mati (3.201-3.300)

se je začudil navidezno Lipe, »kaj ste vi,	mati,	gospodar?Mislim, da je Juri.	A
Še sem gospodinja jaz!« »Bosa je ta,	mati.	Kaj ste tako pozabljivi, da ne veste, da je Juri	A
hotela je oditi k možu, ali spomnila se je, da je	mati	pri njem in je krenila na dvorišče.	A
nje, njegove žene skoro ne pusti blizu, češ: »	Mati	ve najbolje, kaj mu je treba, ali ni res, Juri	A
s Peči, odkoder ona.« Pri Juriju je sedela	mati	že ves popoldne, in samo kadar je bilo treba	A
z Anico. Čim bliže pa je bila njegovemu srcu	mati,	tem bolj se je oddaljevala Anica.Celo onega	A
malo okolu njega. Pozabil je bil skoraj, da je	mati	tako odredila in da je Anici morda hudo.Ali	A
In tako je dejal nekega dne: »	Mati,	ali boste hudi?« »Zakaj, Juri!« je vpraša	A
Ali Juri je ni opazil in nadaljeval: »Da,	mati!	In zato sem tako srečen, in samo nekaj me še	A
Veš, Juri, lepo to ni od nje.« »Ne,	mati,	« je branil Anico Juri, »nikoli ni Anica tožila	A
Potem pa je nadaljeval žalostno: »Oh	mati,	kako bi to bilo lepo.V miru bi živeli, in jaz	A
vse molčati pa tudi ne morem. Saj sem tvoja	mati!	In če nisem bila prijazna vselej, tega ne more	A
Ona je tvoja poguba.« »Kaj govorite	mati!	« je vzkliknil Juri.Mati pa je motrila sinovo	A
»Kaj govorite mati!« je vzkliknil Juri.	Mati	pa je motrila sinovo lice.Mislila je pač, koliko	A
vidiš drugače kot jaz!« » Da, rad jo imam,	mati.	Toda, slep tudi nisem.	A
dvignila, kakor da ji je neljubo govoriti o tem. »	Mati,	« je dejal Juri, »vem, da vam ni prijetno govoriti	A
materinih rokah, in skoro proseče je dejal: »	Mati,	če mislite, da morete Anici res kaj očitati	A
»Mar meni, kaj misli o meni,« je odvrnila	mati,	»da me vidi nerada, to je zadnje, kar ji morem	A
A to je: jaz vem, zakaj je ne morem.« »	Mati,	zakaj?« »Zakaj?	A
Skoro tresel se je.	Mati	je dobro opazila njegov nemir, stopila je k	A
slišno zašepetal. »Ne mislim tega,« je odvrnila	mati,	»toda nekaj drugega vidim na nji, in to mi ne	A
res, zdim se ji pust.« »Pust,« je potrdila	mati,	»zato pa te je sita do grla.« »Ne, ne	A
Nobene besede več o tem, Juri!« je odvrnila	mati.	»Povedala sem ti svoje misli.	A
Tudi Tomaž misli isto.« »Tomaž je predrzen,	mati,	in Anice ne more,« je branil sin ženo, »in Anica	A
»Saj ne rečem nobene več,« je nadaljevala	mati,	»resen mož je in lep, in morda tudi vse to ni	A
nemarna lahkoživka in brez srca«, in da ima prav	mati,	če to trdi, in da je gotovo res tudi ono o Lipetu	A
Lepa je ta,« je odvrnil Lipe, »lepa pravica,	mati.	Ne rečem nič!«	A
Ali ni to krivica?« »Jaz in	mati	sva sklenila tako!« je odvrnil razdraženo Juri	A
razdraženo Juri, »in če že ni drugega ko to, da	mati	želi -« »Stori, kakor ti je drago,«	A
je, da se preobleče in gre še nocoj s Peči.	Mati	Katra pa je donesla na mizo potice in polič	A
popolnoma slep za vse v rokah matere. In ta	mati!	Ali res misliš, da te bo trpela na Peči?	A
trudnih konj sapica; z Bogom draga moja	mati,	ko po mene grejo svati;	A
rodili, že ste hčer me zaročili!	Mati	Bredo tolažila, s pečo ji lase pokrila	A
pravim, dragi svati, ali še živi mu	mati?	Osem sinu žen umorila, bi	A
prerevna bala moja, strašna, oh, je	mati	tvoja!« Nekaj silovito plahega je bilo	A
je ležal do smrti truden Juri, in je sedela	mati	ob njem.Ko je bil Juri stopil na vrata, je bil	A
Spomnil se je vsega. »	Mati,	« je zastokal, »kje je ona?« »Vprašaj	A
dejal: »Tistega ji ne bi bili smeli reči,	mati!	Jaz ne morem verjeti!	A
v licu je prišla k Juriju. Pri njem je bila	mati,	z prezirljivo resnostjo se je ozrla žena na	A
stopila s trdimi koraki k tašči in rekla: »	Mati,	odpustite, tudi jaz vam odpustim in pozabim	A
Anica je zbrala poslednje moči. »	Mati,	« je ječala skoro, »imejte usmiljenje.Žal mi	A
dvignil in dejal: »Jaz mislim tako kakor moja	mati!	« »Tako misliš?« je vprašala s hipno	A
pamet. Kaj ne veste, ljubi moj otrok, da ste	mati!	I seveda no, kar pijte, vam bo dalo moč, in Juri	A
Anica, »moj mož tega ni storil. On ve, da sem	mati!	On je vedel!«	A
za tako, ki ti bo zapustila otroka? Kdaj je	mati	odjedla svojemu otroku premoženje?In tudi, ali	A
kolena in začela moliti krčevito ihteče: »O	mati	stvarnikova, o pomočnica kristjanov, vrni jo	A
jima bolehali doma hči ali sestra ali žena ali	mati,	sedla k vinu, češ, zdaj je vse eno, kdaj se	A
je bil prav v bližini, šepetati ga: »Njena	mati,	njena mati,« in videl, da mu je bilo dano pogledati	A
v bližini, šepetati ga: »Njena mati, njena	mati,	« in videl, da mu je bilo dano pogledati v dušo	A
sedel za se in ni govoril mnogo. Pa je rekla	mati	hčerki nekega dne: »Veš kaj, prezgovoren	A
zardela do ušes in molčala. »Ti,« je nadaljevala	mati,	»če ne bi bil tako samsvoj, ne bi rekla nič	A
Tudi zdaj ni hčerka odvrnila nič. Toda	mati	je videla sedaj, da je zelo, zelo rdeča.	A
« je rekla, »če je pa tako!« »Tiho bodite,	mati!	« je prosila hči. In mati ni silila v	A
»Tiho bodite, mati!« je prosila hči. In	mati	ni silila v hčer, in Luka ni govoril. Prišel	A
Je ne reče ene in je ne!« »	Mati,	« je dejal Luka, »saj ima drugega, mlajšega in	A
Zdaj pa še v hišo ni hotel.« »	Mati!	« je odpočitala hči, ali se na to obrnila k Luki	A
Umrla bo! In to je bila tedaj njegova	mati	in res je umrla!Anže je začutil, da mu silijo	A
kakor v sanjah je začel šepetaje prositi: »	Mati	je, naj ne umrje, naj ne umrje!« Pri	A
ti si pravičen, usmili se je, ne vzemi je!	Mati	je, ne vzemi je, naj ne umrje, naj ne umrje	A
Poglej!« In	mati	se je blažena smehljala, mejtem ko je Marjanica	A
Ubogi moj sin! Nobena	mati	ne trpi tega ob svojem sinu, kakor jaz. Pritisnila	A
Pri peči sta sedeli naša gospodinja in pa ‘	mati’	.Pa sem slišala, da govorita o meni.«	A
rekli, da sem sirota, da sta mi umrla oče in	mati,	in da je križ z menoj.Da je bila moja mati zelo	A
mati, in da je križ z menoj. Da je bila moja	mati	zelo lepa in da je imela bogatega ženina, pa	A
ženina, pa jo je zapustil, in da je nato moja	mati	vzela pisarja.« Govorila je, kakor otroci	A
da tistega ženina pozna, in da naj ji moja ‘	mati’	da mene.In tako sem prišla na Peč.«	A
V te reči se pa ne vtikam. Naj dela	mati,	kakor se ji zdi.« »Ne,« je dejal Pušar	A
»Kaj vem?« je odvrnila tašča.	Mati	je začela tolažiti dete.Toda dete je jokalo	A
so bili v hiši in mož. Pa revščina velika, in	mati	bolna.Jerica se je na čudovit način v teh polusanjah	A
»Je bila! Stara	mati	te revice tu je!« »Saj nori,« je zastokal	A
ko gospodar. Pa zdaj že ne veste več tega,	mati.	Je Tomaž pa že drugačen mož!«	A
in brezsrčnosti žene, ki ji je bila svojčas »	mati«	! Pa vrč prekipi, če je še tako velik	A
Naj bolje bo, če prideš nazaj na Peč!« »Ne,	mati,	ne gre,« se je smejal fant, »kaj se ne bojite	A
čez nekaj hipov čisto resno: »En svèt bi rad,	mati.	« Hanca je dvignila glavo in rekla:	A
radost, pa jih je takoj zavezalo življenje: ko je	mati	odstavila otroka, ko je oče prvikrat zaklel	A
otroka, ko je oče prvikrat zaklel, ko je stara	mati	zapela svojo strašne žalosti polno pesem o romarju	A
Ščurkov skedenj, Petrček, kajne?« je menila	mati.	Otrok se je skušal nasmehniti.	A
in se skušal pognati navzgor proti materi.	Mati	je zastokala in si ga vrgla v naročje.Detetu	A
prebudil, hotel zavpiti in bruhnil kri in gnoj.	Mati	ga je nagnila in rekla lahko, kakor da se je	A
Zaspal je pri priči.	Mati	ga je položila nazaj v zibel s sračjo nogo in	A
ženica, o kateri so pravili, da se ji prikazuje	Mati	božja.Kozariščani pa so že od nekdaj spoštovali	A
vzel v hišo, da bi duše ne zgubila, kakor jo je	mati.	« Vstal je sunkoma izza mize.	A
ki so mu prodali Teofilovo dušo2, celo	Mati	božja, ki 1 rimski pesnik Ovid pripoveduje zgodbo	A
se je iz častihlepja zapisal hudiču, pa mu je	Mati	božja izprosila milost in odpuščanje. je obdarovala	A
ti bo godilo na samo cvetno nedeljo? Ljuba	mati	moja!Kako se mi bo godilo na samo cvetno nedeljo	A
tovor in jezdeca. Oče je, ki uči, kara, tepe, in	mati	je, ki ljubi.Kakor njiva je: daje, kakor je	A
vikar resen: »Mar nisem Tolminec in ali me ni	mati	učila govoriti, kakor tu govorijo?Dozdaj jim	A
je po otročje kamenčkala, je bila nezakonska	mati,	sirota brez moža in brata, brez matere in očeta	A
Racconteró poi tutto3! Pa tu so odpustki,	mati,	Bog daj dobro in hvala angelom božjim, da sem	A
drugod so nekoga zaklali, še drugod je nezakonska	mati	zadušila svoje dete in ga sežgala na ognjišču	A
zaničljivo in toplo obenem: »Mevše!« Mlada	mati	je vzela dete v naročje in ga dojila in poizkušala	A
meso, vsi smo iz mater.« ‒ »Ali ne bo vsaka	mati	ljubila svojega otroka?Ali ga ne bo še tista	A
tisto uro v smrti. Jaz pa sem jim več ko oče in	mati.	Povej jim, naj se ljubijo!«	A
bradavico na prsih in se ji je gnojila. Pa	mati	ni odstavila otroka!Ljubezen božjo smo križali	A
videl: Notri je bila skromna postelja. Bolna	mati	na njej. Morda je bila pravkar zaspala, morda	A
»Najsvetejši ljubijo najčistejšo.« »	Mati,	Tvoje ime je sladko« »Tvoje ime je sveto v veke	A
biriška služba, Bog mi je priča, da je res, in	Mati	božja.« »Gobec imaš pravi,« je rekel gospod	A
starše. Anže je razširil roke in se zajokal: »	Mati	naša!Odpusti mi!	A
poljubil križec, ki mu ga je bila obesila umirajoča	mati	okrog vratu.Tedaj je otipal na prsih staro brazgotin	A
ne v cerkev ne v hlev. Zato sem jaz tu, tvoja	mati	in tvoj oče, ki ju sirota ne poznaš. In rad	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani