mož (201-300)

še mlajih. Zdaj vrnil si se k meni ‒ k možu	mož.	Jaz slutim: ali nisi v tujih krajih okusil tudi	A
dal si postelj mi drugačno, daljšo; odrasel	mož	na njej počivam zdaj. In kaj o postelji naj	A
In ko bi nežen deček bil in ne bridko izkušen	mož,	solzan bi sklonil se nad venci, da v solzah	A
dekleta stoje in raka. Iz dalje pa mlad se ozira	mož	na belo rako, na venec rož in plaka ... Ponočni	A
mine let spokornih, Harana pokliče duh: »Haran,	mož	kreposti vzornih, danes je odprt moj sluh.	A
Ve pri meni bivate. Med svetom onih	mož	ne morete uzreti, kteri bi vam morda v enem	A
Potopi se v učenih bukev morje, pretehtaj slavnih	mož	izreke stokrat, prirodo tajno môtri dan za dnem	A
Osveta Ves teden s svojo ženo sprt govoril	mož	je v jezi vneti: »Rešiti more me le smrt, le	A
zima in še ni rož, pa že pride k meni njen lepi	mož.	Ej, lepi mož, lepa gospa!	A
pa že pride k meni njen lepi mož. Ej, lepi	mož,	lepa gospa! »Preljubi moj, predragi moj, moja	A
sama v salonih, pri kadriljah, soareji; tvoj	mož	pa kot prilepljen ptič na veji od daleč glej	A
moško čast zgubili, o ne, vi milostna, smo pa le	mož!	Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil, a nikdar	A
visoki, ozkolisti. Pokazala si nase: »Bodi	mož!	« Dejala si: »Kaj li pozabil boš na lilijo in	A
ožalostili?« »Ker ne slušajo, kar svétje stari	mož,	ki skusil svet je.« A zaroga se mu ptica, hudomušna	A
je vozil po tihih valéh ta bledi, prekrasni	mož...	Kajne, o božja Poródica, da me uslišala boš	A
mladenič te snubi; iz srca bi rad bil zakonski ti	mož,	a kaj, ko ga menda hotela ne boš...« »A kaj da	A
kukuricnil tako, da putke je - splašil v dvorišču, a	mož	mu je dal po hrbtišču dve gorki in dve za uho	A
da bi Te ljubil - želim Ti za god srčnó Tvoj	mož.	5 Ne v album, v dušo rad bi vašo te besede	A
Varij! celi dan bo gódil, vso noč kašljal stari	mož;	bo te še od hiše spodil, ak mu stregla prav	A
se napravi, boš počakal, ljubček moj! Vselej	mož	najmanj zapravi, ak ženico ′ma s seboj.” Zapuščena	A
zor. To je zvedel óča stari, stari óča, sivi	mož,	kregal svojo lepo hčerko, in svaril jo je rekoč	A
rekoč: “Stari óča, óča ljubi, ljubi óča, modri	mož!	Lojtro bo za zid prinesel, za	A
pok je od podkvá bobnelo; zrožljal je s konja	mož	visok na klóp pred hišo belo. Poslušaj! iz nadvratni	A
se usmili!” ‒ . / . / stran 64 . / Povodni	mož	Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele, al lepši	A
srcé ne more bít′. “To pevčovo srcé je,” star	mož	tam govori, “ak bi bilo svetnika, bi mir mu	A
k županu pogosto v vas. Scer oče župan so	mož	neslan, kaj dela tam kancelir vsak dan? Priljudna	A
rani ‒ čas hiti. De Helenina lepota, tóljkanj	mož	pred Trojo smrt ni pozabljena, le pesem sama	A
koj Apel popravi. Ko pride drugi dan spet	mož	kopitni, namest, de bi šel delj po svoji poti	A
vrat straža na pomoč zavpije, in vstane šum, de	mož	za možam pada. Ko se neurnik o povodnji vlije	A
moritve je velike. . / . / stran 156 . / Krst	Mož	in oblakov vojsko je obojno končala temna noč	A
Črtomir pri sebi pravi. Zbudi ga ′z misel teh	mož	govorica, ki bližajo se z blagam obloženi, spozna	A
obloženi, spozna koj ribiča poštene lica; neznan	mož	pride po stezi zeleni; talar in štola, znamenja	A
skozi se še ni sklenila z vami; učil ljudi je	mož	bogaboječi, duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z	A
vami; učil ljudi je mož bogaboječi, duhovni	mož,	ki zdaj ga vidiš z nami: kako nas vstvaril vse	A
Ko šla domú sem z družbo najno v glavi, me	mož,	ki je ta uk učil, doide; prijazno v svoji šegi	A
zgrešil v bridki smrti. . / . / stran 166 . /	Mož	božji mi bolnó srcé ozdravi, ker, de zamóre	A
kar misli, de bo v sili zlatá mu treba, si od	mož	ga vzame; dar ribču da, njim, ki so ga nosili	A
2 Po póti samótni	mož	stópa krepák živót mu postáven plašč kríje	A
ni ... Otrok tvoj v zíbelki mirno spi, tvoj	mož	sedi v krčmi in pije. Zunaj pod oblačnim nebom	A
kadar plaka moja mati in preklinja me moj	mož.	“ Od ulic do ulic, križem po mestu, brez	A
po temnem morju plava; na krovu pa mlad	mož	stojí, mehkó na prsih mu sloní prelepa	A
. / stran 71 . / ”Oj zbudi, zbudi se, moj	mož,	pri tebi jaz sem sama, krog naju morje	A
od bolesti, od kesanja - stopil je moj	mož	pred mene, gladil me z rokó po licu:	A
pozdravlja ... veš li? jutri je poroka njena;	mož	je sicer malo star, a bogat je!Kakšna škoda	A
... Otrok tvoj v zíbelki mirno spí, tvoj	mož	sedi v krčmi in pije. 5	A
kadar plaka moja mati in preklinja me moj	mož.	“ 6	A
po temnem morju plava; na krovu pa mlad	mož	stojí, mehkó na prsih mu sloní prelepa	A
. / stran 85 . / ”Oj zbudi, zbudi se, moj	mož,	pri tebi jaz sem sama, krog naju je morjé	A
kesanja -- . / . / stran 112 . / stopil je moj	mož	pred mene, gladil me z rokó po licih:	A
Jutri je poroka njena.	Mož	je sicer malo star -- a bogat je!... Kakšna	A
odmeva do nebes tam pod zeleno goro. Mlad	mož	pred kralja prihití, z rdečim plaščem od	A
OSTRŽEK Kdaj se ovedel boš, da ne boš nikoli	mož,	nikoli žena, dokler lutka boš lesena ‒ polagajoč	A
Tvoji donosi so peski na obalah, ki jih črpa	mož	... Navrži gradiv, Soča, izpljuni kamenje! Poplačaj	A
moje ni, kar sosed mi posodi, na svojih nogah	mož	poskušaj stati. Drugod nikjer ne bere maš cerkovnik	A
‒ Ideje?« ‒	Mož	se smeje! Odgovorílo se mi je dvoúmno, ko v	A
ne zmaga. Odide ‒ mine leto ‒ že se skisa;	mož	druge vere, drugega je dúha, poštene ni besede	A
pobožna! Premogel ni težave še slovníške, napoti	mož	že peš se k Hipokreni, popiše iz Ljubljane pot	A
pritlíkav rod po njej, neslaven stopa; kje	mož	kàj vreden zdaj se nam oglasi? Nekdaj so, bratje	A
po množici zbrani; Kaj hoče tu žalostni tuji	mož?	Ne glej ga nikar, pa vesela ostani!	A
sem otročeta, Poznal odrasle sem ljudi; Fant	mož	je, žena iz dekleta, Kje ta, kje óni? ‒ v grobu	A
Vsáj slave se mu je zadosti pelo. Pa tega,	mož	učeni! ne pozabi: Tvoj dobri uk kazé izgledi	A
sovražim, ne misli, Saj veš, da nisem hudoben	mož;	Temù se pa tudi čudil ne boš, Če vidiš, da nisi	A
ga moraš ceniti; Življenja ne ljubi pameten	mož,	Pa vendar ne more brez njega ‒ biti. 13.	A
hčerko prime za rokó, Sin krila se derží plahó,	Mož	pa očeta vzame Na mlade krepke rame. Iz smrečja	A
odmeva po samotni vasi. Po blatni cesti stopa	mož	počasi ledeno mrzel dež v obraz ga bije. In	A
III. Ti plašna žena, jaz tvoj plašni	mož,	oba tesnobno zreva skozi line nekdanjih dni	A
sreči, Goreče išči drugim jo doseči, Živeti vrli	mož	ne sme za sé. Iz bratov sreče njemu sreča klije	A
Dolžán ni samó, kar veleva mu stan, kar more, to	mož	je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni	A
vrtu in poljani, kreposti on cvetoči je. A	mož	pošten je ‒ sonce zlato, ki razsvetljuje, greje	A
bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih	mož.	Kar sanjala v trenutkih zlatih sva sanj za narod	A
nanj pesmi krasne, modre reke napisal bil je	mož	učen ‒ o vredne, da žive na veke! A list je	A
sobi bledo sveč svetlobo; med svečami pa spava	mož,	bled mož, ogrnjen s plaščem črnim, ki s trakom	A
sveč svetlobo; med svečami pa spava mož, bled	mož,	ogrnjen s plaščem črnim, ki s trakom je našit	A
Še hišo on kupi! A zdajci se vzpne	mož	sivolas, visok in častit in z brado do pasa	A
pesmi tiskane po belem svetu bodo šle, nekteri	mož	jih bo izbral in dragi svoji v dar podal. Ko	A
svoji v dar podal. Ko tvoj v Ljubljano pride	mož,	tud ti dobila ene boš, v rudeče usnje vezane	A
v modro ženo iz dekleta, jaz bom iz mladenča	mož.	Srce bo se umirilo, zginil čas bo sladkih sanj	A
poči zor, ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj	mož.	« Tak milo prosi, tak sladkó, da zmoti modro	A
Tukaj.	Mož	za vrati, kaj hoče on? Kakor senca stoji za	A
‒ Si	mož	‒ sovražnik?Ne s sladko vabo!	A
mimo šla, milo se jokala: »Vstani gor, ljubi	mož,	pil ga še boš.« Jaz sem zmeraj mislil Jaz	A
oja, milo se jokala, oja, vstani, preljub′ moj	mož,	oja, pil ga še boš. Oj božíme Oj božíme, oj	A
deklico, deklico, juhe! Prišel pa je stari	mož,	stari mož, stari mož, dekle, ti pa moja boš	A
deklico, juhe! Prišel pa je stari mož, stari	mož,	stari mož, dekle, ti pa moja boš, moja boš,	A
juhe! Prišel pa je stari mož, stari mož, stari	mož,	dekle, ti pa moja boš, moja boš, juhe! Vrgli	A
oltar, prstan zlat ji čem podati, bit′ njen	mož	in gospodar. Ti pa sama boš ostala, se spominjala	A
reči mi šenka skorjo kruha, strgan gvant. Kot	mož	davnini me zagotovi, zato udarim kakor norc	A
Večernica skoz mrak miglja, bo s smehom pestoval kot	mož	moža. Bo s smehom pestoval kot mož moža otroški	A
. / stran 85 . / Bo s smehom pestoval kot	mož	moža otroški stan, osamljen in povrbljen. Kot	A
okiti. Objame kot nasmeh in kot vpitje usodo	mož,	ko v sebi se spočne. Usodo mož, ko v sebi se	A
sebi se spočne. . / . / stran 102 . / Usodo	mož,	ko v sebi se spočne, objame kakor sebe, svoje	A
Iz tébe se nasmiha Hčerin sin in brat in	mož.	Ga Sončnica doječa obvaruje na dnišču božjih	A
mrzki božji gnev občutim v sanjah kakor ribji	mož	in fant. Ves svet mi bo prijetno gostolel, drstim	A
sonce, ki je peklo glavo, ali razgovor dveh	mož,	ki sta hitela po klancu navzgor. Eden je bil	A
sorodnico moje žene. Od srca se je smejal dobri	mož,	Rusin, moji zgodbi, kako odločilno je nevede	A
njih radi bolezni izbrisani. * * * Prijazen	mož	je sedel pri moji postelji in me z novoletnim	A
ga pozval, naj mi pomaga nesti po stopnicah.	Mož	je ugovarjal, da se ne da zlorabljati v protistanovske	A
posebno nagrado v izmeri dveh vrčev piva, da se je	mož	odločil za tako poniževalno delo.Oddahnil sem	A
zdravnikov, a povsod so mu menda kazali naprej in	mož	je zato menil, da nikdo ni znal pogoditi njegove	A
postavim za zgled izredne življenjske sile. Bil je	mož,	ki smo ga občudovali radi njegove krepkosti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani