povej (135-234)

skrb, nezgoda ti je žena poročena. ROMEO	Povej	mi brž, kako je sodil knez, kako se pravi tisti	A
Po smrti mine vse. ROMEO Dojka,	povej,	kaj dela Julija?Ali ne misli, da sem star morilec	A
sorodno njeni, oskrunil sreče najine mladost?	Povej,	kje je?Kaj dela?	A
je bratranca ubila ji njegova grešna roka.	Povej,	menih, v katerem gnusnem kotu ogrodja skriva	A
katerem gnusnem kotu ogrodja skriva moje se imé,	povej,	da mu razdenem vražji stan!Potegne meč.	A
pojdi k nji, sporoči ji ljubezen Parisovo in ji	povej,	zapomni si: to sredo - stoj, kaj je danes?	A
JULIJA O sreča! Ti, ki si nestanovitna,	povej,	kaj boš storila z mojim dragim?Nestanovitna	A
to mi je nekaj novega! Tukaj je oče, sama mu	povej	in sama glej, kako mu bo pogodi. Capulet	A
JULIJA O Bog!	Povej,	kaj je storiti, dojka?Na zemlji mož, v nebesih	A
Parisom se poročiti. JULIJA Nikar mi ne	povej,	da si to čul, če ne poveš, kako da naj odvrnem	A
CAPULET No, trmica?	Povej,	kod si hodila? JULIJA Kjer sem se učila	A
LORENZO Bog te blagoslovi!	Povej,	prijatelj moj, čegava baklja tam sveti črvom	A
. / . / stran 270 . / KNEZ Kar veš o vsem,	povej	nam brez ovinkov! LORENZO Nakratko vam	A
pravkar sam pred mano hvalil. RADO Brž ga	povej.	MENTEJ Ernest Kokalj. TONE Kokalj ‒?	A
povedati? . / . / stran 26 . / ZORISLAVA	Povej.	GROZDANA Tvoj Čeligoj je bil gotovo lepši	A
NEKLON Ne taji, na očeh se ti vidi.	Povej,	zakaj so tekle iz teh ljubih oči solze, ali	A
dam, pojdi k meni. CVETIČEK Nečem. KUPEC	Povej	mi, kdo pride sem k Zovolju?Koga čaka?	A
MENIH Vse. I ti? Geronu	povej,	kar si čul.Brzo na pot!	A
PRIZOR Prejšnja. Sel SEL Bežite! ZORISLAVA	Povej,	kaj si zvedel. SEL Bežite!	A
bi se bil! ZOVOLJ Pripoveduj! ZORISLAVA	Povej,	kako se je godilo strašno dejanje! BATOG Med	A
dolgočasne kmete: ni li to samo tvoja svojeglavost?	Povej	mi vendar pameten vzrok! JANKO Očetu sem ga	A
kakor tebi, oba nisva bogata ni mogočna. Ali	povej	mi prav po pravici, da li ga res ne zavidaš	A
Tako! Zdaj mi pa	povej	prav resnično: Ti si bila od bolezni rajnice	A
veš, da je to laž, da to ni res, ti veš, o,	povej	mi še enkrat! META Laž je to, gospa, grda	A
Ti si nekaj zamišljen. Kaj ti je, dragi moj,	povej	meni.Nisi li srečen?	A
/ . / stran 21 . / vélika mati, priroda,	povej!	Bilo je, kot bi nikdár ne bilo, in nikdár ne	A
. / . / stran 117 . / »Komu odprem naj, to	povej!	Odklej te jaz poznam?	A
. / stran 124 . / »Kdo spet mi je grozil,	povej!	Ni zvesta, menim, straža tvoja.«	A
obhaja Donava ... I. Mogočna reka Donava,	povej,	ne spé li v tvoji temni globočini slovanske	A
Kdo pod tabo spi, cipresa? Ali srečen je,	povej!	In cipresa glavo resno klanja vetru sem in tje	A
dekličje hišne prostore. Pa tudi, o človek,	povej	mi, za Boga, kaj moreš se z žensko osebo meniti	A
duha mi ozdravi pogum do jasne resnice! Starec,	povej,	imaš li spravljenih mnogo knjig, ki tirajo misli	A
in vendar naprej! No, zdaj mi prav iskreno	povej,	kako se te čudni vtisek prijemlje?« »Nazaj na	A
stran 33 . \/ Zimska romanca O dedek naš,	povej,	povej, kako pa je biló potlej? Oči vanj vsi	A
\/ Zimska romanca O dedek naš, povej,	povej,	kako pa je biló potlej? Oči vanj vsi uprli so	A
vrnil se v dušo: »Oj stokrat prevarjena duša,	povej	mi, zakaj si ustvarjena?« »Stvarnik ni vstvaril	A
nebó pa sta brez mej, ah, kje naj iščem te,	povej?	Oh, kje si, ljubica, zdaj ti, in kje, in kje	A
umori! Končaj z besed sladkostjo, o govori,	povej,	od kod imaš li to oblast? Kako, da vzbujaš v	A
Kako, da vzbujaš v meni tako strast?	Povej	mi, kaj si?Kača li na gori, skrivnostna sfinga	A
vedno zibajoči, li morda vse, li morda nič,	povej!	Ah, Bog si vedi, to le pač odslej za trdno vem	A
umrle so. . /\ .. stran 194 . \/ Svetinji	Povej	mi, o zlata svetinja, na belih prsih devici	A
belih prsih devici, predragi rajnci, viseča,	povej	mi po pravici: Čegav si mi dar?Ali dala spominek	A
iz daljne božje poti, iz daljnega li mesta?	Povej,	ali morda te ljubček okrog vratú pripel je in	A
pritekla, kadàr so njena usta njegà ime izrekla...?	Povej,	zakaj je umrla tak zgodaj, tak mlada devica	A
Vprašal je drevo zelenečih vej: »Imaš-li drugóv,	povej!	« Reklo je drevo: »Imam, imam jih, kot je listov	A
stran 8 . / se prikaži, al sovraži me srcé,	povej,	al ne? Up mi vzdigni, z róko migni, ak bojiš	A
jo čez vse pohvalil, reče mu besede take: “Tí	povej	nam, ki obhodiš bližnje ino daljne kraje, kje	A
misliš ti gledati v njo? . / . / stran 73 . /	Povej	nam, ribič! povej zares, al čakaš, de pade zvezda	A
njo? . / . / stran 73 . / Povej nam, ribič!	povej	zares, al čakaš, de pade zvezda ′z nebes, al	A
kristjanov tvojih vse preudari dela, in mi	povej,	al ni črt nárbolj jezni njih Bog, ki kličeš	A
”Srce moje, revno srce! Daj,	povej	mi!Kaj si moglo spremeniti srečo krasno	A
razrušil, ti razrušil petje lepo.“ ”O,	povej	mi svetla luna! O, povejte zvezde zlate!	A
”Kaj‐li sanjaš o slovésu? Kdo,	povej,	naj loči naju? Ni‐li močna moja roka,	A
vnemal mi doslej željá ... Zakaj‐li srce, oh	povej	več nisi mirno kakor prej? Kdo vendar	A
če je težko njeno srce hitro meni to	povej!	In zvečer dejal sem luni luna, tam nad	A
govorila, da kdaj ne ljubil več bi te srčnó.	Povej,	povej o draga mi kedaj na vzhod vrnilo se	A
da kdaj ne ljubil več bi te srčnó. Povej,	povej	o draga mi kedaj na vzhod vrnilo se je solnce	A
Razpni peróti svoji, kar vzdihi moji govoré	povej	Heleni moji! Kje si, oj stari čárovnik	A
dekle drago, ti ljubiti me ne moreš - a	povej,	kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne,	A
bi rasle rože brez svetlobe sončne, in	povej,	kakó brez nade moglo bi srcé živeti? Da	A
_ _ _ _ _ _ _ Ali roka mi omahne. O	povej,	kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne?	A
kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne? O	povej,	kakó brez nade moglo bi srce živeti? Nebó	A
komaj porojena - kaj hočem jaz brez njé,	povej,	nesrečna, zapuščena?“ ”Nelepe sanje	A
kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne? A	povej,	kakó brez nade moglo bi srcé živeti?...	A
- -- -- -- -- -- Ali roka mi omahne ... O	povej,	kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne?	A
kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne? O	povej,	kakó brez nade moglo bi srcé živeti?	A
komaj porojena, -- kaj hočem jaz brez njé,	povej,	nesrečna, zapuščena?“...	A
odgovoríš, kot v sanjah žalostnih molčíš?	Povej,	kaj žali ti srcé, povej vse svoje mi željé	A
žalostnih molčíš? Povej, kaj žali ti srcé,	povej	vse svoje mi željé! Vse moja ti ljubezen	A
kaj draga moja dela, Da jo pozdravljam, ji	povej.	Če misli name, bodi zdrava, Poljub ji nesi moj	A
vse je veselo? Ko tvoje je srečalo moje okó,	Povej!	al te ni v sercé zabolelo? Oko, sem dejal, povesila	A
II. „Kam greva,	povej	mi, ljubi moj brat! Poglej, ogovori me le enkrat	A
mogoče se postil? . / . / stran 20 . / Pa	povej,	no, kdo, oj kdo na njivi zobal je proso? »Čiv	A
in solze za té porojéne premisli jih vse in	povej,	povej mi, zakaj me ne ljubiš? Za rane, za žalost	A
solze za té porojéne premisli jih vse in povej,	povej	mi, zakaj me ne ljubiš? Za rane, za žalost obilo	A
pekèl mi v plačilo izpolni vsaj zadnjo željó:	povej	mi, zakaj me ne ljubiš? Zbogom Ti moža si	A
zidove, veter skoznje diha žalostne glasove.	Povej,	razvalina, v soncu zatemnela! Kaj je moč človeška	A
ker jih ubijamo, naše lastne krvnike. Ali	povej	nam, kako, kako naj te pijavke pobijemo? Veliko	A
Listje pada v moji duši, listje lepih sanj.	Povej,	zakaj si odstrla pred menoj svoj lepi pajčolan	A
pogledi. . / . / stran 82 . / Pred bariero	Povej,	naj skočim preskočim, povej, naj se Ii usločim	A
Pred bariero Povej, naj skočim preskočim,	povej,	naj se Ii usločim, povej? Poglej, pred to belo	A
skočim preskočim, povej, naj se Ii usločim,	povej?	Poglej, pred to belo bariero pokleknem naj zdaj	A
Sredi gmajne brest. „	Povej,	kako raseš, sahneš sredi suhih tal? Cveteš?	A
................................. 57 Dekle,	povej,	povej .....................................	A
.......................... 57 Dekle, povej,	povej	...........................................	A
........................... 59 Dekle, to mi	povej	...........................................	A
meni pa nič. . / . / stran 59 . / Dekle,	povej,	povej Dekle, povej, povej, al′ me še ljubiš	A
pa nič. . / . / stran 59 . / Dekle, povej,	povej	Dekle, povej, povej, al′ me še ljubiš kej?	A
stran 59 . / Dekle, povej, povej Dekle,	povej,	povej, al′ me še ljubiš kej? Al′ me še ljubiš	A
59 . / Dekle, povej, povej Dekle, povej,	povej,	al′ me še ljubiš kej? Al′ me še ljubiš kej,	A
še ljubiš kej? Al′ me še ljubiš kej, to mi	povej.	»Jaz ti pa to povem, ljubiti te ne smem, ljubiti	A
ko ptič.« . / . / stran 60 . / Dekle, to mi	povej	Dekle, to mi povej, al′ se spomniš še kej,	A
stran 60 . / Dekle, to mi povej Dekle, to mi	povej,	al′ se spomniš še kej, kaj sem dejal, ko pod	A
več ne pomniš, kar še jaz tak′ dobro vem? Tak	povej,	zakaj prelomiš mi prisego, potlej grem! Oh,	A
nebeške zvezdice; se prikaži, al′ sovraži me srce,	povej,	al′ ne! Up mi vzdigni, z roko migni, ak′ bojiš	A
zapustim. . / . / stran 242 . / Oj, deklica,	povej	mi to Oj, deklica, povej mi to, al′ ljubiš	A
/ Oj, deklica, povej mi to Oj, deklica,	povej	mi to, al′ ljubiš mene ti samo. Če ljubiš mene	A
Preljubo veselje, oj, kje si doma?	Povej,	kje stanuješ, moj ljubček srca! Po hribih, dolinah	A
keblic. Poslüšajte vsi narprej, kar se vam zdej	povej	od žličnega gradü, k′ je tam per sklejdneki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 35 135 235 335 435 535 635 735 835 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani