nova beseda iz Slovenije

lepo (301-400)


v mehko smo zibel legli na noč, pesem zapela      lepo      je mati, v sèn zazibala nas tiho pojoč Petju  A
Otroku I. Zakaj milobno gledaš,      lepo      dete, upali, temnozrti moj obraz?‒   A
‒ ‒ O, v tem pogledu tvojem,      lepo      dete, odseva srečnega miru ozir! Na pot življenja  A
moji bodrili! Ti poješ kot nekdaj, glasno in      lepo.      Ti poješ ob meni, kot pel si pred leti, ko zrla  A
glupci, starci vi, kdaj rešite vprašanje: kaj je      lepo?      Mi čakamo nešteto vrsto dni, da mreno strgate  A
mladeniču dekle, a starcu peč po svoje vse je      lepo,      nič ni grdo ... Ko junija procvita gosta seč,  A
struna ‒ ‒ vi gnocala, vi glupci, starci, he to      lepo      je, ni lepo li ‒ recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril  A
gnocala, vi glupci, starci, he to lepo je, ni      lepo      li ‒ recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril bi še dlje  A
recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril bi še dlje: mi      lepo      uživajmo ‒ vi učite! * V  A
oknu mnogokrat, . / . / stran 130 . / mladenko      lepo      z line gledal, poslušal verno spev krilat.   A
Lamuh, Orza, Kalijat in Lasna, ali ni na svetu      lepo,      divno?« »Da, kraljica naša, sončnolepa, kakor  A
kraljica naša, sončnolepa, kakor praviš, res je      lepo,      divno!« Vse družice ji vele soglasno ‒   A
moji deklici predragi; in biló jo sram. Tak      lepo,      tak hrepeneče drobne strune pele so; tiho pesem  A
je to še skrito, ker pomlad še ni v aprilu in      lepo      dehteče cvetke vzbuja šele gorki maj. Le ti  A
jamicah dveh. V teh majčkenih jamicah dveh je      lepo,      da je kar neverjetno; to je tako prijetno, da  A
pógled žari še, tvoje lice rudi še kot nekdaj      lepo.      Ni več na vrteh lepih rožic razvitih, vijolic  A
mlad Sem fantič bil mlad in hodil sem rad na      lepo      Svetó Katarino, rad v cerkev bi pač, pa ni šlo  A
zro nešteti milijoni. Naposled si ti, moje      lepo      deklè, temó razsvetlila in sušo rosila s solzami  A
dotikajo, med njimi pisane kače nakvišku sikajo.      Lepo      zaznamenovane z znamenjem križa so, potomke  A
krasno mesto, sredi mesta katedrala. Vanjo      lepo      je nevesto živa družba pripeljala. Dom visoki  A
kedaj in ne ljudem. »Kar poješ, to je vse      lepo      in dično« tako dé ljudstvo - »ali ni resnično  A
bilo mi treba želeti, ne se dvigati do neba,      lepo      na zemlji rajši hodil bi, pil sladko vince,  A
v nebo poklical Bog: Glej, vzklilo je telo v      lepo      zelenje, kot rožica krasi dehteči log. Moj  A
zaslúžila bi prestol! In šèl in gledal sem, kako      lepo      molilo si ti, pobožno ljudstvo romarsko, za  A
peresce odpihal, a jaz za nobeno več žensko      lepo      od tákrat naprej nisem vzdihal. Ko tretja je  A
sladko; a ko se na cesti tam ločil je, oj to se      lepo      priporočil je in obljubil ji priti čez kratko  A
»Mojo hčerko bi radi za ženko svojó? Prav      lepo!      Jaz nimam prav nič zoper to, ali ona je živa  A
brke in zibko, kar je v zibki in pri zibki,      lepo      naslikal je, lokavo zamežikal je, in tresli  A
óča stari, stari óča, sivi mož, kregal svojo      lepo      hčerko, in svaril jo je rekoč: “Ako boš pri  A
med njimi mojo ljubco, mlado deklico nezvesto,      lepo      Reziko nemškuto, za katero rad bi dal bil kri  A
In preden se vnamejo zvezde nočí, že godec za      lepo      hišno gorí. Njo, koder on hodi, iše oko, vse  A
v knjigah njih je tol′kanj ljuljke tuje med      lepo,      čisto slavšno zasejane, de je noben purist več  A
Bojuje se narmlajši med junaki za vero staršov,      lepo      bog′njo Živo. za črte, za bogove nad oblaki  A
rod.“ . / . / stran 210 . / In vzdigne druga      lepo      líce: ”Človeka toži glasno, sód! Daruje  A
zmedèn, brez beséde strmím ... In vendar je      lepo      to glasno življenje, in srce me vleče za  A
12 Kak'      lepo,      jasno je nebó, kak' síje luna mi svetló!  A
Ti veselje vse razrušil, ti razrušil petje      lepo.     “ ”O, povej mi svetla luna!   A
hrepenim po tebi in te čakam? Naj li véne moje      lepo      lice ko cveto mi še na njem cvetice? Kamor  A
vina še preveč ...“ . / . / stran 186 . / In      lepo      lice ji bledí, in v žilah ji zastane krí  A
solnce dvakrat ne zatone ko mu dal bo Jakob      lepo      Díno. A napósled spremi ga do mesta.   A
krasne. Ker zaljubil, glej, sem se presilno v      lepo      Díno, Jakobovo hčerko. Prosi, oče, zame lepe  A
NISEM TEBE LJUBIL Nikdar nisem tebe ljubil      lepo      dèkle ti ne slavil te v pesmih svojih   A
Razžalostílo se je solnce vroče, z oblaki      lepo      lice je zakrilo, na zemljo pa za solzo solza  A
videl kaj skalí očí ti jasne, kaj rdečí ti      lepo      lice ... Naj beseda tvoja laže, pógled govorí  A
Danes je po semnjí moja ljubica hodíla,      lepo      srčece medeno zame je kupíla. Da mi  A
so razpale in v prahu ležijo, in sonce, to      lepo,      veliko sonce ne vrne se níkdar in níkdar  A
trakom sentimentalnosti, ki se mi je zmerom takó      lepo      podala. Morda živí v tej ali oni pokrajini naše  A
neugasljiva je, večna luč. Tako sem torej      lepo      in jasno povedal, zakaj imam dopadajenje in  A
da mu je nekaj izginilo, da je živel nekoč      lepo,      vse lepše življenje, in da tistega življenja  A
so razpale in v prahu ležíjo, in sonce, to      lepo,      veliko sonce ne vrne se níkdar in níkdar  A
očetu zemljo si iztrgal -- sin iztrga tebi      lepo      ženo ...“ To premišlja Henrik v strasti svoji  A
tihi si mi dom 67 Neumen je, kdor toži 68 To je      lepo      69 Daljna melodija 70 Pred mojo Marijo 71  A
daleč okrog, in revščino našo zakrij. Živeti      lepo      je, še bilo bi lepše pozabiti trud in skrbi  A
dobiti sam ne ve. . / . / stran 69 . / To je      lepo      To je lepo na svetu, ko spem v življenje prost  A
ve. . / . / stran 69 . / To je lepo To je      lepo      na svetu, ko spem v življenje prost, ko neodvisen  A
Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje      lepo      hišo ti, varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj  A
Med vrbami, oj, tečeš, Sava bistra, šumna ti,      lepo      dekle pa se skriva v tihi, beli čumnati! Lice  A
očenaš. »Da v pomladi ima novi žito polno,      lepo      rast,« v srcu jančka zaobljubil Bogu je na čast  A
čez te je križ. . / . / stran 77 . / TO JE      LEPO      To je lepo na svetu, ko spem v življenje prost  A
križ. . / . / stran 77 . / TO JE LEPO To je      lepo      na svetu, ko spem v življenje prost, ko neodvisen  A
sem bil, zakaj se mi lagali ste, da je tako      lepo      na svetu, mi dejali ste? Zakaj mi smehljajoč  A
stran 95 . / ZIMSKA KMEČKA PESEM Skrinja      lepo      pisana, z rožami porisana, oj, ti dota moja  A
bila je mati tvoja, pa kdo bil je oče tvoj?      Lepo      dekle, gorko dekle, prosim te za blagor svoj  A
pipo bom Hej, kupil si jaz pipo bom, kovano,      lepo      pipo, al s hišo vanjo vrezano, al pa s košato  A
Med vrbami, oj, tečeš, Sava bistra, šumna ti,      lepo      dekle pa se skriva v tihi, beli čumnati! Lice  A
Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje      lepo      hišo, ti, varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj  A
saj ti gori, in prva zvezda, druga, tretja še      lepo      blešči.‒   A
očenaš. »Da v pomladi ima novi žito polno,      lepo      rast,« v srcu jančka zaobljubil Bogu je na čast  A
stran 71 . / Zimska kmečka pesem Skrinja      lepo      pisana, z rožami porisana, oj, ti dota moja  A
hišah in vaseh ... Pozdravljene mi, hiše ve,      lepo      porisane! Veselo da mi Bog srce, pa volje da  A
Zalijejo me plini, ki morijo. Krivde so      lepo      skiparjene preko celodnevnih akcij: pokol mladičev  A
vse ideje, nima prihodnosti (za tisti dan).      Lepo      sedi in ga zvrni; vrane tako ali tako čakajo  A
33 . / Ko se hočem Ko se hočem še posebno      lepo      imeti, se uležem v tvojo polovico postelje.  A
mater svojo so ljubili, preblage duše, za vse      lepo      vžgane, brez prida sebi, zanjo se trudíli!   A
pohujšuje! . / . / stran 48 . / XLVI Molčanje      lepo      res je, modro delo, ki misli: kar ne peče te  A
prosil, Na verh mi daješ še rokó; Za róko, dekle!      lepo      hvalo, Sercé mi bo dovolj samó!‒‒   A
ne bojim! Kako bi jaz bil jezen nanje, Tako      lepo      za mé skerbé! Bog plati dobro jim dejanje, Če  A
si nase, Greh bilo je že to samó; Oh! ko tako      lepo      smehljá se, Kdo bi se sreče branil ‒ kdo? O  A
cvet si njen, ti sladki njen si up; Za vse, kar      lepo,      blago je in sveto, Za dragi dom sercé je tvoje  A
vas bog, Na persi stisnite sina; ‒ Oh! tù je      lepo,      tu konec nadlog, Minila je vsa bolečina.”‒   A
fant, ne veš, kaj vse počeli so z menoj ... Kako      lepo      bilo bi iti za teboj, v dolenjskih hribih pasti  A
njegove, prisluhni natanko, da čuješ glasove:      Lepo      je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar  A
natanko, da čuješ glasove: Lepo je, veš, mama,      lepo      je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še  A
A ko snežec te pokrije? ‒ Takrat pa      lepo      zaspim. Pojdem daleč, daleč k morju Pojdem  A
polna plena. . / . / stran 31 . / V gozdu Ah,      lepo      je v gozdu! Tukaj tihe so stezice, tu srebrne  A
»Kako je tam? . / . / stran 63 . / ‒      Lepo?     « »Zeleni Jurij jaha zdaj iz kraja v kraj.   A
ne v oči, globoko v dušo gledam. Misli v      lepo      vrsto uredim, v dno srca zaklenem in - molčim  A
Zvonovi pojo njih petje je čudežno, rajsko      lepo...      Hité nad oblake glasovi igrajo se z njimi vetrovi  A
odljudne prepade, ustvaril med njimi si pravljično      lepo      dvorano... Obmolknili v kapljah teh ptičic srebrni  A
šele noč mi je odkrila. Zdaj pri srcu mi      lepo      je: vse prevare, temne boje, kar ne upa luči  A
mehko čuteča je, kot slavca pesem Vso svojo      lepo      dušo si mi dal! In v svojih šibkih jo rokah  A
da ti ne bo nikdar nikoli žal, da si mi svojo      lepo      dušo dal! Kako ti morem dati malo sreče!   A
preziral!«, a Bog se ni na dolgo kregal s Kajnom,      lepo      ga je nagnal z vsem ferajnom in zamrmral: »Kamor  A
Za božjo voljo, se je pač zgodilo! Pusti      lepo,      naj velikani spe. Še vse prehitro, veš, se bo  A
Oziroma bom speč.      Lepo      prijazen zlezel bom v mrtvilo in odmrtvíl se  A
In vstal. In bo      lepo.      Vse bo še pred menoj.   A
oči, po zimsko trd obraz, pa je njegov namen      lepo      dosežen mi kihamo in žremo Septolete, on pa  A
nežen. No ja, kaj hočem, bom pa spet zavit,      lepo      skrfuljen, serast in pokrit; še vedno bolje  A
dan se pridušuje, ko prihajam. Največkrat ga      lepo      nazaj nalajam, včasih pa moja trma naredi se  A
ali ‚vokalno substitucijo’, kot se temu reče      lepo      po slovensko. Adam in Eva ajdared - vrsta  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA