Vendar ga zavest o brezdomstvu prav nič ne teži, ampak si pravi, da se ob njeni podobi z laktom na ustnicah splača biti brezdomec, saj sta bila v tistem trenutku središče sveta, njegovo sproščeno srce. In nasmehnil se je, ker je spet slišal njeno otroško prošnjo: »Povej na kratko na kratko.« Bil je skoraj pri izhodu dolgega predora, ko se je nenadoma oglasil hrup za njegovim hrbtom.