nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Na koncu nosa so mu viseli veliki starinski naočniki; visoko iznad njih je mežikal, oziral se nemirno, naskrivaj, rad bi se bil kam naravnost ozrl, rad se komu nasmehnil, pa ni vedel ne kam, ne komu. Poznalo se mu je, kakor je v dolgih, koščenih rokah neokretno pestoval časopis, da je bil malokdaj gost v kavarni in da ga je bilo pahnilo v ta hram nekaj posebnega - eden tistih skritih, čisto brezpomembnih dogodkov, ki se jih, nevidnih in neslišnih, vrši brez števila dan in noč tam nekje spodaj, tam nekje zadaj, takorekoč na smetišču in ki ubijajo marsikdaj telesa, duše zmerom.
Na rdeči zofi je napol slonel, napol ležal mladenič, navidez podoben sestradanemu, brezdomnemu, naveličanemu študentu, senci, kakor jih je svoje dni veliko blodilo po naših krajih in kakor se časih še zdaj katera prikaže, postane za hip, se zavzeta ozre naokoli ter utone.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani