povej (1.035-1.134)

Če ne, pridem ponjo jaz!	Povej	ji, kakšne so rane, da bo vedela vzeti s seboj	A
očmi in rokami. . / . / stran 116 . / »Kar	povej!	« Ali je bilo zaradi menihov, ali ga je razvedril	A
metali proč!« »A kaj naj storim, to mi zdaj	povej!	« »Kaj nisi tega že vedel, ko si mu ukazal priti	A
mu zapovedal: »Skoči v Gaber do Trlepa in mu	povej,	da sem tiste tri kmetije, ki mejijo z njegovo	A
pošlje tlačane vseh vasi, ki jim župani on, in	povej,	da se to delo ne bo računalo za tlako, ki so	A
Pri opatu pa se gredoč še danes zglasi in mu	povej,	kakor si meni!Sicer bi še zameril, ker si se	A
razumel odložitev tako važne odločitve. ‒ To mu	povej	kar najprej!A povej tudi, da bom z vseh stolpov	A
‒ To mu povej kar najprej! A	povej	tudi, da bom z vseh stolpov svojega gradu dal	A
Urh ga je spazil že od daleč. »No, brž	povej,	kar veš!Pa ne, da bi imel tudi pismo?« ga je	A
Ne klati najprej o strelici in rani, marveč	povej,	da je Ditrik na Svibnem in da se je le nekaj	A
rekel: »Obljubil sem ti, da te ne bom pozabil.	Povej	mi zdaj, s čim bi te nagradil najlepše!« »Da	A
umikala pogled in se držala kakor klešče. »Kar	povej	pa grem in ga zadavim!« »Le, če veš	A
ne posluša grdih jezikov. Stopi do nje in ji	povej,	da ji vsaj jaz prav nič ne zamerim.«	A
- kar tako,« se je umikala. »Vedeti moram,	povej!	« je moža peklo. »Komu bi se zaupala, če meni	A
tisto novico.« »Ne, jutri se vrni ti sam in	povej,	da pridem precej,« je odločil in stopil v hlev	A
na dolgo nit,« je Vrbičev gospod zabičeval. »	Povej	ob kratkem in vse po pravici.« »Peljal	A
»Ali si čakala koga drugega?« »	Povej,	kaj te je prineslo iz take dalje?«	A
in zame. Mrkni še nocoj in očetu Trlepu vse	povej,	on že ubere pravo, da fanta spet ugledata sonce	A
strahoma odmeknila. »Do glavarja hočem, samo	povej,	katera vrata naj odslonim.« »Tako?	A
je postavil tudi za kmečke ljudi!« »Kar meni	povej,	« je peresar govoril že prijazneje. »In hitro	A
tvoj brat nakanil zoper grad, tudi resnična. -	Povej	mi, kar veš.In se nič ne boj, ne posluša te	A
In se nič ne boj, ne posluša te grad.« »	Povej,	le povej,« ji je Francè pokimal, ko ga je vprašujé	A
nič ne boj, ne posluša te grad.« »Povej, le	povej,	« ji je Francè pokimal, ko ga je vprašujé pogledala	A
nori mi več ubogih ljudi, samo pojdi in jim	povej,	kar sem ti naročil; pojdi, saj si navajen potov	A
Kakšno posestvo ima in kakšen človek je, to mi	povej.	« »Saj sem ti povedal,« se je poredno smejal	A
smejal, ker so se pač vsi smejali. »No, pa ti	povej!	« so sejmarji silili v Jerneja. »I, saj ne vem	A
»Tudi nate! ‒	Povej,	kaj bi rada, kaj naj storim zate!« »Ničesar	A
ponosno nasmehnil: »Pa nič! Ko se premisliš, pa	povej!	« Mislila je na Franceta in je plavala v široki	A
pomagal goniti. »Hitro hitro skoči domov in tiho	povej	gospodarju, kar si slišal zdajle!« Pastir se	A
revsknil. »A kako bi jaz uščenil menihe, to mi	povej!	« Grof Pankracij se je ustavil sredi sobe in	A
Precej zdajle steci v Stično, patru opatu natanko	povej,	kar si videl in slišal!« Tlačan je skočil, Trlep	A
sva vkup! Preden te obesim na tistole vejo, mi	povej,	kaj sem ti storil, da si me tako zasmehovala	A
Primoža. . / . / stran 135 . / »Po pravici	povej,	kako si pleteničil, da si Lizo spravil k Trlepu	A
Pater opat mu je velel po kratkem premisleku: »	Povej	tlačanom, naj mirno delajo.Če jih bo pa kdo	A
Medvedjeku mora obveljati moja! Jutri pojdem tja sam,	povej	hlapcem!« Valpet je sklical hlapce in jim povedal	A
Medvedjek. Steci brž do Trlepa in mu prav skrivaj	povej,	hvalo ti bo vedel.« Primož se je res zadrevil	A
»Razjahaj,« je vabil Trlepa, »odpočij se in	povej	kaj, junak, ki gradove krotiš!« Trlepu se je	A
»Njemu bom povedal.« »Meni	povej!	« »Kdo si ti?« se je ujezil in obrnil proti bratovi	A
»Kje so že Turki?« so tiščali vanj. »To	povej,	samo to brž povej!« »Morda so že blizu; ne vem	A
Turki?« so tiščali vanj. »To povej, samo to brž	povej!	« »Morda so že blizu; ne vem, ušel sem jim.«	A
otepanje zaradi Lize res kaj vredno, mi lepo	povej:	kaj bi rekel, če bi te kdaj prosil, da bi mi	A
velel najmlajšemu prežunu: »V Stično k opatu!	Povej,	kar véš, in priteci na Primskovo!« Sel je oddirjal	A
Kje?« so zavpili vsi obenem in poskočili. »Brž	povej!	« »Kje so že zdaj, ne vem; čez dan, dva bi utegnili	A
je velikanka revsknila v tlačana. »Kje so,	povej	brž, če ne, te lučim po Tekavnici, da se boš	A
»Da nas je izdal kdo naših?	Povej	ga!« »Grešnika ne izdam, zadosti je, da poznaš	A
Kaj je svoboda?« »	Povej	ti, ki veš vse!« »Da svoje dejanje uravnavaš	A
očeta ‒ ne skrivaj, poznaš jo, precej mi jo	povej,	ne smeš me pustiti v taki skrbi!« Otepal se	A
se mu je zdelo, da mu oče zaupa toliko. »Le	povej,	natanko povej, pa samo desetemu bratu, nikomur	A
da mu oče zaupa toliko. »Le povej, natanko	povej,	pa samo desetemu bratu, nikomur drugemu.« VIII	A
ki bi se upal skruniti vaš posvečeni dom.« »	Povej	mi, kaj hočete, vedeti moram!« »Bodite brez	A
»Vem, hudo je,« je opat vzdihnil. »	Povej	najpotrebnejšim, naj pridejo, da dobijo še kaj	A
»Stori, kakor sem ti velel. ‒ A zdaj mi še	povej,	ali ne moreš krotiti Janeza.Veš, tisto njegovo	A
boji!« je grofa grelo; na glas je vprašal: »	Povej,	kaj bi rad?« »Kajne, med vami je lepa navada	A
oči, stopil je bliže. »Ne umem te, razločno	povej!	« se je grof odmaknil za korak in stisnil bodalo	A
poznali so gospo, obetala se jim je zabava. »	Povej,	ali že dolgo nastavljaš zanke?« ga je zviška	A
za nekoga drugega pa nemara bo.« »Kaj več	povej,	saj te ne razumem!« »Ali še pomniš, kaj sva	A
»Kdo še? Vsaj to	povej.	Ali ga poznam?«	A
rada si mi odprla, ko sem sleparil pri tebi.« »	Povej	hitro, kaj bi rad,« je krotko rekla, ni se mu	A
poslušal.« »Bedak je in izdajavec, tako mu	povej!	« »Bom.	A
»Bom. A ti mi	povej,	kako se pravi tistemu, ki gredoč na ljudsko	A
besede blodijo in kaj bi rad!« se je repenčil. »	Povej	rajši ti, kdo ti daje pravico, me loviti in	A
ki je tako koprnela po tebi?« »Kaj bi rad,	povej,	drugo tebi nič mar!« »Pa ne, da so ti na plano	A
»Koliko mi daš, če ti ga najdem?« »	Povej,	koliko bi rad.« »Denarja ne maram, le tvojo	A
še večji škratje in odneso kam prav daleč.« »	Povej	zdaj, kaj gre tebi za to veliko pomoč?« »Ali	A
skalile oči; pristopil je in ga prijel za roko. »	Povej	mi, če moreš: Zakaj mi bolj razločno nisi napovedal	A
Tako, da me je postrašilo za zmerom.« »	Povej,	Urh, povej!« »Že dobro dolgo je tega.	A
da me je postrašilo za zmerom.« »Povej, Urh,	povej!	« »Že dobro dolgo je tega.	A
kakor da je preslišal; potlej je naročil: »Očetu	povej	vse, kar si slišal in morda še boš na tej božji	A
da sam ne bi vedel, kaj in kdaj ti je treba?	Povej	kratko, razločno in ponižno čakaj, ali si vreden	A
« »Hitro	povej,	kdo te je poslal!« so drugi hoteli vedeti več	A
predolga v tej vročini in prehuda.« »Tako mu pa ti	povej,	da so se Hrvatje pripravili in da so njihovi	A
naših krajih,« so možje naročali Janezu. »In še	povej,	da pojdemo Posavci najprej nad domače gradove	A
molčal, grof je poprijel. »Če si že izbral sam,	povej,	vedeti hočem, samo vedeti. In nič ne bom zaviral	A
tako povem, oče Trlep, nič ne pozabim.« »In še	povej	Miklavu, naj Posavci zastražijo vse brodove	A
Samo eno bi zdajle vzel v misel.« »	Povej,	povej,« so vedečno prosili. »Hm.Čisto mlad sem	A
Samo eno bi zdajle vzel v misel.« »Povej,	povej,	« so vedečno prosili. »Hm.Čisto mlad sem še bil	A
obdrži svojo moč.« »I, pa jo postavi tjakaj in	povej	račun!« Povedal je ceno, da je lahkomiselna	A
zadregi smehljala. . / . / stran 289 . / »Le	povej	mu, ali se ti že kaj mudi,« jo je France dražil	A
in prijazno reče: »Ljuba, dobra moja Neža,	povej	mi, kako je to, da nisi nikoli vesela, kar sva	A
Kaj ti je vendar? Le	povej	mi, vse rad storim, karkoli želiš da boš le	A
Baron reče: »Fante,	povej	mi, kje je kaka hiša, da bi jaz ljudi dobil	A
Med jedjo vpraša baron Pavleta: »	Povej	mi najprvo, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti	A
včeraj, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar	povej,	kaj ti je gospoda ponudila?« »Baron	A
sem prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar mi	povej	najprvo, kako se ti pravi in kdo so bili tvoji	A
odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti;	povej,	zakaj to delaš?« Pavle, ves bled in prepaden	A
Slednjič pravi Avguštin: »	Povej	mi vendar, ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo	A
ker drugega opravka nimata. Vendar, Karel,	povej	mi še prej, kako je to, da se ti danes tako	A
najbolj želim, pa se ne upam prositi.« »Če	povej,	če se more, ti bom storil, zato ker rad ubogaš	A
Žlahtno je tvoje srce, o ljubeznivi fant!	Povej	mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem	A
dam zdaj, ker si mi toliko dobrega storil? Le	povej,	le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš	A
ker si mi toliko dobrega storil? Le povej, le	povej	hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš.Tisoč goldinarje	A
se tako trdno brani; zato ga vpraša: »Fant,	povej	mi, zakaj vendar nič nočeš od mene vzeti, ko	A
roke, jo odpre in pravi: »Fant, vsaj to mi	povej,	kako ti je ime in priimek, kaj si in kje si	A
ko prideš na Francosko, pokaži ga moji ženi,	povej,	kako se je z menoj godilo in potolaži jo!Skrbela	A
kar si meni storil. Plavaj srečno, Svetin, in	povej,	povej ...«Tukaj je generalu besedi zmanjkalo,	A
meni storil. Plavaj srečno, Svetin, in povej,	povej	...«Tukaj je generalu besedi zmanjkalo, utopil	A
nejevoljno pogledala mladca: »Kaj te briga!« »	Povej,	če veš,« je zaprosil Ris. »Neokretni se je raztogotil	A
vem,« je odrezal Ostrorogi. »Saj pravim, da	povej,	« je podregal Brkati. »Nočem.	A
Roži se zahvali, da še živiš. Zapomni si pa in	povej	tudi Somu in Turu in Sulcu in vsem, da razderemo	A
izgovarjal, da je zašel. Kaj ga potem čaka, mu pa sam	povej.	Mi je bilo že večkrat žal, da sem tebi, Sulec	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  535 635 735 835 935 1.035 1.135 1.235 1.335 1.435 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani