mati (1.601-1.700)

je ime.« »Ime je hudo kmetiško,« je omenila	mati.	»Kaj ime,« se je nekoliko razvnel oče	A
sem hotela povedati,« je hitela odgovarjati	mati	za hčer. »Da se vidi, kako ne razumejo.	A
Kaj me briga.« Oče je dvomljivo zakašljal,	mati	pa je pritrdila hčeri. »Prav imaš, Alena	A
hrepeneča v svet, ki je slutila samo sonce, in	mati,	prepričana, da gre njen otrok sreči naproti	A
toliko laži, da jo je od sramu oblila rdečica.	Mati	jo je pogledavala čez mizo.Iz oči so ji silile	A
Glas se mu je tresel in trgal iz prsi.	Mati	in hči sta se tesneje objeli in poljubili:	A
Kakor nalašč ste zanj!«	Mati	je nalivala čaj v skodelice. »Tako je	A
saj se v vsako reč vtakne - je pač rekla:	Mati,	poskusite, ponudite drugam.Takole!«	A
na dom. Pri peči je oče z omotanimi nogami,	mati	mu je prinesla zajtrk.In sedaj se menita o njej	A
In sedaj se menita o njej.	Mati	govori in ponavlja, kar je že tolikokrat ponovila	A
toliko, da je videla, kdo ji piše, oče ali	mati.	Preprosta pisava ji je razodela takoj materino	A
pripovedoval, kako jih je v sanjah prodajal,	mati	se mu je smejala, vmes pa razlagala Aleni, kam	A
kakor bi bile te besede svete. Takole je pisala	mati:	Preljuba moja Alenčica!	A
Zbogom! Tvoja	mati	in tvoj oče	A
kradoma splazil v svojo sobico in se lotil igrač,	mati	je odšla v kuhinjo, da je ostal Smrekar sam	A
užaljen vihal šobico. »Jej,« ga je silila	mati,	»jej, ko ti ni nič sile.Prav je naredila gospodična	A
proti vratom, ne da bi se kaj zmenila za Joka. »	Mati,	ali še ni bilo Taljana po les?« Strniška	A
misli, potem se je opogumil in šel v hišo. »	Mati,	poslušajte pameten svet, ne bo vam žal.«	A
je sedel na njem in malomarno kadil smotko. »	Mati,	ko bi danes naredili.Vidite, Smrekarja sem srečal	A
Strniška prijela kozarec in krepko potegnila. »	Mati,	to je vino za staro kri!Le brez skrbi ga srknite	A
Smrekar Joka za rokav, da sta šla še v hišo. »	Mati,	še tole:Tistemu Taljanu sporočite, da je les	A
Doma tiči in študira; kaj mu more postreči	mati,	ko je vsa nevedna in nebogljena.« »Odloči	A
poročila izpred sodišča, roke se mu tresejo;	mati	joka... V groznici je drhtela po vsem	A
Brestovih, se je odzval samoten ženski glas v sobi.	Mati	je sedela na postelji, suhi prsti so se oklepali	A
obema rokama za ponudeno desnico. »Kako je,	mati?	Tako imate jasno in veselo oko!	A
Čajte, ga pokličem.«	Mati	je segla po palici, ki je stala ob postelji	A
Je res nisem še videla.« »	Mati,	ko sva same, mi povejte, kaj vas boli.Morda	A
»Janez, poglej, Janez!«	Mati	je z izredno krepkim glasom poklicala sina.	A
se je ozrla na mater in pogledala sina. »No,	mati,	kaj naj pogleda Janez?« Brest je ime	A
Minki in se opravičil, obrnjen proti Aleni: »	Mati	nočejo Ivana, ljubijo le Janeza!« Starica	A
popravljala odejo, je govoril z Aleno. »Zbogom,	mati!	Jutri pridem!«	A
šolo je Minka opozorila Bresta, da se ji zdi	mati	dokaj slaba in bo skoraj gotovo treba zdravnika	A
prišel! Toda zaril sem se v knjige - moram, in	mati	je obolela.« »Tako, tako!	A
pri sebi. Vse zre v učiteljico, kakor bi jim	mati	rezala belega kruha.In vendar uči marsikaj,	A
ki je takisto začela vsa iz sebe: »Križana	mati,	kaj vam hočejo, gospodična?Kakšni ste?	A
ljubljenem možu; če tega ne, naj bo ženska pa idealna	mati:	kjerkoli, ali mati nuna v samostanu, ali mati	A
naj bo ženska pa idealna mati: kjerkoli, ali	mati	nuna v samostanu, ali mati ob posteljah bolnikov	A
mati: kjerkoli, ali mati nuna v samostanu, ali	mati	ob posteljah bolnikov - ali mati sredi šolske	A
samostanu, ali mati ob posteljah bolnikov - ali	mati	sredi šolske dece in sredi socialnega gibanja	A
Ali sem v šoli sredi otrok sama?	Mati	sem in na to materinstvo sem ponosna in sem	A
blagoslovi, moj dobri otrok!« »Hvala lepa, ljuba	mati!	« Obe sta se zasmejali.	A
bom že pri polnočnici!« »To me zares veseli,	mati!	« »In Ivana tudi, kajne?« je vprašala	A
nalogo, da je pozabil obeda in ga je morala priti	mati	klicat.Hitro je dokosil in zgovorni materi malo	A
zemljo. Pred drevescem je stal oče Janez in	mati	Baruša. Sredi med njima Alena.	A
ne bo preveč, če ne bo pretežko,« je skrbela	mati,	ko je Alena že v svoji sobi brala Brestovo pismo	A
Križ božji, Janez, zakaj tako naglo?« »Moram,	mati.	Oni zaboj s knjigami pošljite za menoj!«	A
Oni zaboj s knjigami pošljite za menoj!«	Mati	je poskusila vstati, toda sin ji je ubranil	A
»Se mudi, sicer zamudim vlak. Zbogom,	mati!	« Mater so polile solze, segla je z desnico	A
zadnji prihranek in mu ga dala. »Hvala lepa,	mati!	Zbogom!«	A
poboljšal!« Zazdelo se mu je, da je zaihtela	mati,	da se je oče raztogotil in udaril ob mizo.	A
Kje sem? O	mati,	oče ...! Ihtenje je pojemalo, vzdihi so zamirali	A
je že dvignila v obrambo orožje, ki mu ga je	mati	s solzami blagoslovila in dala na pot. Kakor	A
»Kaj sanjaš, fantè? Misliš, da te péstuje	mati?	« »Ne sanjam,« je jecljal Silvester, »ne sanjam	A
na zlato jabolko. »Tamle sta oba ‒ oče in	mati!	Tamle spita ‒ že več let počivata ‒ če zares	A
cerkvi ‒ za mano gledata, ko blodim po svetu, in	mati	si briše solze. Sta te dni gledala po fari za	A
obsipali in z vinom so me zalivali! ‒ Oče,	mati!	Kako strašno bolijo ti darovi, ko stojim pred	A
da se nasluša govorice, katere ga je naučila	mati.	Silvester, šaljivi zapravljivec, je nenadoma	A
»Dober prijatelj.«	Mati	v hiši ga je spoznala po glasu. »Jezus	A
So druge reči, oče.« Tedaj je bila v veži že	mati,	ki je hitro segla po metlici in mu stepala sneg	A
»Ne povej vsega, lepo te prosim.« »Vse,	mati,	nocoj pa vse!« je rogovilil Gašper in ji ušel	A
da sem kar prifrčal,« se je smejal Gašper.	Mati	ga je ogledovala od peči, kamor je sedla.Ni	A
nas kajžarje. In tebe povrhu,« je poprijela še	mati.	»V nedeljo vam pokažem norce, ko pridemo	A
nedeljo vam pokažem norce, ko pridemo. Le glejte,	mati,	da bo cvrtja do stropa.« »In na Podlog	A
vežni prag. - »Pa ti zapahni!« je naročala	mati	Luciji in se umaknila iz veže. Zunaj	A
se razhajali zavoljo nje? Ali še vesta, ko je	mati	umirala?Kako je prosila pred zadnjim vzdihljajem	A
Dobri smo si bili. Naredimo, kakor je	mati	prosila.Mihor, bodi mi za druga, ali pa ti,	A
Boltežarjeve opetnice so pošumevale po podu. »O,	mati!	V grobu jo bodo oblile solze, ker smo taki.	A
postelji Gašper in mu stisnil roko. »Mihor,	mati	se ti je v grobu nasmejala in zahvalila za to	A
Lucija se je smehljala materi. A	mati	ni prezrla tajne grenkosti, ki je sijala skozi	A
skozi ta smeh. »Tako sem trdna kot le kaj,	mati.	Ne skrbite!	A
vame: Božnarica jo ima na vesti; zakaj ji je	mati?	« »Bo že Bog tako naredil, da bo prav	A
seboj na polje in v gozde, da je bila mlada	mati	kar huda, češ vse mi poberete, kaj bo zame?	A
Če se ločim od tebe, ti je rekla, moja lastna	mati,	da me ne bo več poznala.Niti Urška ne bo več	A
drobnega obraza in finih potez, ki mi je bila	mati	med vojno, v pregnanstvu, in iztegnila k meni	A
okusom po otroških slasteh. In čakala me je	mati,	ki me je vselej sprejela, kakor da je vedela	A
morali zvezati skupaj za prevoz v dolino! Ampak	mati	tega ne sme izvedeti.Je niso nikjer pustili	A
»Mar se nismo pehali ko črna živina? Zares,	mati	so svetnica, nam vsem se smilijo, otroka tudi	A
kateri je že dolge mesece ležala njegova bolna	mati.	Slaboten plamenček je komaj in komaj	A
»Kje si bil, Lovrek?« ga je tiho vprašala	mati.	Sin ni takoj odgovoril, marveč se je	A
»Ne vem, Lovrek moj,« je trudno odgovorila	mati.	»Mama, za večerjo so dobili ljudje samo	A
verouku, zakaj nas tako stiskajo nadloge?«	Mati	se je prestrašila. »Ne pregreši se,	A
Bog nam bo pomagal.«	Mati	se je počasi, s pobožno vdanostjo prekrižala	A
»V posteljo jo ponesi, Lovrek!« je velela	mati.	»In tudi sam pojdi spat!	A
otepala z rokami.« »Pogrni jo z rjuho,« je rekla	mati.	»Zdaj pa še ti hitro v posteljo!	A
pa se je zavedel, da bo poslej njegova bolna	mati	brez sleherne ženske postrežbe, in srce se mu	A
Lovrek, ki ga je zdaj najbolj skrbela bolna	mati,	je prijel Polonico za roko in jo odvlekel s	A
Včasih se kar čudim. Odkar mu je zbolela	mati,	se namreč nihče ne ukvarja z njim in tudi sicer	A
vašo mislijo konec koncev samoljubje, katerega	mati	je odurna sebičnost ...« Nikoli v življenju	A
večer mislim na ta dva revčka. Oče izginil,	mati	umrla, domačija pojde na boben.Uh, ta grdi človek	A
posinovil in tako je moral deček ostati pri njem.	Mati	obeh grofičev je bila umrla še pred Žanovim	A
pač Španjol*, čeprav ga je rodila slovenska	mati,	in tudi značaja je bil južnjaškega.	A
njihova poglavitna lastnost. Gospodinja in	mati	je bila molčeča, zagrenjena ženska, ki je ni	A
končala tudi gospodinjsko šolo in da ji je njena	mati,	košata gospa lekarnarka, za ženina že izbrala	A
gospod Miklausin,« je povzela besedo Vidina	mati,	»mnogo hujše slučaje poznamo, ko se štulijo	A
odgovorila, kakor jo je bil zaprosil? Ha, kaj pa	mati?	Morda ji je ona prepovedala?	A
in ob farni cerkvi se svetlikajo nagrobniki ...	Mati	in teta počivata tam - njima je posvečena tiha	A
Prijatelja sta se spogledala. »	Mati,	kajpak mati!« je naravnost povedal Stanko.	A
Prijatelja sta se spogledala. »Mati, kajpak	mati!	« je naravnost povedal Stanko. »Tvoja pisma je	A
Nekdo je pred hišo...!« je dejala zaskrbljeno	mati	Kotnica. »E, kak vojak bo,« je zagodrnjal	A
Oh, kako ti privoščim, Lovrek!« je vzdihnila	mati	Kotnica. »Doma hitro ozdraviš, lepo ti bova	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani