potem (601-700)

(Trenotek neme, tihe groze.	Potem	ženske zavrisnejo, zajokajo, zatulijo.Otroci	A
da svet popraša ob vsakem delu prej: čigavo?	Potem	presoja dela naša, oseba jim dajè veljavo.	A
ko bi gledal samo trenutek prešle dobe raj,	potem	šele bi bridko se zavedal, kaj nisem zdaj in	A
je položil vsem, iz tal prinikli, vzrasli so	potem.	Različne barve, rasti in peres združujejo se	A
si mi roko in dolgo mi v lice gledal zavzet;	potem	pa si vzdihnil tiho, globoko: Moj sin, moj sin	A
Vse! ‒	Potem	gorim od želje ene same: Čas, vrni ure davno	A
starec in vtakne ga v vrata železna, zaneti	potem	si luč. »Le pojdi v globoko podzemlje za mano	A
Zato le daj še, ljuba, še pet, še pet minut,	potem	bo slavčka vzdignila iz gnezdeca perut. Zašlo	A
.. stran 100 . \/ Če hočeš prostega moža,	potem	se da pomagati, da, da! Za srečo vem: ti bodi	A
takoj, kmalu boš v mreži. Ej, sladkejše je	potem	plámeno lice in gorkejši je objem trudne device	A
stran 205 . \/ Uj, to je filister, bi rekli	potem,	na celem mu Kranjskem ni para, sam zase skrbi	A
nad zvezdami! Če skriva ljuba nogo v šolncu.	potem	pa - ah - sezuje se, da se blešči na svetlem	A
Samsonu lase na glavi, iz njih naredila je vrv,	potem	ga zvezala močnó, močnó, tako trdó, da zvijal	A
roké brž nama, pop! poví, de zakon naju zveže,	potem	se z mano vleže!”‒	A
hrepenenja po novem grehu, iz katerega se rodi	potem	novo kesanje, - zmerom nova pomlad in nova jesen	A
ki je prihajalo za trenotek bliže in bliže,	potem	pa se polagoma izgubljalo v daljavi. Ona	A
temnoobrobljenimi očmí ter se prisiljeno nasmehnila.	Potem	pa se je obrnila v steno. Sèl sem za okroglo	A
sovražnem svetu s tabo, detetom nesrečnim. In	potem	brezčutna, mrtva, kakor kip od mramorja	A
obljubil, da ne bo pisanja zgubil; v hišo je	potem	odšel, pes je zopet mir imel. Človek se	A
enkrat skrinjo še pregleda, mirno govorí	potem:	”Pismo so ti miši snedle, ki za vrednost	A
le za hip bi pilo sreče slaj, od njega bi	potem	drhtelo večno. Nikdár srcé ni moje bilo srečno	A
v tebi že od nekdaj in bodo s tabo dolgo še	potem	‒ ko odraslo je poslednje bitje, ki je iz tebe	A
Le služi, služi, služi mi. In	potem	končno omahni, omahni na tla, pust in slaboten	A
brente kulturno zrejenih, zveseljenih čudi ‒	Potem	zadovoljen raja med njimi ‒ in nikdar in nikoli	A
je dejala, in se nekako čudno mi smejala.	Potem	sva govorila o drugih rečeh, o drugih krajih	A
Sveto telo, hej, tega komaj čakam. 0 Šmarnem	potem	že si žita naspem, že si žita naspem, potlej	A
Sveto telo, hej, tega komaj čakam. O Šmarnem	potem	že si žita naspem, že si žita naspem, potlej	A
je grofica nenadoma sama odpeljala s kočijo,	potem	ko je ves čas od zajtrka, kmalu po deveti, ko	A
hudo, hudo in huje na Huje k svet'mu Jožefu,	potem	v izpraznjeni navkreber in razvezani vnikamor	A
kot sinočnje mlačno deževje skoz danes, dan	potem,	v gospodov dan meden, v falzetno belo pročelje	A
in z očmi obrišem prah s podarjenih knjig.	Potem	stopam po stezah v neznano.Enkrat do položne	A
ignoranca žalostnih oči, zatajene ljubezni ... Noč	potem	pobira davke: pohod mračnih nebesnih teles po	A
sem molčal, prestajal grozne muke in bolečine,	potem	je Franjo Frančič navezal nov stik. Nemara je	A
ljubi tišino, da je prav tišina njen odmev.	Potem	ji odgovarjam.Vse je v simbolih.	A
učinkovito; tišina ima svoje zvočne odtenke.	Potem	molčiva.V kamnu, v dežju, v burjah, v besedah	A
nestrpnosti, se je približal, odprl usta, še pomolčal,	potem	pa, med hojo mimo, ženske zarotniško vprašal	A
metafora nemudoma zdrsne v svoj začetni vzgib.	Potem	se bova lahko srečevala v črkah, v zaporedju	A
obleži na obrežju. Najprej milijoni krikov,	potem	pa strašen molk v muzeju.In zmuzljive muze turistov	A
Imamo skupni vdih: ob jutrih ležemo k budnosti.	Potem	z roko v roki šepamo skozi dan. Ena je siva	A
Zalezem se vase. Nekaj brskam po levi nogi,	potem	odhitim v usta. Ne zdržim dolgo na enem mestu	A
stran 53 . / Kamni Pridem, da bi pisal pesmi,	potem	pa popisujem kamne. Pesek je kot jezikovna norma	A
drugi posli, zagosti čem v kosmata vam ušesa,	potem	razbijem vam ob glave gosli. II Človekov	A
slabo; kar spišeš, kaži, čitaj svoji »mili«,	potem	zakuri peč ‒ in mir bo s tabo. XXVII Komur	A
oh, radosten možu poljubim roko, in oda bo	potem	mi pesem vsaka. XXXIII Dopisi mi pošiljajo	A
zlati! Da glédam zorni tvoj obraz; Ne branim se	potem	zaspati, Zagerne naj me večni mraz. Rad slišal	A
roke v svoje vzela in plaho, plaho zadrhtela.	Potem	si k meni se sklonila in kot v slovo me poljubila	A
toploto zajemal, da si bom prste prezeble ogrel,	potem	pa bom pesem drugačno zapel, pesem, mogočno	A
pridi, greva na juho in krompir, meso, kompot...	Potem	se oblečem - čas me prehiteva, mejli dežujejo	A
odpelje se, odprem paket. To, kar prišló je, bom	potem	poslušal, najprej bom tisto branje dokončal	A
No ja, seveda!«	Potem	pa kakor po tekočem traku: »Kok si?«- »Ah, gre	A
vrstnem redu. Najprej so tiste neoproščene, šele	potem	izgubljene... Ob zapuščenem podeželskem grobu	A
Tvoj grob - sramota za pokopališče. ‚Pa kaj	potem,	’ porečeš.‚Kup kosti!	A
Nič kaj vzpodbudnega ne poje. Kaj	potem!	Ležim.	A
To je moj nov image, moj nov svet. Kaj	potem,	če igra kdaj je huda, saj igrati moram brez	A
Najprej večerja, rečem, ko na kavč se zvijem,	potem	pa Mash in Magnum. In kak spot.	A
V.	Potem	pa Mash in Magnum in kak spot in kaka plošča	A
pljuč, ko ni več rdeče in zelene za kontrolo.	Potem	imam pleh muzko pod balkonom. Vse bi jih, vrage	A
kosmato, a moral sem ga imeti, ubog hudič.	Potem	pa muzka.Ta me je koštala! Vinilmanija, ljubi	A
da je čisto, glasno sklenem. Po telefonu je	potem	spet stari juriš: zakaj, hudiča, pol stvari	A
prignal, bom, pa čeprav za las, Odklop ujel.	Potem	pa Mash in Magnum.In kak spot, preden bom dnevu	A
jutránji glavi: kot nor pešačil sem čez Tivoli,	potem	pa vedno po Prešernovi na faks prišel sopeč	A
Popoldne dril, Bruce in Tom Waits zvečer,	potem	pa, če bo šlo, še kakšna pesem. A preden Tom	A
posebej živ. Dolgo sedeli smo in govorili,	potem	pa vsak od nas se je umil in kmalu smo se v	A
toka Savinje, se pravi proti zahodu, pa so ga	potem	obrnili; o njem sem svojčas napisal celo pesem	A
Spomladi čutim, kako umira rdeča detelja in	potem	pride moj čas: Pšenica leže v moje naročje.	A
poletje in poslastico živini v zimskih dneh.	Potem	me omete sneg in veter počiva v mojih praznih	A
Ni bilo stvari, ki je ne bi imela.	Potem	sem ga ubila. Nekega toplega večera, ko je sonce	A
pozabljenje prvo varljivo, drugo popolno. Čemu	potem	zvezde in jasno nebo in sonce in rože? Dajte	A
tvojih oči so deklici lasje sinje zablesteli.	Potem	sta sedla k odprtemu oknu, se držala za roke	A
Bežati skupaj z nekom, bežati vse mesečne noči in	potem	v nekem varnem brlogu vonjati lastno kri, ki	A
Nekoč bomo umrli.	Potem	me ne boš več poljubljal in ne boš več rekel	A
začutijo hodnično rjuho in že je tu rojstni dom.	Potem	pride pravljica: Nekoč je živela mama, ki nas	A
ta ni pravi. Počaka na brco ali na psovko	potem	steče dalje. Teka ves dan in teka vse dneve	A
ga. Ko padel bi on ‒ kako bi na sveti sirota	potem	še mogla živeti? To ubogo srce, to drobno srce	A
vrstó. In ko res sem jo zapisal ter prebral	potem	jo spet, jezen sem jo koj izbrisal, bil na tem	A
prostem času, ko ima človek na voljo nekaj časa,	potem	pa ga čakajo »pomembnejša« opravila.Bogovi so	A
prozorne vodé ‒ o, še jasneje jih vidim sedaj. In	potem	spet noč in težki znoj. Sveti mir Eno oko sije	A
v prozornost preliti in zvoki klavirja bodo	potem	mogoče le zimske zvezde mojim očem. Sam, sam	A
to, kar naj bi bil, če postane, kar da je ‒	potem,	če prinese svobodo ljudem, naj mu katerikoli	A
molil bom in bom slavil, toda, dragi, ne sedaj,	potem	... A sedaj je treba borbe v nas, borbe, svete	A
sonca svit je žalostno sijal. A le trenutek in	potem	sem vstal in stopil nad pokrajino prelestno	A
Vodica se skali, se rib′cam žalost st′ri,	potem	se jim srce hladi. Prišla bo grenka smrt, moj	A
mizo nocoj! Šentjanževca zdaj nalij mi, točaj,	potem	se podamo spet vsak na svoj kraj. In pridemo	A
pridem jaz k tebi ponoč′, na okno potrkam gredoč,	potem	pa se dol naslonim, pri tebi prav sladko zaspim	A
praviš, zakaj mi to st′riš, v ljubezen pripraviš,	potem	pa pustiš!« Če b′ lepa ne bila, b′ ne hodil	A
v jeseni da zrna polje, klip, klop ... veselo	potem	se kolesa vrte, klip, klop ... Roža na vrtu zelenem	A
zapeljivi, več obljubi, kot ima, samo da jo zapelja,	potem	se videt′ več ne da. Dečva je že zapeljana,	A
. / . / stran 365 . / Jo rajtam zapeljati,	potem	pa vandrati.« Dekle za lip′co stalo, vse dobro	A
ve z menoj.« Sklonile glave so rož′ce moje,	potem	pa zvenele so žalostne vse. Vigred prihaja	A
več sam, dobil bom nevesto, ljubico zvesto,	potem	pa ne bodem več sam. V tihi noči, v svitu lune	A
bučami Je bilo kot da ležijo sonca na njivi	Potem	sem sedla na eno sonce pretegnila noge in s	A
Sklonim se, približam lice plitko sapa niha,	potem	pa dih za dihom vse bolj globoko piha. Moj vonj	A
je nasmeh potonil in splaval na površino šele	potem,	ko je val popustil in je tudi pogled zopet lahko	A
si sape in zopet vzplamti, ne vidim nikogar,	potem	se mi zdi, da nekdo na tleh le z muko šepeče	A
hrupni svet, ki smo ga vajeni. Iz tega pa	potem	bežimo, ko nimamo več kam uiti! ŽELJA Moje	A
molči. Naivno odrinjen v mislih, kot kazen	potem	se zgodi! Spet sestavljam in razstavljam vse	A
me še skelijo, včasih pa preneha kakšen dan,	potem	hudo spet zabolijo. Trga, kljuva in cefra, vsi	A
ki prelestna bila je prvi hip, še drugi, a	potem	‒ težak povod za izgubljanja pocestna! Jaz ti	A
resnična; v njej sva se lenikavo pogrela in	potem	sem vstala in ti me nisi hotel zadržati. Dvorjenje	A
zaustaviti v tvojem belo-rdečem razkošju cilja.	Potem	pa se spet spremeniš v sivo in črno in nedoločeno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani