Al ena skrb me je morila vedno, de tí med njimi si, ki Bog jih čti; večkrat sem v sanjah vid′la glavo čedno, bledó ležati na mrtvaškem prti; sem trepetala zate uro sledno; de bi nebes ne zgrešil v bridki smrti.
Mož božji mi bolnó srcé ozdravi, ker, de zamóre vse molitev, pravi. Kolikokrátov sem od tod v samoti klečala, klícala pomoč Marije: ′Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hóti, ker v zmoti žali te, ne ′z hudobije, ne daj v oblast sovražni ga togoti, pred njo naj milost tvoja ga zakrije!′