mati (2.901-3.000)

cunjah!“ Tako je bilo ob tistem času, ko je moja	mati	obolela. Ker sem bil razumen dvajsetleten	A
prodal. Računil sem, ne vem zakaj, da vstane	mati	čez poldrugi mesec; ne prej, ne pozneje; da	A
minil tretji teden, v soboto zvečer je bilo, je	mati	počasi okrenila glavo in mi je pogledala v obraz	A
licih, ki so bila vroča in potna. ”Molil sem,	mati!	“ Tako laže dorasel človek neizkušenemu otroku	A
Stopil sem v vežo in sem tiho odprl duri.	Mati	me je pozdravila z očmi, ki so bile čiste, jasne	A
Ali je že blizu jutra?“ ”Zgoden večer je še,	mati!	“ ”Zunaj je dež ... trkalo je na okno ...“	A
”Lep večer je zunaj; vse zvezde svetijo!“	Mati	se je zamislila. ”Zdaj sem kakor na drugem	A
vanjo in v obraz mi je puhnilo kakor led. ”Kam,	mati?	“ Govorila je počasi in tako tiho, da sem jo	A
njeno posteljo, njene roke sem držal v svojih.	Mati	je mirno spala, njene ustnice so bile nalahko	A
utolažen in veren. Tri tedne po tistem večeru je	mati	umrla.Ko sem jo poljubil na mrtve ustnice, ki	A
rahlega vzdiha ni. Tako, mislim, da bi gledala	mati	na svoja dva najljubša otroka ...“ Stisnila	A
človeške besede, ki bi jo naglas oznanila. ”O	mati	... o domovina!“- Kam so se bili namerili vsi	A
VRZDÉNEC Moja	mati	je bila doma z Vrzdenca. Ta vas je, pravijo	A
ugledal s slamo krito kočo, kjer se je rodila moja	mati,	ugledal tudi še njeno zibko, z rdečimi srci	A
krajev, ne laže nikoli. Dan pred smrtjo se je	mati	selila.Bilo je že pod mrak in truden sem bil	A
Bilo je že pod mrak in truden sem bil.	Mati	je mirno sopla in zdelo se mi je, da spi; zato	A
ženska svoj kot. Na postelji je ležala moja	mati.	Ko sem jo ugledal, mi je stisnilo, do kaplje	A
imena; bolest in ljubezen, oboje in še več.	Mati	je bila mlada, lica so bila zdrava, oči jasne	A
ve zakaj. ”Kako ste prišli v to posteljo,	mati?	“ ”Sama sem prišla.	A
bilo izlilo iz oči in mi je žgalo na licih.	Mati	se je ozrla name z globokim, nemirnim, čudno	A
bi koga pričakovala. Čas bi bil, da bi prišla	mati;	, šest je e morda. Prisedla je k mizi	A
Kaj ni nič kruha, Ana?« »Počakaj, da pridejo	mati!	« »Zakaj ne pridejo mati?«	A
Počakaj, da pridejo mati!« »Zakaj ne pridejo	mati?	« Tončkin obraz ni bil nič več vesel	A
očeh se je prikazala skrb. »Kaj pač prinesejo	mati?	« je sanjal Tine in ni pričakoval odgovora.	A
veselo o lepih stvareh, ki jih pač prinesejo	mati,	ali ležalo jim je na srcih nekaj neprijetnega	A
ulici navzgor, navzdol - zdaj se morda prikaže	mati	z belim zavojem pod pazduho, prinese dela, prinese	A
pol ure je bilo še olja. A do tedaj pride pač	mati,	pride morda še prej.Napravila je luč.	A
temnó in vse temnó je bilo zunaj. »Kam so šli,	mati?	« je prašala Tončka. Ana ni vedela odgovora	A
Ana ni vedela odgovora. Napotila se je bila	mati	kakor mnogokdaj - morda brez cilja, nihčè ni	A
Tudi jabolka nobenega?« »Počakaj, da pridejo	mati!	« Zdaj se je domislila Ana, kako se je	A
Zdaj se je domislila Ana, kako se je bila	mati	napotila.In spomnila se je tudi na reči, ki	A
plazila polagoma v srce in je rasla zmerom bolj.	Mati	je hodila vse popoldne po izbi, zmerom od duri	A
prag. In kadar je pogledala v izbo, je hodila	mati	molče, s težkimi koraki, in se ni ozrla nanjo	A
