, Bara,	povej,	kako ti je.« »Ah, tu je pusto, ko ni tebe, naše	A
Samo gleda, posluša. »Daj,	povej	nam, kako je doli, Herbart,« sili vanj Judita	A
sede,« jo pogleda mati. »Sedi, Herbart, sedi in	povej:	si lačen, žejen ali truden?« »Ni treba, mati	A
pričakujejo pripovesti graničarja. Herbart,	povej,	povej!Toda junak ne more zbrati besed.	A
pričakujejo pripovesti graničarja. Herbart, povej,	povej!	Toda junak ne more zbrati besed.	A
« »Aman**!« prosi Turek. »Kam ženete naše,	povej!	« sili Juran v dušmana. »Aman!« ponavlja ranjenec	A
»Aman!« ponavlja ranjenec. »	Povej?	« »Aman!« * zasramovanje Turka ** milost »Jaz	A
pomoč ** dolga puška . / . / stran 59 . / »Pa mi	povej,	kje je selo Prapreč, ti lepa bula*,« ji strga	A
Pustite to, pustite!« sili žena v Uskoke. »	Povej,	krščanska žena, kje so naši, kje?« ponavlja	A
Poleg tebe me ni strah nikogar.	Povej,	kako je tebi, oče!Tako molčiš in nič ne poveš	A
nekaj, Lipe. Če boš kaj videl Šimna, mu le	povej,	da naj moj nos pusti na miru in naj svojega	A
je takšen ko otročja prešica.« »Le sama mu	povej,	Marjanica,« je odvrnil dobrodušno hlapec, »jaz	A
»Grem!« »Da bo vedela,	povej	ji no, povej naši Anici, naj le tebi napravi	A
»Grem!« »Da bo vedela, povej ji no,	povej	naši Anici, naj le tebi napravi srajce.Tebi	A
Lipe je hotel iti. »	Povej	ji,« je klical za njim Tomaž hlineč resnost	A
»Morda ni Lipe dovolj pameten in priden!	Povej	raje, Juri, zakaj hočeš ti, da mora iti!Ali	A
čuden z menoj. In tega ne morem prenesti, Juri,	povej,	ali si močno trpel, ali ti je močno hudo?«	A
»Torej ne tajiš!« je nadaljevala Katra. »	Povej,	no, potem še to, kako da nisi ostala pri njem	A
Zakaj si se sploh vrnila?	Povej	no!« Anica je z blaznim smehom motrila	A
na Peči odslej, lepo! Le bodi odkritosrčna in	povej,	da tega čakaš težko.Naj umrje, da bo mir.	A
nji in vprašal: »Lepo te prosim, Marjanica,	povej	mi, kdo je bila?« Tedaj se je Marjanica	A
postelji je spala. Za sveto ime božje, Marjanica,	povej	mi, kdo je bila!« Marjanica se je hudo	A
Zdi se mi, da ti smem.	Povej	mi po pravici, ali nisi tudi ti onih misli,	A
nisi obdolžil tudi ti tedaj, ko je umrl Juri?	Povej!	« »Ne vem, kdo bo neki vse to mislil	A
Neža pa je vikala: »In zdaj	povej,	kje je grši človek od tebe.Redila sem te.	A
Kaj? In zdaj	povej,	kakšna neumna koza sem jaz, in kako da letam	A
koza sem jaz, in kako da letam za moškimi.	Povej,	kar povej!« »Tega nisem rekel,« je izkuša	A
jaz, in kako da letam za moškimi. Povej, kar	povej!	« »Tega nisem rekel,« je izkušal Šime	A
Bog te hoče. Pojdi, sinko moj, pojdi, in mu	povej,	da mi je hudo, hudo!« Vse, kar se je	A
žena plaho ozrla in dejala šepetaje: »Pa ne	povej	nikomur, da si me srečal.Me iščejo, sem jim	A
hotelo podrhtevati kakor v joku: »Ma-ti!« »	Povej	stricu, Petrček, kaj naj ti prinese!« je bodrila	A
nasmeh. . / . / stran 14 . / »Kar reci, kar	povej,	« je velel duhovnik.»Morda bi rad brlivko ali	A
molila zaspano in izpraševala: »Jezus, moje dete!	Povej,	kako se ti bo godilo na sam veliki petek?«	A
hvali dneva pred večerom,« je odvrnil Štampa. »	Povej	mi rajši, ali nimaš praznega kurnika?« »Nimam	A
cerkvena vrata pri Svetem Danijelu. Stopi v grad pa	povej,	kakor je prav, kakor je pisal tisti tvoj padrone	A
delu pa ni treba. In če boš kdaj ženo imel, ji	povej,	da si poznal Štampovega gospoda niz Modrejce	A
za roko in vprašal resno: »Zdaj pa ne taji in	povej	po pravici!Saj si si samo zmislil!	A
Pravičen naj bo,« je odvrnil vikar in vprašal: »Pa	povej,	kako stoji tam v besedi judovski, v tisti prvi	A
Kdo jo obrača? Tistemu	povej:	Cepoli, ne obračaj besed!Ne meni!	A
mimogrede sicer, a je videl v vseh eno povelje: zdaj	povej!	In tedaj se ga je polastil prečuden strah, občutje	A
onemela sredi besede: »Zdra‒« »Od kdaj si takó, to	povej!	« je bruhnilo iz njega in je stopil odločno za	A
Jaz pa sem jim več ko oče in mati.	Povej	jim, naj se ljubijo!« Tedaj je vikar Janez doumel	A
Ali si gluh?	Povej,	kako je to!Ali je od Boga, da Tone poslej ni	A
rekel gospod Štefan trpko prizanesljivo, »nu,	povej	še kaj pa pij.« Anže je poslušno pil in govoril	A
pridno pil. Tedaj je dejal župnik: »Tako, zdaj pa	povej,	čemu so te poslali.« Anže je vzdihnil, pogoltnil	A
sem.« »Vidimo,« je prikimal resno župnik, »le	povej	še, zakaj!« Anže je globoko vzdihnil in nato	A
da smo na Kneži doma in ne v Podmelcu? To	povej	v uradu.« »Bom povedal, kakor želite,« je pritrdil	A
plakal nekdo daleč, daleč ... »Tolminka mala! Pa	povej,	kaj je najboljše?« »Češnje, stric, gospod Bog	A
Premakni Jalovnik, Štefan, če moreš, obrni Bačo!	Povej	kozlu, da so planine, kjer se more skriti, povej	A
Povej kozlu, da so planine, kjer se more skriti,	povej	volu, da ima roge.Povej jim, da so ljudje in	A
kjer se more skriti, povej volu, da ima roge.	Povej	jim, da so ljudje in da je pravica za vse ljudi	A
Takrat je vprašal župnik tiho, skoraj šepetaje: »	Povej,	Neža!Naj bo karkoli!«	A
s človekom, ki sta se vajena od mladega; »ti	povej,	če je pregrešna ta zadnja slà v meni.Ubil jo	A
znata ti pa tolminski Defacis pomagati. Daj nu,	povej!	Takšnih rož mi daj, da mi odleže.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  335 435 535 635 735 835 935 1.035 1.135 1.235 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani