povej (235-334)

Primože se zmislijo narprej, kar se vam zdej	povej:	Od šruocih ujst so mjero vzjeli, so žlice dejlati	A
oh, kaj bi še cvetele, venite ve z menoj.«	Povej	nam, dekle, povej, kaj ti je? vprašale so rožice	A
cvetele, venite ve z menoj.« Povej nam, dekle,	povej,	kaj ti je? vprašale so rožice žalostne vse.	A
kaj ti je? vprašale so rožice žalostne vse.	Povej,	oj, dekle, povej, kaj ti je? vprašale so rožice	A
so rožice žalostne vse. Povej, oj, dekle,	povej,	kaj ti je? vprašale so rožice vse. »Venite,	A
pobič; Mica naj ti odreze kos kruha, Kverhu pa	povej,	da bom temu zdravniku ostro prepovedal zdravljenje	A
mu je zadonelo od omizja. »Odloži, prisedi in	povej,	odkod in kako tako čvrsto in junaško!« Z uro	A
Majhna tišina; potem odgovor, rezek in nasajen: »	Povej,	da je ista pot iz hiše kakor vanjo!Med pijanci	A
Sicer pa... tamkaj... Janezu	povej!	« Deček steče k bratu:	A
»Kako ti je ime?« vprašajo. »	Povej	lepo,« pravi nono, ki je sredi sedeža, zato	A
»Z njimi sedimo!« »	Povej,	s kom hodiš, in povedal ti bom -« »Neokusna	A
napenjamo loke in prožimo puščice iz zasede. »	Povej	mi kaj,« praviš. Saj ti pripovedujem; ker ležiš	A
pripravljeno za beg... »Kadar bo deveta, mi	povej,	prosim.« »Prava skopost.« »Hgm.	A
samogibno vznemirila ob njenem boku. »Rajši kaj	povej,	« je odgovorila njegovi roki.In kakor je bil	A
A ni lepa.« »Oh,	povej!	« »Ne,« je trdo rekel.	A
roke med njegove prste, potem je zaprosila: »	Povej	čisto na kratko; na kratko na kratko.« »Glej	A
storili tako, da bi mislili!« »A kako, to mi	povej.	Eh, saj govoriva o nemogočih stvareh!	A
A je vendar lepo. Nu, pa	povej,	kako bi storil ti!« »Jaz?	A
Potem se je odhrknil. »Ne, ne,	povej!	« je živo rekla.Prijela je njegovo roko in upognila	A
ker je spet slišal njeno otroško prošnjo: »	Povej	na kratko na kratko.« Bil je skoraj pri izhodu	A
zahrbtnega. . /\ .. stran 252 . \/ »Zdaj ti kaj	povej,	« je rekla. Zganil je ramena.	A
potegnil škorenj še na desno nogo. - Pa vsaj	povej,	kaj je kar naenkrat treščilo vate! Temnikar	A
tvoj cendravi »ne zameri, ne zameri!« Rajši	povej,	kam greš, da ne bomo v skrbeh! Temnikar	A
»Ti kar udrihaj! Toda	povej	mi, kako to, da prej nisi slišal trobente?Si	A
prekleta strešnica! - Saj bom, samo to mi še	povej,	kdo so tiste razcapane sirote z rumeno kožo	A
zibajočega se krčmarja in zaukazal: »Ti raje	povej,	ali se je jokal ali se ni jokal!« »O	A
Si hud? ... Ti kar	povej!	...« »Ne, ne, ne,« je zatrjeval pismonoša	A
ki do zdaj še ni bil črhnil besede. »No, pa	povej,	ali bi se udaril z njim?« je trmoglavil Arnac	A
»Bo!« sem pritrdil. »In zdaj pa	povej	naprej!« sem jo podrezal. »Saj!« je poskoč	A
glavička!« je poskočil, ko me je zagledal. »	Povej,	ali si videl našega Cencka, ali si ga videl	A
splakniti usta, in spet sedel. »Ti zdaj meni rajši	povej,	kaj naj bi na to rekel?Kaj bi rekel na Ravničarjeve	A
take misli neumne ali niso. Ti kar naravnost	povej!	- Seveda so neumne... - sem z muko pritrdil	A
let sem pri hiši, v Nikjeru pa še nisem bila.	Povej	no, kje je? Dvignil bo glavo in ji pogledal	A
je skoraj slovesno prikimal oče. -	Povej	no, od kdaj pa si tako daljnoviden, da moraš	A
No, ti nič ne maraj! ...	Povej,	kako je bilo v Tolminu.Bo?	A
je resno rekel Trnar. -	Povej	ti prej meni, zakaj toliko govoriš?	A
čebelnjaku ... In če bo baba kaj regljala, ji kar	povej,	da sem te jaz poslal. - Bom, - je glasno	A
vzdihnila in me spet pocukala za rokav. -	Povej,	ali si ti lahko misliš, da te ne bi bilo?	A
Nato mi je pogledala v oči in živo vprašala: -	Povej,	ali se boš pogovarjal z mano, ko bom zrasla	A
- Kaj pa je? -	Povej,	če je to lepo? - Kaj je lepo?	A
sem naveličano zamahnil z roko. -	Povej,	ali boš res pobegnil čez mejo? -je zaupljivo	A
srajco na kosmatih prsih. - Kar pojdi domov in	povej,	da takoj pridem. - Nato je stopil korak bliže	A
Vse razloži! Po pravici	povej,	koliko je naša Justina pretrpela zaradi njenega	A
To boš potem povedal. Najprej	povej,	če je tam kava draga?...Jaz pa lepo počakam, da	A
moram povedati, kaj se je zgodilo.« »No, pa	povej,	za božjo voljo!« »Saj mislim, toda to	A
Vesel boš in prost. Govori še o uporu in	povej	našim bratom, kako smo trpeli! - Bom	A
»Hop, poba, stoj!	Povej	ali imate pri vas žlice?« Bosopetnik	A
zavreščala Gilda. »Kje pa je tvoja hiša, a,	povej?	« »Moja hiša,«	A
pogledal ter ga že stotič radovedno vprašal: »	Povej,	kaj je durak?« In tudi Peter se ne bo	A
nisem zamišljen,« je hitel zanikavati pob. »	Povej	o Samotežnikih!« »No, prav, bom pa povedal	A
odkrehnil in šele po dolgem premolku vprašal: »	Povej	mi, ali si že kdaj premišljal, kaj bi rad bil	A
Pomračil se je in rekel: »Ti kar naravnost	povej!	« »Saj tudi bom!	A
»In nikdar več ga ne boš videl! Pa mi zdaj	povej,	kako boš strgal palico, a?« Matic je	A
dima, ki se je valil iz kuhinje, in stokala: »	Povej	vendar, ali naj kure spustim ali naj ostanejo	A
To ni šala. Ti lepo	povej,	ali naj jih spustim ali naj ostanejo v kurniku	A
Vidiš ...« je dahnil Matic in prikimal. »Ti kar	povej	Loputniku, da sem šla.« »Si šla ...« je	A
Kaj boš vsakemu posebej govoril! Vsem	povej!	« »Tako je!	A
za hip ošvrkne s pogledom in jasno reče: »	Povej	mu, da je na mojem hrbtu sedemdeset garaških	A
19 .. . \/ . / »Ti kar	povej!	Toda če bo navzgor, ne bo prava pa božorno‐boserna	A
povedal Tantadruj. »Dobro, dobro, ti kar župniku	povej,	« ga je starec očetovsko potrepljal.	A
Tantadruj, že vem, a ne povem!« se je izmikal. »	Povej!	Povej!«	A
»Povej!	Povej!	« »Tantadruj, ne smem!	A
Matic je obstal in se obrnil. »V imenu postave,	povej,	zakaj pojejo!« je uradno zahreščal stražmojster	A
Modrijan, ali jim mar nisem sorodnik? Pa ti	povej!	« »Te, te, te, petnajst petelinov, seveda	A
drznim pogledom, kakor bi hotel reči: »Ti kar	povej!	Saj nismo babe!«	A
»Ti si!« plane pred Modrijana. »Pa mi	povej,	zakaj tebi krava ne crkne?A?	A
prsih, nato pa takoj spet jezno zagrmel: »Toda	povej	ti meni, zakaj pa jeze ne hladiš?In zakaj ne	A
zagrmel in ponosno poskočil kakor otrok. »Pa ti	povej,	kje se skriva ta hudič!Od kod to pride?«	A
pa druga grenkoba, pa tretja grenkoba no, pa	povej,	kako bi človek sploh živel, če ne bi tudi usta	A
oblikoval poveljnik z usti vprašanje, samo to	povej,	kam-so-šli?Tja? pokazal je proti dolini.	A
-	Povej!	Reči!	A
Prekleto, ali si tudi ti tak preklet norec!	Povej,	je lahko črn duh shranjen v zamašeni steklenički	A
lahko črn duh shranjen v zamašeni steklenički?	Povej,	katera mati mori svoje otroke?Kakšen »pišek	A
Kakšen »pišek« ti lahko prinese denar?	Povej!	Naravnost v oči ga je gledal in njegov pogled	A
Dobro razumem. A eno mi	povej,	preden se razideva.Neko skrito zamisel nosiš	A
Neka ideja te žene po svetu.	Povej.	Johan Ot je za trenutek obnemel.	A
-	Povej,	je dodal čez čas, povej, si bil kdaj v Salzburgu	A
- Povej, je dodal čez čas,	povej,	si bil kdaj v Salzburgu? -	A
konec mize in se vzpodbudno nasmehnil, no pa	povej,	kaj pa si in kdo si. - Johan Ot, je rekel	A
sem gledal kos neba skozi raztrgano streho...	Povej	mi tudi o Lizboni, vse mi povej...Dvomi in strahovi	A
raztrgano streho... Povej mi tudi o Lizboni, vse mi	povej.	..Dvomi in strahovi so odšli, zdaj ko stvari	A
-	Povej,	kaj se je zgodilo med teboj in samostanskim	A
šepnil Simon, teci zdaj, je šepnila Amalija,	povej	Katarini, je rekel Simon, teci, je zadihano	A
Kaj še, je rekel, kaj še? Hitro	povej,	da čimprej mine. -	A
rekel, In morala sem piti tisto kislo vino,	povej,	si rekel, kaj imajo tam doli pri nas v Istri	A
je in na njenem obrazu se ni nič zganilo. »	Povej	temu gospodu,« je rekla, »da potrebujem takšne	A
Divjanje melanholije. »Je tisto sploh moški,	povej:	kakšno bitje je tisto?Moški že ni, ni res?«	A
Je to še sploh ona?	Povej.	« Minilo je nekaj trenutkov, slišati je	A
- Kaj si imel z Lepo, Vili,	povej	vendar, kaj si imel z Lepo? Vili Fink molči	A
-	Povej,	kaj si mislila? Ona pa ga grabi za roke,	A
Vsak ga enkrat poserje. Zdaj pa	povej,	Vili, povej kameradu, kaj si dobrega prinesel	A
Vsak ga enkrat poserje. Zdaj pa povej, Vili,	povej	kameradu, kaj si dobrega prinesel. -	A
človek. Lastna mati ti ne bi verjela, reče,	povej,	kje so ostale stvari. -	A
Pojdi po Bussolina Muholovca lepljivega in mu	povej,	da sem spala s teboj v abesinskih barakah.Vedel	A
- No, je rekel Črni,	povej,	kaj je bilo z Vudlerjevo mapo. Kostrin je ponovil	A
To je osebna zadeva. - No,	povej,	tovariš Kostrin, zakaj si sežgal Vudlerjevo	A
Ali veš, koliko lahko dobiš za to? Črni,	povej	mu, koliko lahko dobi za to?- Pet let, je zlovoljno	A
je moral zdaj nepremično ležati na kavču. -	Povej	mi, tovariš Kostrin, je spet nenadoma rekel	A
»A ti povem?« »	Povej.	« »Mislim na neki vagon.	A
»Dobro.« »	Povej	mi,« je rekel, »je to tako kot po kakšni bitki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 35 135 235 335 435 535 635 735 835 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani