lepo (301-400)

v mehko smo zibel legli na noč, pesem zapela	lepo	je mati, v sèn zazibala nas tiho pojoč Petju	A
Otroku I. Zakaj milobno gledaš,	lepo	dete, upali, temnozrti moj obraz?‒	A
‒ ‒ O, v tem pogledu tvojem,	lepo	dete, odseva srečnega miru ozir! Na pot življenja	A
moji bodrili! Ti poješ kot nekdaj, glasno in	lepo.	Ti poješ ob meni, kot pel si pred leti, ko zrla	A
glupci, starci vi, kdaj rešite vprašanje: kaj je	lepo?	Mi čakamo nešteto vrsto dni, da mreno strgate	A
mladeniču dekle, a starcu peč po svoje vse je	lepo,	nič ni grdo ... Ko junija procvita gosta seč,	A
struna ‒ ‒ vi gnocala, vi glupci, starci, he to	lepo	je, ni lepo li ‒ recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril	A
gnocala, vi glupci, starci, he to lepo je, ni	lepo	li ‒ recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril bi še dlje	A
recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril bi še dlje: mi	lepo	uživajmo ‒ vi učite! * V	A
oknu mnogokrat, . / . / stran 130 . / mladenko	lepo	z line gledal, poslušal verno spev krilat.	A
Lamuh, Orza, Kalijat in Lasna, ali ni na svetu	lepo,	divno?« »Da, kraljica naša, sončnolepa, kakor	A
kraljica naša, sončnolepa, kakor praviš, res je	lepo,	divno!« Vse družice ji vele soglasno ‒	A
moji deklici predragi; in biló jo sram. Tak	lepo,	tak hrepeneče drobne strune pele so; tiho pesem	A
je to še skrito, ker pomlad še ni v aprilu in	lepo	dehteče cvetke vzbuja šele gorki maj. Le ti	A
jamicah dveh. V teh majčkenih jamicah dveh je	lepo,	da je kar neverjetno; to je tako prijetno, da	A
pógled žari še, tvoje lice rudi še kot nekdaj	lepo.	Ni več na vrteh lepih rožic razvitih, vijolic	A
mlad Sem fantič bil mlad in hodil sem rad na	lepo	Svetó Katarino, rad v cerkev bi pač, pa ni šlo	A
zro nešteti milijoni. Naposled si ti, moje	lepo	deklè, temó razsvetlila in sušo rosila s solzami	A
dotikajo, med njimi pisane kače nakvišku sikajo.	Lepo	zaznamenovane z znamenjem križa so, potomke	A
krasno mesto, sredi mesta katedrala. Vanjo	lepo	je nevesto živa družba pripeljala. Dom visoki	A
kedaj in ne ljudem. »Kar poješ, to je vse	lepo	in dično« tako dé ljudstvo - »ali ni resnično	A
bilo mi treba želeti, ne se dvigati do neba,	lepo	na zemlji rajši hodil bi, pil sladko vince,	A
v nebo poklical Bog: Glej, vzklilo je telo v	lepo	zelenje, kot rožica krasi dehteči log. Moj	A
zaslúžila bi prestol! In šèl in gledal sem, kako	lepo	molilo si ti, pobožno ljudstvo romarsko, za	A
peresce odpihal, a jaz za nobeno več žensko	lepo	od tákrat naprej nisem vzdihal. Ko tretja je	A
sladko; a ko se na cesti tam ločil je, oj to se	lepo	priporočil je in obljubil ji priti čez kratko	A
»Mojo hčerko bi radi za ženko svojó? Prav	lepo!	Jaz nimam prav nič zoper to, ali ona je živa	A
brke in zibko, kar je v zibki in pri zibki,	lepo	naslikal je, lokavo zamežikal je, in tresli	A
óča stari, stari óča, sivi mož, kregal svojo	lepo	hčerko, in svaril jo je rekoč: “Ako boš pri	A
med njimi mojo ljubco, mlado deklico nezvesto,	lepo	Reziko nemškuto, za katero rad bi dal bil kri	A
In preden se vnamejo zvezde nočí, že godec za	lepo	hišno gorí. Njo, koder on hodi, iše oko, vse	A
v knjigah njih je tol′kanj ljuljke tuje med	lepo,	čisto slavšno zasejane, de je noben purist več	A
Bojuje se narmlajši med junaki za vero staršov,	lepo	bog′njo Živo. za črte, za bogove nad oblaki	A
rod.“ . / . / stran 210 . / In vzdigne druga	lepo	líce: ”Človeka toži glasno, sód! Daruje	A
zmedèn, brez beséde strmím ... In vendar je	lepo	to glasno življenje, in srce me vleče za	A
12 Kak'	lepo,	jasno je nebó, kak' síje luna mi svetló!	A
Ti veselje vse razrušil, ti razrušil petje	lepo.	“ ”O, povej mi svetla luna!	A
hrepenim po tebi in te čakam? Naj li véne moje	lepo	lice ko cveto mi še na njem cvetice? Kamor	A
vina še preveč ...“ . / . / stran 186 . / In	lepo	lice ji bledí, in v žilah ji zastane krí	A
solnce dvakrat ne zatone ko mu dal bo Jakob	lepo	Díno. A napósled spremi ga do mesta.	A
krasne. Ker zaljubil, glej, sem se presilno v	lepo	Díno, Jakobovo hčerko. Prosi, oče, zame lepe	A
NISEM TEBE LJUBIL Nikdar nisem tebe ljubil	lepo	dèkle ti ne slavil te v pesmih svojih	A
Razžalostílo se je solnce vroče, z oblaki	lepo	lice je zakrilo, na zemljo pa za solzo solza	A
videl kaj skalí očí ti jasne, kaj rdečí ti	lepo	lice ... Naj beseda tvoja laže, pógled govorí	A
Danes je po semnjí moja ljubica hodíla,	lepo	srčece medeno zame je kupíla. Da mi	A
so razpale in v prahu ležijo, in sonce, to	lepo,	veliko sonce ne vrne se níkdar in níkdar	A
trakom sentimentalnosti, ki se mi je zmerom takó	lepo	podala. Morda živí v tej ali oni pokrajini naše	A
neugasljiva je, večna luč. Tako sem torej	lepo	in jasno povedal, zakaj imam dopadajenje in	A
da mu je nekaj izginilo, da je živel nekoč	lepo,	vse lepše življenje, in da tistega življenja	A
so razpale in v prahu ležíjo, in sonce, to	lepo,	veliko sonce ne vrne se níkdar in níkdar	A
očetu zemljo si iztrgal -- sin iztrga tebi	lepo	ženo ...“ To premišlja Henrik v strasti svoji	A
tihi si mi dom 67 Neumen je, kdor toži 68 To je	lepo	69 Daljna melodija 70 Pred mojo Marijo 71	A
daleč okrog, in revščino našo zakrij. Živeti	lepo	je, še bilo bi lepše pozabiti trud in skrbi	A
dobiti sam ne ve. . / . / stran 69 . / To je	lepo	To je lepo na svetu, ko spem v življenje prost	A
ve. . / . / stran 69 . / To je lepo To je	lepo	na svetu, ko spem v življenje prost, ko neodvisen	A
Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje	lepo	hišo ti, varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj	A
Med vrbami, oj, tečeš, Sava bistra, šumna ti,	lepo	dekle pa se skriva v tihi, beli čumnati! Lice	A
očenaš. »Da v pomladi ima novi žito polno,	lepo	rast,« v srcu jančka zaobljubil Bogu je na čast	A
čez te je križ. . / . / stran 77 . / TO JE	LEPO	To je lepo na svetu, ko spem v življenje prost	A
križ. . / . / stran 77 . / TO JE LEPO To je	lepo	na svetu, ko spem v življenje prost, ko neodvisen	A
sem bil, zakaj se mi lagali ste, da je tako	lepo	na svetu, mi dejali ste? Zakaj mi smehljajoč	A
stran 95 . / ZIMSKA KMEČKA PESEM Skrinja	lepo	pisana, z rožami porisana, oj, ti dota moja	A
bila je mati tvoja, pa kdo bil je oče tvoj?	Lepo	dekle, gorko dekle, prosim te za blagor svoj	A
pipo bom Hej, kupil si jaz pipo bom, kovano,	lepo	pipo, al s hišo vanjo vrezano, al pa s košato	A
Med vrbami, oj, tečeš, Sava bistra, šumna ti,	lepo	dekle pa se skriva v tihi, beli čumnati! Lice	A
Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje	lepo	hišo, ti, varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj	A
saj ti gori, in prva zvezda, druga, tretja še	lepo	blešči.‒	A
očenaš. »Da v pomladi ima novi žito polno,	lepo	rast,« v srcu jančka zaobljubil Bogu je na čast	A
stran 71 . / Zimska kmečka pesem Skrinja	lepo	pisana, z rožami porisana, oj, ti dota moja	A
hišah in vaseh ... Pozdravljene mi, hiše ve,	lepo	porisane! Veselo da mi Bog srce, pa volje da	A
Zalijejo me plini, ki morijo. Krivde so	lepo	skiparjene preko celodnevnih akcij: pokol mladičev	A
vse ideje, nima prihodnosti (za tisti dan).	Lepo	sedi in ga zvrni; vrane tako ali tako čakajo	A
33 . / Ko se hočem Ko se hočem še posebno	lepo	imeti, se uležem v tvojo polovico postelje.	A
mater svojo so ljubili, preblage duše, za vse	lepo	vžgane, brez prida sebi, zanjo se trudíli!	A
pohujšuje! . / . / stran 48 . / XLVI Molčanje	lepo	res je, modro delo, ki misli: kar ne peče te	A
prosil, Na verh mi daješ še rokó; Za róko, dekle!	lepo	hvalo, Sercé mi bo dovolj samó!‒‒	A
ne bojim! Kako bi jaz bil jezen nanje, Tako	lepo	za mé skerbé! Bog plati dobro jim dejanje, Če	A
si nase, Greh bilo je že to samó; Oh! ko tako	lepo	smehljá se, Kdo bi se sreče branil ‒ kdo? O	A
cvet si njen, ti sladki njen si up; Za vse, kar	lepo,	blago je in sveto, Za dragi dom sercé je tvoje	A
vas bog, Na persi stisnite sina; ‒ Oh! tù je	lepo,	tu konec nadlog, Minila je vsa bolečina.”‒	A
fant, ne veš, kaj vse počeli so z menoj ... Kako	lepo	bilo bi iti za teboj, v dolenjskih hribih pasti	A
njegove, prisluhni natanko, da čuješ glasove:	Lepo	je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar	A
natanko, da čuješ glasove: Lepo je, veš, mama,	lepo	je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še	A
A ko snežec te pokrije? ‒ Takrat pa	lepo	zaspim. Pojdem daleč, daleč k morju Pojdem	A
polna plena. . / . / stran 31 . / V gozdu Ah,	lepo	je v gozdu! Tukaj tihe so stezice, tu srebrne	A
»Kako je tam? . / . / stran 63 . / ‒	Lepo?	« »Zeleni Jurij jaha zdaj iz kraja v kraj.	A
ne v oči, globoko v dušo gledam. Misli v	lepo	vrsto uredim, v dno srca zaklenem in - molčim	A
Zvonovi pojo njih petje je čudežno, rajsko	lepo...	Hité nad oblake glasovi igrajo se z njimi vetrovi	A
odljudne prepade, ustvaril med njimi si pravljično	lepo	dvorano... Obmolknili v kapljah teh ptičic srebrni	A
šele noč mi je odkrila. Zdaj pri srcu mi	lepo	je: vse prevare, temne boje, kar ne upa luči	A
mehko čuteča je, kot slavca pesem Vso svojo	lepo	dušo si mi dal! In v svojih šibkih jo rokah	A
da ti ne bo nikdar nikoli žal, da si mi svojo	lepo	dušo dal! Kako ti morem dati malo sreče!	A
preziral!«, a Bog se ni na dolgo kregal s Kajnom,	lepo	ga je nagnal z vsem ferajnom in zamrmral: »Kamor	A
Za božjo voljo, se je pač zgodilo! Pusti	lepo,	naj velikani spe. Še vse prehitro, veš, se bo	A
Oziroma bom speč.	Lepo	prijazen zlezel bom v mrtvilo in odmrtvíl se	A
In vstal. In bo	lepo.	Vse bo še pred menoj.	A
oči, po zimsko trd obraz, pa je njegov namen	lepo	dosežen mi kihamo in žremo Septolete, on pa	A
nežen. No ja, kaj hočem, bom pa spet zavit,	lepo	skrfuljen, serast in pokrit; še vedno bolje	A
dan se pridušuje, ko prihajam. Največkrat ga	lepo	nazaj nalajam, včasih pa moja trma naredi se	A
ali ‚vokalno substitucijo’, kot se temu reče	lepo	po slovensko. Adam in Eva ajdared - vrsta	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani