povej (735-834)

”To da je resnica, to da ni laž?	Povej	mi, gospod: kaj je mogoče, da gonijo v ječo	A
je ležal še zmerom neprijetno na prsih. ”Ne	povej	nikomur, Pavlica; ná, Pavlica, krono!“Pavla	A
naj te vbogajme redim že na mlada leta? Sam	povej,	kaj bi rad bil!“ Kurent je dolgo pomislil	A
Blagó táko ali táko, svoje cene je vredno! Kar	povej	ceno, jaz povem svojo!“ Kurent se je uprl	A
išči, Bog te bo vodil - kadar ga najdeš, drugim	povej!	“ Tako so pele gosli.	A
Za koga bi stiskal?	Povej	po pravici!Ná jih, te groše, le varno jih spravi	A
zdaj moj govor, pa si ga zapiši in še drugim ga	povej!	“ Kolikor jih je bilo veselih bojarjev, vsi	A
srcá, B, ti življenje moje in sreča moja,	povej	mi, ah,razodeni mi, kdaj osreči ljubezen tvoja	A
treba je nedeljske rute in nedeljskih kodrov. ”	Povej	Kočarju, da naj pride!“ je rekel gospodar ...	A
popolnoma neslovniškem jeziku. ”Zdaj pa mi	povej,	Egon, ali pa ti, Stožer, ki si učenjak: ali	A
odela s tisto napol moško suknjo ...“ ”Razločneje	povej!	“ je rekel Egon. ”Ženska, kakor bi jo jaz	A
Alma, kdo te je žalil?“ je vzkliknil Egon. ”	Povej	mi tistega, ki te je žalil!... Ne smeš odtod,	A
-- me je prešinilo in nič več nisem videl ...	Povej	mi, Marta, zdaj, če sem grešil v svoji neveri	A
žalost, tvoja žena sem. . / . / stran 256 . /	Povej!	“ Pogledal jo je, ko je stala pred njim, še	A
”Ni treba!“ je mrko odgovoril Jakob. ”Le	povej	mi, kje da je tista pomota, prikrita ali gola	A
bi me užalila?“ je jecljal Jakob. ”Le to mi	povej:	kako da so tiste podobe vse mrtve in tuje?Kje	A
Prav res se bojim, da sem te užalila; toda	povej,	s katero besedo?“ ”Nisi me užalila!“ je s	A
”Zakaj da ne?	Povej!	Rad bi vedel!“ je vzkliknil Jakob in je stopil	A
drugo izbo, je bil na mizi pripravljen čaj. ”	Povej	mi, kako si misliš mojo podobo?“ je vprašala	A
plala kri v obrazu od sramu in od strasti. ”	Povej	mi, čemu se ti smilim?Ne maram usmiljenja!	A
Ne maram usmiljenja!	Povej	mi, kaj vse tiste besede, ki jih ne razumem	A
bi namesto milosti dobil zasmeh! Ne odlašaj,	povej!	“ Nalila mu je čaja.	A
vzkliknil z glasom polnim bolečine in grenkosti: ”	Povej,	čemu me mučiš?- Ali je gola prešernost?	A
misel? Če je zlohoten namen, brezčutna misel -	povej	naravnost, da bo kelih na dušek izpraznjen!	A
”Boljše se mi bo godilo! ... Ali to mi	povej,	zdaj, ko je že vse določeno in razsojeno: rekel	A
ko sem razbil s pestjó tisto ponočno spako ...	Povej	mi: da sem bil ustvaril tvojo podobo, kakor	A
da nikoli nisem bil za take reči! Po pravici	povej:	ali bi se ne smejala, če bi se te oklenil z	A
”Odpri, Fanny!“ ”Prej	povej,	kako ji je bilo ime!Saj sem le tako vprašala	A
nosil rože ter ji zlagal pesmi na čast? To mi	povej!	“ ”Fanny, ne tega imena, ne teh besed!	A
si naslikal Miro!“ Jošt se je nasmehnil. ”	Povej	sama, če bi bilo to mogoče!“ Ozirala se je	A
slišal, obraze, ki jih boš videl. Tudi to mi	povej,	kakšen je vrt nocoj, če rože še tako dišijo	A
sem sama; zakleni duri in pojdi ... In vse mi	povej!	“ Jokec je postavil na mizo kozarec vode,	A
Edvard in bo prašal: Kako je s Tinko, za Boga,	povej	mi, kako je z njo!-- In vse mu bom povedal.	A
-- ”Vse mi	povej,	Jokec!Kaj ti je pripovedovala Tinka nocoj?“	A
Govori! Vse	povej!	“ In Jokec je pripovedoval, da so rože vse	A
ustnice pa so se smehljale. ”Zdaj je luč, zdaj mi	povej	vse še enkrat, Jokec, morda bo bolj veselo;	A
”Da bi se torej prodal?	Povej	brez ovinkov: komu, kako in za koliko ceno!	A
Tončka, da si lepa in da te imam rad. Pa mi še	povej:	ali je krčmar tvoj oče ali tvoj gospodar?“	A
”Za Boga, žena, kaj ti je?	Povej	mi vsaj naravnost, kaj sem ti storil!“ ”Ná	A
je zdaj s tabo in kaj je z mano?“ ”Le to mi	povej,	“ mu je pogledal Kačur pazljivo v oči, ”kako	A
sem bil takorekoč ... premagan, na tla pobit. ”	Povej	mi, prosim te v imenu božjem in vseh svetnikov	A
imenu božjem in vseh svetnikov, kaj bi rad!	Povej	brez tistih nepotrebnih, oblizanih, na prečo	A
Ne maram več čakati, ne maram, ali slišiš?	Povej	mi naravnost, brez ovinkov, če me misliš ubiti	A
”Kako ... trakulja?“ ”Torej	povej	že, kaj hočeš od mene!“ V svoji razburjenosti	A
Kobar, jaz sem Jožef Mrovec! - O Krištof Kobar,	povej,	kako sem zaslužil to od tebe?“ Razjokal se	A
Kobar. Če bi me bil kdo vprašal v tistih dneh: ”	Povej	po pravici in brez laži, kdo si in odkod?“ bi	A
poiščem Morálo; a vodi me Pegaz, ljubljenec moj ...	Povej	mi, morda je posetila tebe, morda si se ji ti	A
izmed vrednih ...“ ”Milkovič, prijatelj moj,	povej	vendar, ali je dopisnik že kdàj videl Marálo	A
steklenico vina in dvoje kozarcev. ”Pij ter	povej	brez hinavščine, čemu si bil primotovilil na	A
in da je mati zelo velika. ”Kdor je storil,	povej	sam!“ Molčali smo; vseh nas je bilo strah	A
naravnost v obraz. ”Kako da si naredil, še to	povej!	“ je ukazala mati.Nogé so se mi tresle tako močno	A
vzdramil, je bil materin obraz resen in bolan. ”	Povej!	“ je ukazala. In izpovedal sem se, kakor pred	A
boš spametoval?“ ”Rad bi se spametoval, toda	povej	mi, kako bi to storil!“ ”Z besedami ti ne	A
Ali bi rad, da ti povem nekaj veselega?“ ”	Povej!	“ ”Vsa domovina je že polna novih idej; vsi	A
slovesa, ni prišla ponj, ljubezni je hotela. ”	Povej	razločno ... in mi daj roko!“ To se pravi:	A
Povej razločno ... in mi daj roko!“ To se pravi:	povej	razločno, ne, če me ljubiš, temveč, da me ljubiš	A
koprnela, izgubljena otroka, po mraku in bolesti ...	Povej,	ali hočeš nazaj?Ne izpustim te!	A
Daj, da te spremim!	Povej,	kje stanuješ?“ Skoro osorno mu je iztrgala	A
”Zbogom, Marica!“ ”Ne bodi tako čudna,	povej	mi še kaj!Zato sem prišla k tebi, da bi se razgovori	A
”O, Metka, zakaj nočeš z nama? ... Glej,	povej,	Metka, kaj se ti je zgodilo!“ ”Zbogom!“	A
”Čemu se jariš?“ ”Ne, ti	povej:	čemu si čakal, da me udariš?“ Majer je zlovoljno	A
videl, kanalja, ki gobezdaš, da bi skrival --	povej	mi, ne izpustim te prej!“ ”Kaj bi videl?	A
Molčala je. ”Kar	povej!	Jaz nimam skrivnosti ... jaz ne!“	A
razjarjen prednjo: ”Napiši račun ali ga pa kar	povej	s svojim prokletim, strupenim jezikom, pa spravi	A
”Ali ne misliš nehati? Če ne misliš,	povej,	da pojdem jaz na to stran, ti na ono!“ ”Saj	A
odnekod izpod sence: ”Kakšna da je vojska, to	povej,	Matijče ... povest pripoveduj!“ Matijče je	A
Mračilo se je. ”	Povej,	Anka!Ali ostane naš ata do konca v vojski?“	A
Spomni se na svojo mater, nanjo, ki je v grobu!	Povej,	kaj bi ne šel po golih kolenih, odkopal grob	A
in na jok mu je bilo. ”Vesel sem, Janjek ...	povej,	kaj bi rad za god!“ ”Žogo!“	A
”Kaj bi rad, Janjek?“ ”Vseeno mi	povej,	kaj mi misliš kupiti še nazadnje.Dolgo je še	A
”Miha!“ je zaklical župnik. ”Miha,	povej	mi, ali nisi ničesar slišal ponoči?“ ”Kaj	A
glasom, kakor da bi prosil usmiljenja. ”Miha,	povej,	Miha, kaj nisi bil sinoči pri Gašperinu?Ali	A
je vstal in se je sklonil preko mrtveca. ”	Povej	mi, kdo si, da zadobi moja duša mir!“ Zgenile	A
ki se je zatajeval iz same hudomušnosti. ”	Povej	mi, zakaj si bil prišel k meni ob tako poznem	A
zakaj si bil prišel k meni ob tako poznem času?	Povej	mi, kaj hočeš od mene, da si tako prišel ter	A
konj, ki vesta vselej, kdaj imata zadosti! Pa	povej	rajši, odkod si in čigav, zato da bom vedel	A
Voznik se je okrenil. »No, človek,	povej,	če si kje doma!Jaz zavijem na levo!«	A
pesmi in ki te spravi pod mizo kozarec cvička.	Povej	mi, zakaj visiš tam tako klavrno, a ne da bi	A
dragi moj godec, že se bliža poslednja ura. O	povej,	sporoči, kaj si že čisto pozabil name?Kaj je	A
živine v hlevu, ki ima krme dovolj in duše nič. -	Povej,	o sosed, razloži mi, kako je bilo o matjaževanju	A
- Kaj nas učiš, popotnik?	Povej	nam: kaj je treba storiti? Zasmejal	A
in njegovo smrčanje, ko je zaspal pod mizo.	Povej	mi, o nevestica, zakaj pa so bledela tvoja nežna	A
kaj nimaš vsega dovolj, česar ti srce poželi?	Povej	mi, kaj želiš, da ti urno postrežem.«	A
spoštljivo, če ni še blizu njegov veliki čas.	Povej	mi, katera veža drži do njegove izbe in če je	A
izpolni obljubo, ki si jo bil storil, ali pa vsaj	povej,	kdaj napoči tvoja ura, zato da se vrnem in oznanim	A
in sestra napol nagnili k tujcu. ”Zdaj kaj	povej!	“ Mlajši brat se je naslonil ob mizo, na njegovem	A
vztrepetavale smehljaje in pomilovaje: ”Zdaj	povej,	kako da je v deveti deželi, povej zdaj!Rad bi	A
pomilovaje: ”Zdaj povej, kako da je v deveti deželi,	povej	zdaj!Rad bi že slišal, kako je tam, kjer so	A
iz pogače, hiše iz cukra in jabolka zlata.	Povej!	“ Tujec sin je sedel visoko vzravnan, glavo	A
in pravim: Zdaj poslušaj, Minka, nato pa mi	povej	svojo sodbo naravnost, brez strahu in brez ljubezni	A
ste že kdaj videli tako nedolžnost, gospod? ...	Povej	gospodu, kakšne brke ima tista imenitna prijateljica	A
dlani troje jajc; dvoje je bilo načetih. ”Zdaj	povej	po vesti in pravici, če so ta jajca trda, ali	A
... Na, ti poglej, ki imaš oči!	Povej	po vesti in pravici, če so trda ali mehka?“	A
Sprva me je obšlo samo neizmerno začudenje. Dà,	povej	mi, prijatelj, ali bi se ti ne čudil, ko bi	A
za roko in nič se ni branila. ”Zdaj mi vse	povej,	kako ti je ime, čigava si in odkod, vse kako	A
je tako tiho, da me je izpreletelo do srca. ”	Povej	mi najprej, preden ti sama povem: ali me imaš	A
padale na srce. . / . / stran 277 . / ”Vse	povej!	“ Sedla je na zofo, ni me pogledala in je	A
Kadar pride, ji povem, vse do konca ji povem!“ ”	Povej	še ti in ... kakor je božja volja!“ Pogledala	A
morem ogniti, kamorkoli se okrenem. Zatorej	povej	nakratko, koliko bi rad in kaj!“ Tujec je	A
ker ni soka iz debla, da bi nam dajal moči.	Povej	mi, odkod ti je prišla navdušenost za delo,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  235 335 435 535 635 735 835 935 1.035 1.135 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani