povej (335-434)

gledal njegov obraz v zrcalu. »Eno stvar mi	povej,	Johan.Si jo kdaj spremil domov, ko sem bil na	A
Pogledal me je z zaupljivimi mrzlimi očmi. »	Povej,	če ni to krivica.« »Je.«	A
menoj in me gledal tja na posteljo. »Nikomur ne	povej,	« je malo prosil, malo grozil. »Bejž no,«	A
Vstal sem in za korak se je umaknil. »Še kaj	povej,	« je rekel in stresel s pištolo proti meni.	A
Bil je bled. »	Povej.	« »Kaj naj povem?«	A
Se spomniš Masade? Kje si, Leonca,	povej	mi, kje si?Bila je v bolnici, kri ji je tekla	A
Kdaj si nazadnje slišal kako komando? No,	povej,	brihtna buča.Je sploh slišal nisi!« je kar vzcvetel	A
Molči, žena, da povem do konca! Vrni se in jim	povej,	da je najin sin z letalom prebegnil v Avstrijo	A
Ponosno je dvignil glavo in zravnal ramena. »Ja,	povej	jim, da ni hotel ubogati povelja in vreči bombe	A
»da bom povedal na kakem ženitovanju.« »Le	povej;	a ti ne bodo verjeli,« ugovarja Rožanec. »O	A
biriču, da te odpelje. . / . / stran 83 . / Hoj,	povej,	koliko let imaš, grešnik sivi, in kolikokrat	A
trije od lakote in da vam je samo za denar.	Povej,	koliko potrebuješ, da bo konec norosti!« »Oho	A
zložno, taka je sodnijska navada, če še ne veš.	Povej	ti, Miha, kaj je zakrivil ta človek, ki stoji	A
»Koliko hočeš, hudič?	Povej!	« zavpije Rožanec togoten, in tudi Juriju se	A
« »Nič se ne boj, Miha,« pravi Premec, »pa	povej,	koliko je bilo, da bo Juri tudi slišal.« »E	A
hočeš, da ti povem?« nadaljuje Štefan. »Le	povej!	« »Pa saj vidim, da me ne poslušaš.	A
nekaj lepega ti bom povedal!« »Kar gredoč	povej!	« »Rozalka, kaj praviš? kako ti misliš? kaj bi	A
pusti vendar te neumnosti,« se jezi deklica. »	Povej	mi kaj pametnega, potem te bom rajši imela.	A
Toda pustimo to govorjenje, ki ne velja nič.	Povej	rajši, če pojdeta z očetom na semenj k Sv. Andreju	A
vedel, da pride gori, a to je ni potolažilo. »	Povej,	kje si jih dobil!« je rekla; »sama si jih grem	A
Za to je še čas.« »Zdaj mi pa še	povej,	kako sem prišel snoči domov!« »I, lepo.	A
obetala, zato je bil Štefan tudi po pravici hud. »	Povej	vsaj kak čas, naj bo že, kadar hoče!« jo je	A
Saj vidiš, da ni Rožanca tukaj.	Povej	rajši, ali je res iztaknil žandar Primoževega	A
Da si le ti še prišel!	Povej	mi še, Juri, kako se ti godi!Jaz težko govorim	A
»Tole bo še za večerjo. Zdaj pa	povej,	Tone, kaj bo dobrega!« »Vprašat sem te prišel	A
pohvalil. »No, Gašperček,« je zdaj dejal, »ti pa	povej,	čigava je ona njiva ob robu!« »Strica Toneta	A
pravim jaz.« »Pusti te marnje, Tetrev, in	povej,	čemu si pravzaprav prišel!« »Dobro, da si me	A
»O tudi tudi,« je dejala mati. »	Povej	no, Tomaž, kaj se je zgodilo s polomljenim Mihom	A
se mi zdi, da mi je še otroci ne verjamejo.	Povej	mi rajši kaj o pisatelju Urbanu Škorcu!« »Navadno	A
Oh, kdo te bo poslušal!	Povej	vsaj, zakaj nisi šel kosit!« »Zato, ker naj	A
bom sunila, da se boš po dvorišču pobiral.	Povej,	koliko si zapravil!« »Ha, ha, ha,« se je smejal	A
burke,« je dejal Tomažon, »ker si že prestara!	Povej	naravnost zadnjo besedo!Ali daš kravo za sto	A
Ne govori tako!« »No,	povej,	kdo je pod mojo streho?« »Tonček, uboge Marjete	A
enkrat se boš moral vendarle lotiti kakega dela.	Povej	mi, kaj te najbolj veseli?« Tonček do zdaj še	A
škripcu; že sem mislil, da bo to moja zadnja.« »	Povej	no, kako je bilo!« ga sili Jernač. »Dajte mi	A
ali ne. Če boš videl kakšno izpremembo, pa mi	povej.	« Že drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena	A
srečo? ‒ je vprašal naglo. ‒Ako boš sposoben,	povej	komisiji, da sta dva brata vojaka in si ti edina	A
je rahlo stresla Minko za ramo, ‒ ne jokaj!	Povej	mi, kaj te teži!Zaupaj mi svojo bol, potem ti	A
‒Hej, vojska, vojska! ...	Povej	mi, ali svet ne bi bil boljši brez nje.Koliko	A
Slišalo se je samo ihtenje. ‒	Povej	mi, zakaj si nesrečna, ‒ je nadaljevala mati	A
nekaj trenutkov mogel nadaljevati svoj govor. ‒	Povej	ubogi starki, da sem mnogo molil iz njega in	A
poljubljal sem ga in sem pri tem mislil nanjo.	Povej	ji, da je bila moja največja želja, da bi jo	A
Jože ni vedel, kako bi odgovoril. ‒Prosim te,	povej,	kdo je bil?... In kakšen je tisti spominček?	A
‒Govori mi o Štefanu! ...	Povej	vse, kar veš o njem!...	A
pojdi k materi, izroči ji molitvenik in ji	povej,	da sem često molil iz njega ...Nageljček pa daj	A
Jože je za trenutek prenehal in jo tolažil. ‒	Povej	ji, da sem jo neizmerno ljubil ...Tolaži jo!	A
. / stran 38 . / ljubezen je zakleti grad	povej	mu veter iz ravnic kako je pod perutmi ptic	A
tedaj za dva napravljeno . / . / stran 41 . /	povej	mu veter iz daljav o večni žeji mladih trav	A
ponavljal ta svoj zakaj. . / . / stran 91 . /	Povej	mi, zakaj?Zakaj je to treba?	A
pomeni, če si Rus, a je le prikimal. Ampak,	povej	mi, je povzdignil: imaš kje kak svoj kot?	A
je stresel in se mu od strani zazrl v obraz.	Povej	jim, da se je Bumbaš posral na vse in da jih	A
posral na vse in da jih kurc gleda. Vse tako	povej.	Ani povej.	A
Vse tako povej. Ani	povej.	Fani povej.	A
Ani povej. Fani	povej.	Pištiju povej ‒ tudi Pištiju povej, da se je	A
Fani povej. Pištiju	povej	‒ tudi Pištiju povej, da se je Bumbaš posral	A
Fani povej. Pištiju povej ‒ tudi Pištiju	povej,	da se je Bumbaš posral na vse in da ga kurc	A
obupan in nejevoljen otresal. Pa mi pač ti	povej	‒ kaj je estrada ‒ če si že taka glava? Estrada	A
če te bo kdo vprašal zakaj, potem mu kar lepo	povej:	Zato, ker je mojster Gajaš tako rekel! 24.	A
sem si vsaj za silo povrnil škodo. Zdaj pa:	povej	ti, prosim, to policiji, s čim si jo plačal	A
vesela sebe!« se je pozibavala v vetru. »Ampak,	povej	mi, sonce, ali sem tudi zares lepa?« »Lepa si	A
»Kakšen greh?	Povej	mi, Kotlóvščak!Ali je o veliki noči greh, ko	A
kaj užaljen zaradi tvojih lončenih klobukov.	Povej	mi, kolikokrat si že porabil ta dovtip?« »Mar	A
tvoj svet, kolikor mogoče. Preden umolknem, mi	povej,	čemu vklepajo v Bosni jetnike, ki se nahajajo	A
svobodneje se je sama zabavala z načelnikom. »	Povej	gospodu inženirju, kako smo jahali v Breške	A
katerih se je zrcalila ogorčena inteligentnost. »	Povej	mi, gospodine, s kakšno voljo jahaš pod Konjplanino	A
Stanko pa še ne ve, zakaj je ura ‒« »Mu pa ti	povej!	« je malomarno odgovoril Hren. »Znaj, ura je	A
/ . / stran 168 . / »No kaj so rekli tata,	povej,	Stanko!« je milo povzbudil Vilar.Deček se je	A
je pristopil Bajić v lahki domači obleki. »	Povej,	Katica, v kuhinji, da smo vsi skupaj, in ti	A
Pride dan, pride dan, a sedaj še ni tisti čas.	Povej	kaj drugega!« »Nu ‒ Jovica Milošević je moral	A
očrniti častnika, čeprav samo rezervnega. »	Povej	rajši, kaj dela kaludjer Milošević, s čim se	A
Prvikrat sem jo videl tedaj jokati. 𠆭raga mati,	povej,	kaj se je zgodilo z nami?’ sem zavpil, držeč	A
manastiru?« »Nekaj malega sem slišal, natančneje	povej	ti!« »Dobro.	A
proiznesel načelnik, me je oblastno vprašal orožnik: ‚	Povej,	kakšne vere si, ti, kaludjer, srbske ali avstrijske	A
kar topi se v ustih. Na, Ante, pokusi i ti pa	povej,	kako ti ugaja!« Ponudil je Bobojedcu kost in	A
in se je rabilo takrat v otomanski vojski. »	Povej,	odkod imaš to orožje?« je vprašal orožniški	A
vedro nebo in je zagledal nebeško luč. »Brate,	povej	mi, čemu si me povabil v to samoto?« »Hotel	A
Tedaj na Cetinju si se učila, na ruski šoli?	Povej,	devojka, koliko si stara?« je v slabi srbščini	A
Lisinski je nadaljeval izpraševanje. »	Povej,	devojka, si li stanovala s svojim bratom in	A
»Pusti te babje stvari!	Povej,	s kom se bo dvobojeval Buzduga?« »Z inženirjem	A
A?	Povej!	Ti se smeješ in si misliš: Filister!	A
dvoboj se je zapletel siromak ‒ pa nikomur ne	povej!	V tisti njegovi knjižici se nahajajo dvobojna	A
skalo, vsak si zasluži kruha. Gospodine Franjo,	povej	ti meni, ali se res nahaja v zemlji kamen, s	A
niso menili zanje. S Tunjico sva se ‒« »Pero,	povej,	kaj se je zgodilo s stricem Andrijo.Pozabil	A
posebno, ker nas bolj zanima in je je več ‒ toda	povej	nam ti, o modri in dalekovidni mikado, s čim	A
»Le nikar se ne razburjaj! Vse	povej	lepo po vrsti!Nisi ti prva ne poslednja, pri	A
rogove, a bodel nas ne boš z njimi. Nu, Danica,	povej	nasilniku, da mu tudi brez kinžala ne boš po	A
uganeš, ko bi ugibala vso noč.« »Pa precej	povej!	« je rekla gospa, stopivši po moževe copate,	A
imaš kaj resnega na srcu ali v tistem pismu,	povej	pametno ali pa molči.Menim se za tvoje neslanosti	A
kakšnih sitnosti zaradi Danice, onda odkrito	povej,	da pridem jutri po njo in jo spravim k Grgićevi	A
jadov!« je prekanjeno vzdihnil. »Najprej mi	povej,	kako si prišel h konju.O tvojih jadih se pomeniva	A
pokori z vojsko, vajeno zmage, azijske despote. »	Povej	mi, Lazar,« sem ga vprašal nekoč, ko sva sedela	A
Rad bi se je naučil.	Povej	jo nama še enkrat!«Ni se dal dvakrat prositi	A
pobrskal v dotičnem poglavju zgodovine. Zdaj pa	povej,	kako se ti je godilo v okrožju Sv. Jakoba.«	A
sem moral slišati pomenek obeh sopotnikov. »	Povej	mi, ali na Češkem še tako razgrajate, kakor	A
neumnosti?« »Slišal pač, pa sem že pozabil; daj,	povej	tudi meni, kako je bilo!« »Neumnost	A
čakal nekoga, ki bi ga rad hitro ugledal. »	Povej	mi, ali nisi morda že davi pravil Gregorki,	A
da je Vahuljin. Daj ji ga nazaj in pošteno ji	povej	svojo misel.« Lazar je nervozno pograbil	A
tla in ga onemoglega držali, je segel v žep.	Povej,	kajon, ali si ukradel denar, ali si ga dobil	A
obsedenega otroka. Takrat se pojavi ti na dvoru,	povej,	da umeš izgnati hudiča, udari hčerko s to šibico	A
in mnogo lahko veš. Ker si tako učen, nam pa	povej,	kako se suče zemlja, na desno ali na levo?«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 35 135 235 335 435 535 635 735 835 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani