povej (635-734)

sramote in brez vsake žalosti ... Zdaj pa le še	povej,	Hana, zakaj si šla v Razor, to dolgo pot, in	A
pisal, pa nisem vedel tvojega naslova.“ ”A	povej	mi vendar, Peter, kako se je to zgodilo ...Ne	A
... Če si začel, tedàj mi piši zmerom, ali pa	povej,	da nočeš.Saj sem ti že povedala, da ne silim	A
Peter je vzdihnil. ”Ti,	povej	mi odkritosrčno, kako misliš o nocojšnjem večeru	A
”Ne, ti mi zakrivaš ...“ ”	Povej	razločno, kaj prav za prav hočeš vedeti.“	A
Čez mesec dni pa sem ga posetil v Drinju. ”	Povej	mi, prosim te, Peter, kaj si počel takrat?...	A
tako storil? . / . / stran 246 . / Še to mi	povej!	“ ”Zakaj?“ se je začudil František.	A
lahko, če mu zastavljaš duri!“ ”Samo to mi	povej,	“ je kričal František razljučen, ”povej mi le	A
to mi povej,“ je kričal František razljučen, ”	povej	mi le to, za Krista, kam misliš!“ ”Povedal	A
veliko fantazije ima naš narod ... Ampak še to mi	povej:	kaj res misliš, recimo, da bi ga rad videl mrtvega	A
Saj to je, prijatelj, to je skrivnost! Daj,	povej	mi, kaj nameravaš!Komaj bi razodel, bi ne bilo	A
nikogar ni, da bi ti ukazal 𠆪uf‘!“ ”Ali kakó,	povej,	kako si zašel v vojake?“ ”Kako pač!	A
Mati mu jih je dala. ”Ne	povej	Meli, da ne bo jokala!“ Sin je vstal in je	A
”Kaj pa se je zgodilo?	Povej,	Ivanka!“ ”Ah, morda niti prav razumela nisem	A
obljubil Rajniku, da mu dam našo Ivanko za ženo ...	Povej	ji to.“ Majarica je obledela in sklenila	A
se nekoliko osvesti in kri ji udari v lice. ”	Povej	mi najprvo, Majar, ali to stvar resno misliš	A
Ali je res, Judit, da je bil Gruzin tvoj fant?	Povej	po pravici!“ ”Bil je.“	A
za nas na križu svojo žlahtno kri! O Jezus,	povej,	da tudi name nisi pozabil!“ Tedaj se je nagnil	A
Daj, Lenart, za mizo sédi, k meni, pa mi nekaj	povej!	“ Šel je k mizi z lesenimi nogami in je rekel	A
te ne bom izdala! Nagni se k meni pa natihoma	povej,	kako da je bilo. Reci, da si bil!“	A
”Tat! Pokaži cekine!	Povej,	kam si jih skril!“ Drugi so se spogledali	A
»Ti, ki si učen in poznaš postave: tole mi	povej!	Štirideset let sem delal, postavil sem hišo	A
Čigavo je delo, čigav je sad? - to mi zdaj	povej!	Katera posvetna postava in katera božja zapoved	A
z ržjó, pšenico in ajdo? Učenjak, to mi zdaj	povej!	« Študent je spoznal in razumel in se	A
in je gledal mrko. »Kaj hočeš, Jernej, to	povej!	Čemu si prišel?«	A
»To je postava!« »Ampak še to mi	povej,	učenjak in župan: kako bom pa v culo povil in	A
prešerni!« se je nasmehnil Jernej. »Pa mi	povej	ti, ki stojiš pred menoj, ki si vse slišal in	A
bogat je Jernej, ki je delal štirideset let! Pa	povej,	kakor sem vprašal!« Fant je spravil	A
ti trudni otrok, lahko noč! - Ampak še to mi	povej:	kod pa boš iskal teh pravičnih sodnikov?«	A
odraslim v pohujšanje, otrokom v zasmeh. Še to	povej,	Jernej: kaj boš storil, kadar se povrneš in	A
človek krščanski, o sosed - če moreš govoriti,	povej	mi, kakšen kraj je to?« »To je tvoja	A
Kaj tako buljiš vame? Izprašaj svojo vest in	povej,	koliko si boljši od mene!“Videl sem prav natanko	A
povejte mi, beli oblački na nebu, in ti, mati, mi	povej,	ki gledaš name visoko iznad oblakov: kam drži	A
kdo Thackeray, kdo Koseski in kdo Prešeren?	Povej	mi, kje je poklicanost in kje impertinentnost	A
biti zraven! Jaz sem vedel, kaj je bilo ... ali	povej	mi vse, vse, vse!“ Hotela je prositi, ali	A
ljubeznive kretnje, ne preslišal ene same besede ... ”	Povej	mi vse, vse!Jaz moram biti zraven!	A
Zasekal ji je prste v golo ramo. ”Ti ... zdaj mi	povej!	Nič ti ne storim ... samo povej mi vse ... čisto	A
Ti ... zdaj mi povej! Nič ti ne storim ... samo	povej	mi vse ... čisto vse ... kako je bilo.“ Nagnil	A
moram imeti tisti večer, moj mora biti ... Vse mi	povej,	ves tisti večer mi daj ... Povej mi!“	A
Vse mi povej, ves tisti večer mi daj ...	Povej	mi!“ Ona je vzdignila roko, njena drobna	A
od črne ebenovine in temni kiti svojih las ...	Povej	mi, otec Zebulon, kaj naj storim?“ Mandel	A
ne vina pijan, ne žganja; toda premisli malo,	povej	tistim, ki kratijo vinu pravico in čast: vsega	A
Ampak o tem nisva govorila. To mi	povej,	če moreš razložiti, zakaj sem se ob tisti uri	A
prišel... ti, Minka, pa sedi k meni in mi kaj	povej,	ker sva žalostna obadva!“ Zelo tiho in oprezno	A
sta se svetila nad mano smaragda njenih oči...	Povej	mi, kdo si?...Ali nisi bila pri meni takrat, ko	A
oklepalo krog vratú z jeklenimi prsti. ”Ali	povej	mi, -- kaj je vse to?Kaj se je zgodilo nesramnega	A
neznana, da si ji ni upal stopiti bližje. ”	Povej	mi, kaj sem ti storil, Julija, da me ne ljubiš	A
ljubeznive besede, v sanjah še celo ... Kriste,	povej,	kaj so bile sanje?Tudi župan pravi, da se mu	A
bi ga ne prehitel njen mrtvi, mrzli glas. ”	Povej	mi vsaj, čemu si prišla ... kaj zahtevaš?Le reci	A
te ugledal, sem te rad imel. Zdaj pa mi ti	povej,	kdo da si, zato da bom še bolj vesel!“ ”Meni	A
bila že pred vratmi, sta se vrnila. ”Zdaj pa	povej,	“ je rekel Damjan, ”kako in kaj!Po mojih mislih	A
in midva sva nedolžna ... Povedal sem ti; še ti	povej,	da bo potolaženo tvoje srce!“ ”Daj, da pojdem	A
Mirno jo je pogledal. ”	Povej!	Čakal bom ... do polnoči, do jutra!“	A
komaj da boš slišal, Damjan, takoj pozabi in ne	povej	nikomur.Nato pa mi odpri duri in samo roko mi	A
si vendarle znorel!“ je vzkliknil tovariš. ”	Povej	to na cesti, kar si meni povedal, pa te bodo	A
razločil natanko; spreletelo ga je kakor strah. ”	Povej	mi, kdo da si,“ je ukazal in je stal pred njim	A
da ne boš jokala in da boš čakala name.“ ”To	povej,	kdaj da se povrneš, da bom štela tedne in dni	A
poslovim od tebe in da pridem zjutraj do mesta.	Povej	mi zdaj, če boš čakala name, ali ne; da bom	A
”Ne boš tako opravil!“ je vzrojil Kovač. ”	Povej,	če sem zadolžen do grla, ali ne!“ ”Kaj ne	A
umikaj, nimam biča s seboj.“ ”Kar nakratko	povej,	“ je rekel Elija in je stal za durmi. ”Nakratko	A
”Ali veš, koliko pijem ponoči? -- Cigan,	povej:	ali si imel že kdaj hude sanje?“ ”Imel sem	A
”Imel sem jih.“ ”	Povej,	kako da si jih pregnal!Kadar me ozdraviš, ti	A
tam notri, ne pa krščanskih ljudi!“ ”Rajši	povej,	Andrejaz, kje si izgubil svoj nos!“ ga je oprasnil	A
so zasijala v mehkem smehljaju. ”In zdaj mi	povej,	kaj je bilo ...To je tvoja mati, ki je ravnokar	A
tam, moč neporabljeno, odklonjeno, zavrženo!	Povej,	kdo ljubi svoj narod, kdo ljubi človeka, kakor	A
Zatorej -- kakorkoli!	Povej,	kar bereš v svojem srcu; zatisni oči, ne glej	A
boš spametoval?“ ”Rad bi se spametoval, toda	povej	mi, kako bi to storil!“ ”Z besedami ti ne	A
nič te ne bodi sram, če je ona zraven ... ampak	povej	po pravici: ali si že bil pri nji ... prejšnje	A
hlapec ... tudi brez argumentov ... Samo nekaj mi	povej,	samo nekaj bi rad vedel: zakaj, zakaj je prepovedano	A
smejal ne od studa, temveč pljunil bi predenj ...	Povej	mi: odkod te misli, ta globoki gnus, ta težka	A
široko in je pomežiknil. ”No, zdaj pa še ti kaj	povej,	Štefan!Dolgo te že nismo videli, dolgo že nisi	A
”Ali si me kaj vprašal?“ ”	Povej	mi no, Štefan, kaj pa misliš?“ se je razsrdil	A
”Zdaj, ko stojiva v mraku, pa mi prijazno	povej,	kakšna slovesnost je nocoj v tem mestu; zakaj	A
”Poznam ga.“ ”	Povej:	ali zaslediš kako podobnost med nama?Poglej	A
”To je bolj jasno: da te sovražim! Ampak	povej:	kaj ti nisem bil razodel od začetka in kolikor	A
Matilda je vstala in je stopila k njemu. ”	Povej	mi, dragi, povej mi, če me ljubiš!Povej mi to	A
vstala in je stopila k njemu. ”Povej mi, dragi,	povej	mi, če me ljubiš!Povej mi to in govori dalje	A
”Povej mi, dragi, povej mi, če me ljubiš!	Povej	mi to in govori dalje; poslušala te bom brez	A
dalje; poslušala te bom brez solza -- samo to mi	povej!	“ Iztegnil je roko, kakor da bi se je hotel	A
Izpregovorila je z nenavadno mirnim glasom. ”	Povej	mi, zakaj me mučiš?“ Pogledala mu je naravnost	A
”Blag človek je bil. Ampak	povej	mi: čemu pa si prišel?“ Začudil se je Petrin	A
jo samo, zato jo vidiš toliko bolj natanko.	Povej	mi, prosim te za Boga, kakšne ideje ima tvoja	A
od daleč: ta je iz preteklosti, ta je umrl?	Povej	mi vsaj: ali je res potreba uvaževati praktične	A
”Imá čisto prav.	Povej	mu, da ga je prišlo posetit dvoje ljudí, ki	A
tega dneva in kraja. Prijatelj Mrva, odmeček,	povej	sam svojo zgodbo, kakor ti je prav! Nisem	A
je ta vzrok ponavadi sila ničev in smešen.	Povej	svojo zgodbo!--	A
Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne	povej	jim nikar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen	A
Vse kar sem ti pravil, si čutil sam.	Povej,	če nisi čutil!... Zakaj si pomežiknil, prijatelj	A
spoznala ... in sem jokala veliko ... Toda glej ...	povej	mi sam: kaj me nisi imel rad samo takrat, ko	A
njiju oči, srečale so se morda njiju ustnice. ”	Povej	mi --“ je vprašala gospa, ”povej mi, Mate, kakšno	A
njiju ustnice. ”Povej mi --“ je vprašala gospa, ”	povej	mi, Mate, kakšno je tisto dekle, ki ti pošilja	A
in križale pod kožo in ni mu bilo pogodi. ”	Povej	natanko: kje je bila tista preteklost in kakšna	A
...“ ”To je vse lepo in sentimentalno; ampak	povej	mi, kdo je in kako ji je ime!“ Privila se	A
”Kaj veš o njem?	Povej!	“ ”Učitelj mi je pravil in tudi na fari sem	A
Oče je pomislil, ozrl se je srepo nanjo. ”	Povej,	Hanca, kaj pa je z amerikancem?“ Zardela	A
Godina je kuhal čaj. ”No, zdaj pa mi malo	povej,	kako je bilo s tabo!... Dobro si se popravil čez	A
Kako si ga dobojeval, o Kolokotronij?	Povej	še meni, razodeni mi skrivnost, daj mi tolažbe	A
globok je bil njen glas, skoraj blag. ”Človek,	povej,	kako si živel, kómu živiš!“ Trepetal sem	A
človek, kómu živiš? . / . / stran 119 . /	Povej	mi zdaj, ob tej uri, ki je ura sodbe in ura	A
Pokazal je s prstom na časopis. ”	Povej,	gospod, po pravici, kakor pred Bogom: ali je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  135 235 335 435 535 635 735 835 935 1.035 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani