mati (3.301-3.400)

je bilo tisto pismo, ki ga je pisala Lucijina	mati	očetu svojega otroka, neznanemu Edmondu.Na smrtni	A
Nikogar nimam na svetu.	Mati	mi je umrla, moja hčerka Lucija bo jutri sirota	A
skromna kakor Ruta Moabka in trdna ko makabejska	mati.	Bodi kakor Judita, Debora, Kananeja in Tahita	A
vase, a krčevito, tako kakor dete, ki ga je	mati	nenadoma odstavila. Bilo je nekoč ...	A
telescem in ga z levico privila k sebi. In	mati	je videla svoje dete, kako je izročeno mrazu	A
skedènj, da bo pel kot zvon.’ Otrok verjame, a	mati	veče, da ga bo zadušilo.In duhovni vidi sebe	A
»Naša,« je zinil oglar. »	Mati?	Res je, nič več je ne videvam v cerkvi,« ugiblje	A
da je oglarju v rokah, ki ga je zadel, kakor	mati	otroka.Nekakšna pijana vedrost se ga loteva	A
poljubila. Vikar ju pozna: stara dva sta, oče in	mati.	Živita.	A
čez lice, čez roke in po životu. Boža jo kakor	mati	otroka in govori tako strašno žalostno sam s	A
In kakor čuti, tako govori. Kakor	mati,	kakor oče, kakor brljavemu otroku:	A
kakor oče, kakor brljavemu otroku: »Kananejska	mati,	Neža, gorjanka taka kot ti, pomejniška, tolminska	A
izbe pri mrliču je bilo slišati, da zopet ihti	mati	Kraguljka. »Tončka!« je bilo slišati nenadno	A
prijel ženico za roko in dejal tiho: »Umirite se,	mati!	« Pobožal je ženi roko in pogledal z bolnim nasmehom	A
Pa tak čudež! Slepa	mati	ga je spoznala.« »Kako je rekla?	A
zaprl vrata s podpahom in upihnil luč. Stara	mati	je bila spravila otroka spat in se trudila z	A
zresnilo lice in je dejal: »Desetnik sem, verjemi!	Mati,	ki ima devet otrok pa še desetega, ga bo redila	A
Telo je zdrknilo mrtvo na tla. »Sveta	Mati,	takega spanja pa še ne,« je zamrmral Mohor.	A
Dve uri po porodu je umrla tudi nedoletna	mati	... Ljudje iz Grape, visoke planote na Pečinah	A
živega snedla golazen. Tončko je pregovorila	mati	Kraguljka, naj gre v Tolmin namesto bolnega	A
»Pa si prišla ti namesto njega?« »	Mati	je hotela,« je povedala, »da ne bo kakšnih sitnosti	A
Janez!« se je upokojila teta Polona. »Tu sem,	mati!	« je dejal Gradnik. »Si torej le vstal?« je blodila	A
prišla k Idrijskemu stara ženica. »Kaj poveste,	mati?	« je vprašal domači duhovnik. »Gospod, kaj naj	A
Pa sem zdaj na Čepovansko prišel. O dobra	mati,	če repe ni, pa vsaj malo korenjčka!« »Kaj boš	A
bil je včeraj doli in se danes vrne.« »Oh,	mati,	kako ste dobri,« je zastokal mož.Žena se ni	A
»Gre,« je povedal sin, »pa boste že videli,	mati.	« »Kaj bom videla?« je vprašala žena trdo.	A
Sin ni odgovoril, temveč šel.	Mati	je stopila za njim. Čuti je bilo, ko je začudeno	A
njene noči so žalost trudnega potnika. O zemlja	mati!	Ne daješ vina, da bi se opijanili, daješ pa kruha	A
hčerka je vse obljubila in objela ljubeče kot	mati	vse upornike od vodje pa do prej kaznovanega	A
Urh, sveti Maver, sveta Lucija, sveti Mišel in	Mati	Marija na Mengorah.« Mohor Kacafura je iztegnil	A
zagledal na davno poraslo gomilo. Zaječal je: »	Mati!	Še spoznal te ne bom na sodni dan.	A
Čez trenutek se je raznežil: »Ali ti je lahko,	mati,	v neposvečeni zemlji?« Zopet po kratkem molku	A
molku je mrmral: »Tudi maš nočejo brati zate,	mati!	Takšna, lej, si bila!«	A
zajel prsti z roko, jo poljubil in dejal: »	Mati,	zbogom!« Šel je po poljski poti pod Tolminom	A
še mene, svoje dete, bi bila vzela s seboj!	Mati!	« V čudni misli in slasti se je začel spuščati	A
zaobljubila. Še več je dala: »Pet let zdravja,	Mati	božja, samo ne daj, da bi morala pod Škrbino	A
Vrban, nič več te ne bom videla.« »Zbogom,	mati!	Pustite me že!« je prosil sin.	A
Ozri se nanjo pa zmoli kratko molitev.« »Bom,	mati!	« »Sveti Krištof ima to moč, da te bo varoval	A
tisti dan, ko ga boš videl in počastil.« »Vem,	mati!	« »Pa v Solkanu, pravijo, na prvi hiši da je	A
Ne pozabi se ozreti nanjo!« »Ne bom,	mati!	« »Zbogom, Vrban!« »Zbogom, mati!	A
»Ne bom, mati!« »Zbogom, Vrban!« »Zbogom,	mati!	Srečno.«	A
Sin je šel.	Mati	je dolgo gledala za njim, ki se je gubil v prvi	A
prvo krat, razna čudežna mesta, kje je sedela	Mati	božja, kje se je pogreznil hudič v skale in	A
kako je trpel in kako ga je svetniška njegova	mati	razodela kot maščevalca, je bil prodrl v zadnjo	A
Sveti gori. Prav goreče je vzdihnil: »Sveta	Mati,	Ti mi daj pravo pamet in pot.Birič sem, greh	A
da so jo dražili, češ ali se ne zna umiti.	Mati	jo je poslala po očeta.Breščak je vzel hčer	A
gola in neokretna telesa dojencev. Nobena	mati	ni zgrinjala prsi nanje.Sahnili so kakor gliste	A
dejal dobrodušno Podgornik, »saj veš, da te naša	mati	ne morejo.« »Mačke ne,« je pribila žena, »potuhnjene	A
»Skoraj, sem rekel, Janez. Saj mu je še	mati,	ki je videla, kako ga tepo.« »Bog ji vrni za	A
Potem je zajokala in bežala. Prišla je stara	mati	in vzela ranjenega otroka na roke.Ni jokala	A
tišči peči, v njih sredi sedi stara Kavčičeva	mati.	Sama je ostala z vnuki.	A
venca so že odmolili in zdaj hočejo otroci, naj	mati	pove o Materi božji, ki jo je udaril galjot	A
otroci so sitni, hočejo zgodbo o Materi udarjeni.	Mati	pripoveduje: »Želi so pri Matevžiču na Kozariščah	A
Birič ga je udaril. Matevžič je dejal: ‚	Mati	božja je videla, da si me po krivici.’ Pa je	A
pritekle. Pa je rekel Matevžič: ‚Zdaj veš še ti,	Mati	božja, kaj so tolminski galjoti.’Pri tisti priči	A
vzela ta vera vanjo. Tedaj vstopi v sobo njena	mati	in jo nagovori: »Tončka, Kraljeva je prinesla	A
ob telesu sušičaste roke. »Tončka!« vzklikne	mati	in vidi, da je dekle izdahnilo. »Kakor oče,	A
dete zaspi. Malo prej je rekla materi Tinica: »	Mati,	jaz vem, zakaj so očeta zaprli.Grd je bil, gospode	A
ni bil, nesrečni otrok,« se je razžalostila	mati.	Zdaj je v mislih pri možu.	A
da umira bratec Vrbanček, ki ga varuje stara	mati.	Otroku se blede.	A
Otroku se blede.	Mati	ga drži za roko.Otroka je groza.	A
Pada, pada. »Držite me,	mati,	držite!« »Saj te držim, otrok, saj te držim	A
leži tiho in vpraša kakor odrasli ljudje: »	Mati,	ali res moramo krivico odpustiti?« »Seveda moramo	A
galjotom odpustil, še ko so ga na križ pribili.« »	Mati,	jaz pa ne morem.« »Ljubi otrok, ne govori tega	A
jim, pa morajo tepsti, suvati in vezati.« »	Mati,	bi pa one ubil, ki so ukazali.« »Bog se joče	A
se joče, otrok, ko tako govoriš,« pogovarja	mati.	»Ti sam, Vrbanček, zdaj Boga v obraz tepeš.	A
Potem se budi. »	Mati,	ali še ni očeta?« vpraša strahoma. »Jutri pride	A
plane mali bolnik in išče plaho, izgubljeno: »	Mati!	Oče trka.	A
Potem pa premišlja: »Mičca! Kar druga	mati	je bila.« »Bog ji daj mir!	A
mirno: »Za teboj je stala. Ne vem, ali ti je	mati	ali žena.Pa kakor da je prišla po slovo.	A
skrivajo pisane cvetlice. Ko postane toplejše,	mati	narava odgrne ta plašč in pomaga vsem rožam	A
pomaga vsem rožam sveta, da zacvetijo. Poleti	mati	narava plašč odvrže, pod njenim skrbnim očesom	A
vsakemu cvetu zrelo življenje. Jeseni želi	mati	narava vse občestvo pod seboj obdarovati.Sklanja	A
Nikogar pa ne prezre.	Mati	narava je dobrodušna ženica, ki ima rada vse	A
in planine, vse male vasi in obširna mesta.	Mati	narava je pozimi varuhinja vsega sveta.Živo	A
mrazom in koncem. Bil sem zelo vesel, da nas	mati	narava ni pozabila tudi tiste pomladi.Kakor	A
ne gresta najbolje skupaj...« »Kaj pa rože in	mati	narava?!« sem se hotel delati učenega.»Veš,	A
tu pomlad kaj krepkeje trka na vrata. Menda	mati	narava ni zaspala in jo pozabila prebuditi?	A
lepota in milina matere narave. »Hvala ti,	mati	narava!« sem rekel proti soncu, prepričan, da	A
rekel proti soncu, prepričan, da morata sonce in	mati	narava lepo sodelovati in biti velika prijatelja	A
platnom. Predstavljal sem si, da sem tudi sam mala	mati	narava, ki hoče z nežno roko obvarovati zvončke	A
glave sredi polja... Pred očmi mi je zaplesala	mati	narava.Toda tokrat ni bila več dobrohotna mati	A
narava. Toda tokrat ni bila več dobrohotna	mati,	ki pokriva pod seboj svoje občestvo z orjaškim	A
morala ujeti kakšno omoženo? Kaj pa, če je	mati	več otrok?Da ne bova vzela otročičem matere	A
kurnik... Potem bova videla, ali je še mladica ali	mati...	Če je mati, jo izpustiva...	A
bova videla, ali je še mladica ali mati... Če je	mati,	jo izpustiva...Če pa je mladica, ji bova ujela	A
In so odšli pomirjeni ven.	Mati	pa so me prejkone pobožali po napol goli glavici	A
služil Bogu in da ne bom ostal navaden teleban.	Mati	pa so s svojo iskreno željo že tedaj pristavili	A
belil redkih las, kajti podobne namere so imeli	mati	tudi z mojimi tremi brati, pa se niso pri nobenem	A
pa je tako fletno majhen!« so potrdili tudi	mati.	Prepričan sem, da so se na hitro zaljubili vame	A
le mleka mi ni bilo nikoli dovolj. Ker pa	mati	niso želeli, da bi postal v življenju preveliko	A
matere, kar pa ni bilo potrebno, kajti moja	mati	so bila sila pridna ženska in so že štirinajst	A
v Zavrhu je imela knjiga vedno častno mesto.	Mati	so prinesli od svojega doma kot pomemben del	A
praznik, smo vedeli otroci po tem, da so tedaj	mati	vzeli s poličke Sveto pismo ter nam na glas	A
pismo, zatem pa še lončeno vazo, v katero so	mati	dajali lepe poljske cvetlice.Vaza se je razbila	A
prepričan, da je po meni. »Ježešmarija!« so skočili	mati	k meni, ko je po dolgem dolgem čakanju vendarle	A
zagotovo bolj smilil vsem svojim najbližjim. Ko so	mati	videli, da stokam še vedno lahko, so si oddahnili	A
so bili globoko veren mož, prav nič manj kot	mati,	zato sem res čez eno uro že stal pred Marijinim	A
Le naprej, le naprej, gospod Jurij!« so bili	mati	prijazni z njim. »Dolgo se že nismo videli...	A
skupaj - šolski nadzornik Jurij Zavašnik, oče in	mati	odšli v hišo - sem bil prepričan, da me bodo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani