Ko se je vračal, je že bledelo nebo nad hribom, oglasilo se je od nekje tičje žvrgolenje in rosa je padala na listje. Mate ni spal že drugo noč, toda bil je ves miren in krepak, telo mu je bilo lahko in gibko, bistro so gledale oči. Vesel je bil vlažnega jutranjega vzduha, vesel tiste plašne bele zarje, ki se je bila prikazala v dolgi tenki črti na obzorju ...