nanjo. Ko se je že skoro mračilo, je ogrnila	mati	ruto in je šla.Nikogar ni pogledala in nič ni	A
bojazen, toda ni je razumela. Tako je odhajala	mati	zmerom in tudi zmerom je tako hodila po izbi	A
Tončka je zajokala. »	Mati!	« Zajokala je, ali prestrašila se je in	A
težko mislijo, živ človek v rakvi. Pride morda	mati,	vsa obložena, z veselim nasmehom v obrazu.	A
prašala prestrašena. »Pogledat pojdem, kje so	mati.	« Stisnila sta se tesneje drug k drugemu	A
je skoro dotikala mize. »Zakaj ne pridejo	mati?	« je prašala Tončka. »Morda...«	A
srcu, je videla Ana zmerom jasneje, kako hodi	mati	po ulicah, v dežju in vetru.Ogrnila si je bila	A
premočena, mokri lasje se sprijemajo na čelu. In	mati	se trese od mraza, veter piha skozi tenko obleko	A
Sklonili so se skozi okno. »	Mati!	« Ali ni je bilo.	A
je izginil za oglom. . / . / stran 134 . / »	Mati!	« Z veliko silo je sunil veter in umaknili	A
bil nekdo ogovoril, materin glas je bil. »	Mati!	« Ali bilo ni nikogar, samotna je bila	A
njen jok in ni ga mogel slišati nihče, tudi	mati	ne.Ko se je vrnila v izbo, je trepetala vsa	A
postala in se domislila: prav tako je hodila kakor	mati,	glavo globokosklonjeno, roke prekrižane na prsih	A
prestrašila se je sama, da je hodila tako kakor	mati.	Tončka in Tine sta ležala v postelji	A
prsih, enakomerno, zmerom od duri do okna. »	Mati!	« je izpregovoril Tine plašno in srce mu je nehalo	A
življenje zmerom enako - zmerom enako je hodila	mati	po izbi, od okna do duri.Zakaj bi nehala nocoj	A
je in je trkal na pokrov. »Da bi že prišli	mati!	« je prosila Tončka. »Da bi bila luč	A
prestrašila, zakaj domislila se je, da se je tudi	mati	tako prijemala za glavo, kadar je stala ob postelji	A
zaspita, ko ni luči; in ko bosta spala, pridejo	mati...	morda...« In ko je rekla ‚morda‘, je vztrepe	A
vzdignil v postelji. »Nikoli več ne pridejo	mati,	nikoli več!« V tistem trenotku so se	A
ti je dom siroten in ubog, zdaj ti je oče in	mati,	sestra in brat. Poslušaj njegovo besedo, kakor	A
da bi pobožala tisto kamenito grudo, kakor	mati	spečega otroka, kakor sin mrtvo mater. Take	A
od očeta in matere, od bratov in od sestra.	Mati	je jokala, vsi drugi so v očeh zatajili solze	A
zate bo še kos kruha; kar ostani,“ je rekla	mati.	”Ostani!“ so prosile sestre.	A
rekla Mana in jim je dala roko vsem po vrsti;	mati	pa jo je pokrižala na čelo, ustna in prsi.	A
kamenje v nji. ”Manca, vrni se,“ je vzkliknila	mati.	”Kmalu!“ je odgovorila Mana in se ni ozrla	A
prednjo. Ob hudi uri sem prišel, bi rekel, in	mati	bi me vesela pozdravila.Tako pa sem šel, da	A
bogat! Ne bila bi mu le deklè, še sestra in	mati	bi mu bila!“ ”Če te ima rad, kakor ga ti	A
ga je položil na trdo posteljo, kakor položi	mati	otroka v zibel. Komaj je Pavle zatisnil oči	A
prvem hipu izpregledal. Pokazali so ga materi,	mati	ga je gledala dolgo, nato se je nasmehnila in	A
- Negodnega dečka me je bila poslala	mati	v štacuno; po moke, mislim, po masti in solí	A
hira in umrje ... Prišel sem k materi: ”Glejte,	mati	- preveč mi je bil dal nazaj!“-	A
- ”Kaj boš zdaj?“ je vprašala	mati	in se je sklonila k meni.-	A
Kaj vas briga moj oče, kaj vas briga moja	mati	in kaj vas brigam jaz?-- Če bi imeli hišo, bi	A
peklensko vreme. Takrat, Peter, je umrla tvoja	mati	...“ Večer je bil takrat in pusta cesta je	A
malopridneži, na strehi je sedel celo fant, ki mu je	mati	nekoč ob belem dnevu omahovala po vasi in pela	A
k njemu se je sklonil in resničen je bil. ”	Mati!	“ Iztegnil je roke in je stopal dalje ...	A
bi videl tiste kraje, kjer sta umrla oče in	mati,	Bog jima daj nebesa.Dvajset let sem koprnel	A
nič ne briga; zakaj jaz sem pravica, sama sebi	mati	in hči, sama svoj začetek in konec; če si kristjan	A
Uni in Korani ... . Ne tuguje več naša blaga	mati	za svojimi izgubljenimi sinovi in hčerami, ki	A
radi sina glave. Ej, gozdovnik je, si misli	mati,	njega Turek ne ujame. Adlešičeva Bara prinese	A
Tudi Juranov in Špeharjev sta dobila dopust. »	Mati,	Bog z vami!« pozdravi Vid. »Glejte, prinesel	A
Zgrabilo ga je domotožje. Kolikokrat mu je pisala	mati	vdova iz Ljubljane, vabila je Herbarta domov	A
Herbarta ni ganilo nobeno pismo. Zdaj ga znova vabi	mati,	naj pride, poročila se bo hči Ana.In sestra	A
pozdravljajo domači, veseleč se njegovega prihoda.	Mati	ga objame in sestra, nevesta Ana, se obesi nanj	A
mu vesela stiskata roko. »O, sin!« ponavlja	mati,	»kako sem srečna, da te vidim!« »Kako si shujšan	A
ga potreplje Ditrih. »O, to tudi,« se veseli	mati.	»Četudi bi bil brez sablje, samo da se je vrnil	A
vanj Judita. »Čakaj, naj vsaj sede,« jo pogleda	mati.	»Sedi, Herbart, sedi in povej: si lačen, žejen	A
povej: si lačen, žejen ali truden?« »Ni treba,	mati,	« odkloni Herbart. »Žejen je v prvi vrsti,« meni	A
V sedla!«	Mati	mu pade okrog vratu: »Herbart!« Sestra nevesta	A
sin, ostani! Meni bo počilo srce!« ga gleda	mati.	»O, mati, kako mi je hudo!« šepne Herbart, potegne	A
Meni bo počilo srce!« ga gleda mati. »O,	mati,	kako mi je hudo!« šepne Herbart, potegne mater	A
srce je žalostno in radostno, vriska in plaka,	mati	...«	A
proslavlja svatbo priljubljenega graničarja.	Mati	baronica joka, ko spremlja z blagoslovom sina	A
očmi in ugleda kopico ujetnikov med Turki. »	Mati!	« bruhne Vid brez sape. »Vid, reši nas, reši	A
Vid brez sape. »Vid, reši nas, reši!« kriči	mati.	»Vid, Vid!« vpije mali bratec Mike. Vid se popravi	A
krvav in ranjen: »Gospod kapetan, tam je moja	mati,	moja ‒« »Četudi!« otrese Herbart.»Nazaj, pravim	A
kliče slaboten glas skozi visoke palisade. »	Mati!	« obstane Vid. »Vid!« zajoka mati. »Tu ste, mati	A
palisade. »Mati!« obstane Vid. »Vid!« zajoka	mati.	»Tu ste, mati?	A
obstane Vid. »Vid!« zajoka mati. »Tu ste,	mati?	Kaj delate tu?« bruhne sin brez sape.	A
proti Turkom, da jim zavira pot. »Kje je Mike,	mati?	« se domisli Vid. »O, njega so vlekli naprej	A
Juran se splazi k palisadam. »	Mati!	« dahne nalahno, preži in posluša.»Mati!« zakliče	A
»Mati!« dahne nalahno, preži in posluša. »	Mati!	« zakliče glasno, a klicu se odzove močan pasji	A
mogoče preskočiti. »Palisade, psi, volkovi, ‒	mati!	« krikne.Tedaj poči iz dvorišča strel.	A
v Senju ... »Herbart!« ga rotijo hkrati žena,	mati,	sestre, obešajo se mu okrog vratu. »Ne morem	A
»Da. Oče mi je umrl, sem zvedel,	mati	hira in uboštvo domačije se naslanja zdaj na	A
»Oče goji polje in varuje dom.« »In	mati?	« »Mati je ljubezen rodnega ognjišča, sonce,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani