[ LJUBLJANSKI ZVON 1910 ] Sestanek I Trije ali štirje dnevi so še manjkali do moje svatbe, ko sem korakal neko davno noč proti svojemu stanovanju. Lepa noč je bila, po ulicah prijeten hlad, vse tiho, samo tu in tam korak zakasnelega veseljaka, nekakšna mrmrajoča pesem, ki se zdi, da smukne senci podobna mimo vogla, pod svetilko blesk policajevega polmesca, sijaj kavarniških oken, ki se bleščijo ponekod sredi ulice ali trga kakor zlate plošče. Ko sem zavil v osamljenejše kraje, sem takoj začul pesmi slavcev, ki so peli pod grmovjem nad cesto in kakor vsak večer, tako sem tudi takrat ustavil korak, poslušal, premeril počasi par metrov trotoarja, zopet stal in vnovič nadaljeval svoje nočno romanje proti domu.